Balončkov Peter v prometu/Balončkov Peter se predstavi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Balončkov Peter v prometu
Balončkov Peter se predstavi
Mateja Reba
Na vlaku
Spisano: Matea Rahija
Izdano: Reba, Mateja (1997). Balončkov Peter v prometu. Kamnik: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poznate Balončkovega Petra iz Velikega hriba pri Zgornjem nadpotoku? Ne? Oh, veliko ste zamudili! Balončkov Peter je fant od fare. Gibčen kot veverica, hiter kot veter, zgovoren kot sraka. Vedno najde prve jagode in maline, njegova vrbova piščalka vedno najglasneje piska, njegove frače nesejo najdlje. Bister fantiček, ta Peter. Kadar ušpiči kako posebno neumnost, ki lahko zrase le v njegovi glavi, Petrov oče pravi, da mu njgova bistrost že škodi. Balončkov Peter je najbolj srečen na svojem Velikem hribu pri zgornjem Nadpotoku. Malo pomaga doma, malo hodi v šolo, malo se igra in kako ušpiči, pa je dan mimo. Peter nima niti kolesa, zakaj bi ga le imel? Tamkajšnji klanci so prehudi za kolesarjenje, poleg tega ima tako hitre noge, da bi še zajca ujel. Peter še nikdar ni bil v mestu. Bi tudi ne hotel biti, tam je zrak umazan in velika gneča je, mu je povedal oče, ki je v mestu že bil. Nekega dne na začetku poletnih počitnic pa je iz mesta priromalo pismo za Petra. Petrova teta Meta ga je povabila v mesto, kjer je živela, na počitnice. Peter je najprej rekel: „Nak, v mesto že ne grem!“ Mama je menila, da se ne spodobi zavrniti takega povabila, oče pa je menil, da ni bi bilo nič narobe, če bi malo poskusil, kakšno je življenje v mestu. Ko je Peter vse skupaj malo pretuhtal, je sklenil, da vendarle ne sme zamuditi priložnosti da še v mestu kako ušpiči. „Glej, da boš priden! In da boš pomagal teti Meti. Pa da se ne boš zmrdoval nad hrano, tako kot to počenjaš doma. In vse lepo pozdravi!“ mu je naštevala mama, ko mu je pripravljala nahrbtnik. „Joj, mamica, ne vem, če si bom vse zapomnil,“ se je pošalil Peter. „Kaj si rekla? Da ne smem pomagati? In da naj se zmrdujem nad hrano?“ se je pošalil Peter. „Ti bom že dala, lump! Le glej, da ne boš počenjal neumnosti, tako kot jih doma, drugače bo šiba pela, ko se vrneš domov!“ Peter se je samo nasmehnil. Mamica mu je kar naprej grozila, da jih bo nekega dne skupil, a dosedaj mu je le enkrat navila uro, ko je z modro barvo polil domačo kokoš, da bi bila lepša… „Tu imaš malico, da ne boš lačen po poti!“ je še dodala mama. „Malico? Daj no, saj nisem dojenček! Tisto uro bom pa zdržal!“ je junaško rekel Peter in vrečko s hrano pustil doma. Oče ga je spremil v dolino na železniško postajo. Pri blagajni sta kupila vozovnico, za odrasle, ker je Peter rekel, da se z otroško že ne bo vozil, ker je velik. „Skrbno jo spravi,“ mu je zabičal oče. „In ko bo prišel sprevodnik, mu jo pokaži, da jo bo preluknjal!“ „Preluknjal? Potem pa ne bo več veljavna!“ je bistro ugotvil Peter. „Seveda ne! Vsaka vozovnica je veljavna le za eno vožnjo! Priden bodi in ne počenjaj neumnosti med vožnjo. Predvsem pa – ne izstopi pred končno postajo!“ Peter si je vse skupaj zapisal nekam za uho in obljubil, da bo priden, ter zlezel na vlak.