Angelj in puščavnik.
| ← O puščavniku. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Smrtni angelj na zemlji. → |
| |||||||
Poslal je Bog angelja Gabrijela po dušo uboge vdove. Dospevši v ubožno kočo, je dobil angelj ženo v zadnjih vzdihih, na njenih prsih pa sta se tožno jokala dva majhna otroka. Ko angelj to vidi, se usmili otrok ter se vrne k Bogu, ne da bi bil zvršil svoj posel.
Vsemogočni Bog ga vpraša, zakaj se je vrnil brez duše. Angelj odgovori: »Iz sočutja do ubogih otrok sem prizanesel materi.«
Bog mu nato ukaže, anj prinese kamen iz globočine morja. Ko angelj to stori, mu veli Bog kamen razklati.
Angelj sluša, in glej, sredi kamena najde dva črvička.
»Kdo hrani te dve živalci v globočini morja in sredi kamena?« ga vpraša Gospod.
Angelj odgovori: »To stori Tvoja dobrota, Gospod!«
In Bog reče: »Če skrbi moja dobrota za ta črvička, ali ne bom tem bolj skrbel za človeka, katerega sem odrešil s svojo krvjo?« –
Nato pošlje Bog drugega angelja, in ta odvede dušo siromaške vdove pred božji prestol.
Angelja Gabrijela pa je obsodil Gospod, da je moral zaradi neposlušnosti trideset let služiti starega puščavnika. Tudi mu je ukazal, da mora po teh letih dovesti puščavnikovo dušo pred božji sodni dan.
Tako je angelj zvesto služil puščavnika, kateremu ga je odmeril neskončno pravični Bog. Natančno in vestno je izpolnjeval vse, kar mu je veleval puščavnik, ki pa ni vedel, da je njegov sluga sam angelj božji. Zelo se je čudil puščavnik poslušnosti in spretnosti služabnikovi, a kar se mu je zdelo posebno čudno, je bilo to, da se postrežnik ni nikdar nasmijal.
Puščavnik mu naroči nekega dne, naj gre v bližnje mesto po novo obuval, ki pa bodi tako močna, da se pred letom dni ne bode raztrgala.
Sedaj se je angelj nasmehnil. Puščavnik se je zelo začudil temu nasmehu, češ: »Zakaj se je nasmehnil uprav mojemu naročilu; saj vendar služi že skoro trideset let, in nobena druga govorica mu ni izvabila smeha!« Da bi zvedel, kaj je vzrok temu nasmehu, je poslal puščavnik mlajšega služečega brata ž njim v mesto in mu naročil, naj opazuje resnega tovariša.
Služabnika se odpravita na pot. Ko sta tako korakala drug poleg drugega, se je pripeljala po cesti krasna kočija; v nji pa sta sedela dva imenitna gospoda: škof in cesarski namestnik dotične dežele.
Angelj se obrne ter se nasmeje. Dospevši v mesto, sta zapazila na sejmu tatu, ki je ravno kradel lončeno posodo – in angelj se je zopet nasmijal.
Služabnika kupita naročeno obutal in se vrneta h gospodarju puščavniku. Mlajši sluga mu razloži, kako se je starejši sluga dvakrat nasmijal.
Zdaj vpraša puščavnik angelja: »Povej mi vendar, dragi moj, kako je to: Trideset let si me služil, in nikdar te nisem videl, da bi se bil nasmijal; danes pa si se nasmijal kar trikrat.«
Služabnik odgovori: »Jaz sem angelj Gabrijel. Bog me je poslal nekoč po dušo uboge vdove. Toda usmilil sem se njenih otrok dojenčkov, pa sem pustil ženo živo. Za kazen moje neposlušnosti mi je ukazal Bog, naj te služim trideset let ter te varujem vsake nevarnosti. Po teh letih bodem moral dovesti tvojo dušo k Bogu. Uprav sedaj bode minulo trideset let. In zakaj sem se smijal? Poslal si me da ti kupim novo obuval, ki naj bi trajala leto dni, a ti bodeš živel komaj tri dni! Ko sem ugledal kočijo s škofom in cesarskim namestnikom, sem ju spoznal za ona dojenčka, ki sta bila vzrok moje obsodbe, zato sem se tudi nasmijal. Tat pa, ki je kradel prsteno posodo, me je silil k smehu, ko sem videl, kako je kradla ilovica drugo ilovico. Sedaj pa se pripravi na pot v neskončno večnost, katero moraš nastopiti kaj hitro.«
Črez tri dni je puščavnik umrl, in angelj se je dvignil z njegovo dušo v višine ter se vrnil ves vesel k nebeškim trumam pred obličje vsemogočnega, premodrega Gospoda nebes in zemlje!