Smrtni angelj na zemlji.
| ← Angelj in puščavnik. | Sto narodnih legend Anton kosi |
Vice. → |
| |||||||
Pol stoletja potem, ko je bil Bog ustvaril svet, je poklical enega izmed angeljev pred svoj prestol. Angelj pride in se sedemkrat prikloni pred Gospodom, kateri ga nagovori tako-le: »Ustvaril sem ljudi in jim dal zemljo za prebivališče, da se pripravljajo, kako bi nekoč tukaj v nebesih služili meni in se veselili z menoj. Napoti se na zemljo, poišči ljudi, kateri so voljni zameniti trudapolno zemeljsko življenje z nebeškim veseljem. Vse tiste poljubi rahlo na čelo in jih spremi k meni; vsak dan vsaj sto!«
Ko je bil Bog to izgovoril, se je angelj zopet sedemkrat priklonil ter se je napotil na zemljo, vesel naloge, katero mu je bil izročil Bog. Za gotovo je bil prepričan, da ga bodo ljudje na zemlji veseli, ker jih bode otel zemeljskega trpljenja, in da ga bodo veselo spremljali v nebeški raj.
Bilo je zgodaj v jutru, ko je dospel na zemljo. Prvi človek, katerega je srečal, je bil mlad kmet na polju, s koso na rami. Pel si je vesel jutranjo pesem. Smrtni angelj ga pozdravi, se mu pridruži ter mu pripoveduje, zakaj ga je poslal Bog na zemljo. Vpraša ga tudi, ali ne bi šel ž njim v nebesa. »O ne, zdaj še ne, morda pozneje«, mu odgovori kmet; »dve leti sem šele oženjen, imam ljubo ženo in zdravega, čvrstega sinka. Tudi je pri nas na zemlji tako lepo in veselo. Le poglej obilo rožic po travnikih; lepših gotovo nimate v nebesih. Ne grem s teboj in ti tudi svetujem, da ne hodiš k mladim, veselim ljudem, temveč zahajaj k starim in žalostnim, takih je zadosti tukaj v vasi, veseli bodo vzprejeli tvoje povabilo. Meni pa oprosti; želim ti dosti sreče.« Smrtni angelj se je začudil, da je kmet tako odločno odklonil njegovo željo. Sklenil pa se je ravnati po kmetovem nasvetu. Šel je v vas.
Pri prvi hiši je dobil starega moža, kateri je že komaj hodil. Angelj stopi k njemu in mu reče: »Mož, star si in onemogel, gotovo te ne veseli več prebivati na zemlji. Pojdi z menoj v nebesa, kjer ni truda ne bridkosti.« Stari mož zmaje z glavo. »Ne«, reče »zdaj še ne. Godi se mi prav dobro. Moj sin – katerega si gotovo srečal – me ljubi, mi streže in stori vse, kar mi poželi srce. In ko bi videl mojega vnuka! Kadar se igram in zabavam ž njim, čutim tudi sam mlado življenje v sebi. Pri meni si se oglasil še prerano, pa poglej v sosednjo hišo;v nji dobiš dolgoletnega bolnika.«
Angelj gre v sosednjo hišo in dobi v postelji onemoglega moža, ki se zvija od bolečin. »Ali si ti tisti zdravnik, po katerega sem dal pisati?« zajeca bolnik, ko stopi angelj k postelji. Ta odgovori: »Ne, nisem, pač pa sem prišel k tebi, da te otmem hude bolezni. Hočem te vzeti v nebesa, kjer ni bolečin.« Bolnik nekaj časa premišljuje. Angelj je že mislil, da bode voljen iti ž njim. Ali zdaj reče angelju, da je pisal po izkušenega zdravnika, kateri je ozdravil že mnogo bolnikov; rad bi zvedel, ali je še pomoči zanj ali ne. »Bogat sem, tedaj lahko plačam. Ali nedaleč odtod stanuje stara ženica, ki je tudi bolna, še bolj pa siromašna. Oj, kako bode vesela, če prideš k nji!«
Angelj pride k siromašni in bolni ženi. Razveselila se je, ko je zaslišala, da je prišel nebeški poslanec; ali da bi morala umreti, o tem ni hotela slišati ničesar. »Včeraj je bil gospod občinski predstojnik pri meni in mi je povedal, da pridem v siromašnico, kjer bodem imela toplo posteljo in dobro postrežbo, namreč jedi in pijače, kolikor mi bode poželelo srce. Od mladih let že živim v siromaštvu, zato bi rada poskusila, kako je človeku, kadar ima vsega obilo. Zato ne bodite hudi, gospod angelj; res ste mi namenili dobro, in hvaležna sem vam iz srca. Pa že še dobite koga, ki pojde veselo z vami v nebo. Gospod anglej, že vem za nekoga. Na koncu vasi v hiši na levo je doma sivi Peter; ta je izgubil vse premoženje in se ne more navaditi siromaščini.«
Smrtni angelj se odpravi k Petru ter mu reče: »Slišal sem, da si izgubil vse premoženje.« – »Res, gospod«, reče Peter osorno, »tako je. Siromaštvo me stiska. Prosjaška juha mi ne tekne, ker sem imel prej vsega obilno.« – »Pojdi z menoj v nebesa«, ga prijazno povabi angelj, »tam ne poznamo siromaštva.« – »Prav«, odgovori Peter, »pridi za šest tednov zopet. Imam namreč loterijsko srečko, in v šestih tednih bode žrebanje. Če zadenem, bodem zopet bogat, ako pa ne, grem rad s teboj.« – »Gospod Bog pa hoče, da mu že danes privedem ljudi v nebesa«, reče angelj žalostno. »O, zato ti pa jaz ne morem pomagati«, reče Peter.
Smrtni angelj je moral oditi iz vasi, ne da bi bil kaj opravil. Napoti se bližnjemu mestu. Tamkaj je upal najti ljudi, ki bi šli radi ž njim v nebesa. Spotoma pride do majhnega gradu, v katerem je živel nesrečen, zapuščen knez; njegovo nezadovoljstvo in nehvaležno ljudstvo ga je bilo izgnalo iz dežele. »Tu bode gotovo kaj zame«, si misli angelj ter stopi v grad. Ali ko knez zasliši, kaj hoče angelj pri njem, mu odgovori: »Ako ne bi bil ravnokar dobil iz svoje prejšnje dežele ugodnega poročila, bi morebiti šel s teboj. Pa zdaj mi pišejo prijatelji, da je ljudstvo zopet zame in da me hoče poklicati nazaj. To veselje bi vendar še rad doživel. Ne jezi se tedaj, angelj, pa v bližnjem gradu dobiš puščavnika, ki se že mnogo let pripravlja za nebesa.«
Anglej se mu zahvali in gre v gozd, kjer najde puščavnika. Pobožni mož je klečal pred podobo križanega Jezusa in pobožno molil. Ali ko je ugledal smrtnega angelja, se je vidno prestrašil ter mu rekel resno: »Prišel si še prerano, nisem še vreden iti v nebeško kraljestvo. V mladosti sem veliko grešil in se še nisem dosti spokoril za one grehe.«
Ves žalosten odide angelj od puščavnika in nadaljuje svojo pot. Naproti mu pride tolpa otrok. Angelj stopi mednje ter jim pripoveduje mnogo lepega o nebesih: kako dober je Oče nebeški in kako lepo se igrajo angeljci med seboj. Otroci so ga vestno poslušali in so bili vsi željni videti dobrega nebeškega Očeta in angeljce.
Tedaj prime angelj najmlajšega za roko, da bi ga vzel s seboj k nebeškemu Očetu; pa otrok milo zajoka in kliče ljubo mamo. Ker angelj ni hotel rabiti sile, je odšel. V mestu, kamor je dospel potem, je hodil od hiše do hiše, sosed ga je pošiljal k sosedu, nihče pa ni hotel iti ž njim. Zmračilo se je že, in smrtni angelj se je vzdignil sam, ves truden in žalosten proti nebesom. Pred prestolom vsemogočnega Boga pa je pokleknil in dejal: »Gospod, oprosti mi, ker prihajam brez uspeha. Vprašal sem dosti ljudi, pa vsakdo je imel poseben izgovor, zakaj neče in ne more z meno.«
Gospod Bog odgovori: »Poslušaj me! Ker nihče ni hotel odidi z zemlje, ne vprašuj odslej nikogar več, je li voljan iti ali ne. Kolikor ljudi bodeš srečal, vsakega dvajsetega mi privedi, najsi je star ali mlad, siromak ali bogatin, nevednež ali učenjak, zdrav ali bolan. Pojdi zopet na zemljo in jutri začni naloženo opravilo.«
Smrtni angelj se je Bogu hvaležno priklonil in je drugi dan začel izpolnjevati voljo svojega Gospoda. Tako jo izpolnjuje še dandanes.
Posl. Fr. Fr.