Aljaževega kužka ni več
| ← Slabovidnost | Aljaževega kužka ni več Zbirka Svet svetlobe Saša Vrandečič |
Pravijo, da sem debela → |
| |||||||||||||
Aljaževega kužka ni več
[uredi]Dragi otroci. Ker ste še otroci, vam lahko zaupam skrivnost. Čeprav vam odrasli govorijo, da škratje in gozdne vile obstajajo le v pravljicah, to ni res. Gozdne vile in škratje obstajajo! Gozdne vile živijo v krošnjah dreves in med drevesnimi koreninami ima zagotovo dom kaka škratja družinica. Odrasli so le preveliki in jih ne vidijo in gozdne vile in škratje se jih bojijo. Strah jih je, da bi jih odnesli k sebi domov in imeli namesto mačke ali psa, zato raje postanejo nevidni in se pokažejo le otrokom. Najraje so v naravi, v gozdu, med drevesi ... in vidite jih lahko le vi. Včasih z odprtimi očmi, včasih pa le z zaprtimi. In z njimi se lahko pogovarjate. Včasih naglas, včasih potiho, včasih pa brez besed, kar tako, v mislih.Gozdne vile in škratje so vaši prijatelji in vedno se lahko obrnete na njih. Včasih le na pogovor ali igro, včasih pa po pomoč, ko ste v težavah, Iz katerih ne znate sami. Pa poglejmo, kaj se danes dogaja v njihovem svetu.
Bilo je lepo poletno popoldne in zunaj je sijalo sonce. Gozdni škratje in vile so počivali po kosilu, Škrat Luka je glasno smrčal v svoji gugalni mreži. Luka je že star, toda zelo pameten škrat. Danes se je res dobro najedel in njegov želodček je tako poln, da v njem ni več prostora niti za eno borovnico. Za kosilo je imel namreč zelenjavno juho in žgance. To pa je njegova najljubša jed. Nenadoma se je začel premetavati. Nekaj je zmotilo njegov spanec. Odprl je oči in poslušal: »Kaj sliši?! Nekdo joka!« Hitro je skočil s svoje gugalne mreže in odšel pogledat. Ob potoku je sedel deček in jokal. Luka ga pocukal za rokav in rekel: »Pssst. Zakaj pa jokaš?« Deček se je obrnil in pred seboj zagledal gozdnega škrata! Čisto pravega. Takega kot mu je o njem pripovedoval očka, ko mu je bral pravljice! »Kdo pa si ti?ga je vprašal.« »Hm. Gozdni škrat Luka sem in še vedno ne vem zakaj jočeš, niti. kdo si ti.« Deček si je pomel oči, še enkrat pogledal, toda škrat je bil še vedno tam! Kar ni mogel verjeti!« Aljaž sem, jočem pa zato, ker mi je danes umrl kuža. Žalosten sem. Zelo ga imam rad in pogrešal ga bom.« »Ah, to pa je hudo!« je prikimal Luka.. »Ni čudno, da si žalosten. Kako naj ti pomagam?« »Ne moreš," je zasmrkal Aljaž in po njegovih licih so ponovno spolzele solze. »Kaj pa če ti povem skrivnost da bo tvoj kuža vedno tu?« »Kako to misliš?« ga je nejeverno pogledal Aljaž. »Kot star in izkušen škrat, ti lahko povem, da bo tvoj kuža vedno tu, v tvojem srčku. Kadarkoli boš zaprl oči, ga boš lahko videl in se z njim pogovarjal. Morda sicer ne boš slišal njegovega glasu, toda čutil ga boš in točno vedel, kaj ti je tvoj kuža želel povedati.« »Toda rad bi šel še kdaj z njim na sladoled na mestno igrišče,» je zastokal Aljaž. »Ja; v resnici to ne bo več možno, toda kuža si lahko prikličeš v sanjah, greš z njim na igrišče in na sladoled. V sanjah bo še slajši.« Aljaž je nekaj časa nejeverno gledal škrata Luko, nato pa se je nekoliko pomirjen odpravil proti domu preverit škratove besede. Bil je že večer in Aljaž je razmišljal o škratovih besedah. Po večerji se je hitro umil, se oblekel v pižamo in odšel v posteljo, da bi čim prej zaspal in preveril, če je res, kar mu je povedal stari gozdni škrat. Ko se je na nebu prikazala luna in ko so zvezde najmočneje zasijale, je v sanjah Aljaža obiskal njegov kuža. Pritekel je k njemu, ga polizal po licu, zraven pa veselo mahal repom. Aljaž ga je objel in močno stisnil. Nekaj časa ga je tako objemal, potem pa pogledal in vprašal: »Zakaj si umrl? Zakaj nisi ostal pri meni?« In kuža mu je odgovoril: »Veš, bil sem že star in bolan; Težko sem že tekal naokrog, zato sem za vedno zaspal. To pa še ne pomeni, da me ni več. Vse kar ti je povedal gozdni škrat, je res. Kadar boš želel, le zatisni oči in videl me boš. In vedi, vedno bom ob tebi. Sicer me nihče ne bo videl, toda vedno bom tvoj prijatelj in vedno te bom čuval. Imam pa še eno željo.« »Povej. Kaj si želiš?" je vprašal Aljaž. »Veš, v pasjem zavetišču je veliko psov, ki si zelo želijo takega prijatelja, kot si ti. Zelo si želijo nekoga, ki bi zanje skrbel, jih hranil, peljal na sprehod, jih včasih objel in pobožal.« »Toda jaz imam rad tebe! Nočem drugega psa!« je vzkliknil. »Tudi jaz imam rad tebe in vedno te bom imel. In vedno bom vedel, da imaš tudi ti rad mene, pa čeprav bi imet deset novih psov. Razmisli: Res bi si želel, da te čuva in spremlja še kak kuža, ki se ga da videti tudi z odprtimi očmi. Zdaj pa pridi.« »Kam pa greva?« je vprašal Aljaž. »Na sladoled vendar saj si to želel!« Tako sta Aljaž in njegov kuža sedla na klop ob mestnem igrišču in lizala najslajši sladoled. Bilo je jutro. Sonce je posijalo skozi okno točno na Aljažev nos in žarki so ga požgečkali. Aljaž je odprl oči in rekel: »Hvala, gozdni škrat Luka, in hvala, kuža.« Nato pa je vstal, se uredil in že razmišljal, kako bo šel popoldne z mamico in očkom v pasje zavetišče in si izbral novega prijatelja. Vedel je, da bo njegov stari kuža vedno ob njem in če bo še kdaj potreboval njegovo pomoč, gre lahko sedet ob potok, pokliče gozdnega škrata Luko in ta bo gotovo našel kak pameten nasvet.
In dragi otroci, tudi vi greste vedno lahko na travnik; v gozd ali pa le na domač vrt pod drevo, zatisnete oči in pokličete gozdne vile in škrate, da vam pomagajo in svetujejo.