Slabovidnost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Slabovidnost
Zbirka Svet svetlobe
Saša Vrandečič
Aljaževega kužka ni več
Spisano: Anjalukancic
Izdano: Saša Vrandečič s.p. 2009; ISBN 978-961-92765-0-1
Viri: Pretipkala iz knjige ISBN 978-961-92765-0-1 (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Slabovidnost[uredi]

Dragi otroci. Ker ste še otroci, vam lahko zaupam skrivnost. Čeprav vam odrasli govorijo, da škratje in gozdne vile obstajajo le v pravljicah, to ni res. Gozdne vile in škratje obstajajo! Gozdne vile živijo v krošnjah dreves in med drevesnimi koreninami ima zagotovo dom kaka škratja družinica. Odrasli so le preveliki in jih ne vidijo in gozdne vile in škratje se jih bojijo. Strah jih je, da bi jih odnesli k sebi domov in imeli namesto mačke ali psa, zato raje postanejo nevidni in se pokažejo le otrokom. Najraje so v naravi, v gozdu, med drevesi ... in vidite jih lahko le vi. Včasih z odprtimi očmi, včasih pa le z zaprtimi. In z njimi se lahko pogovarjate. Včasih naglas, včasih potiho, včasih pa brez besed, kar tako, v mislih.Gozdne vile in škratje so vaši prijatelji in vedno se lahko obrnete na njih. Včasih le na pogovor ali igro, včasih pa po pomoč, ko ste v težavah, Iz katerih ne znate sami. Pa poglejmo, kaj se danes dogaja v njihovem svetu.

V prebujajočem se jutru je sonce ravno vstalo iz tople postelje in v zraku je bilo čutiti vonj po dežju in bližajoči se jeseni. Morska deklica Vanda je v svojem domu pod piranskimi skalami sedla k jutranji kavi ter zajtrku. Že je hotela iz lupinice posrkati slastno školjko, ko se ji je zazdelo, da je zunaj neka senca, ki se nikakor ne premakne. Radovedna, kot vse morske deklice, je takoj pokukala iz svojega skrivališča. Pogledala je po velikem, s kamni tlakovanem trgu, na katerem je že mrgolelo ljudi. Otroci so, s torbami na ramenih, odhajali v šolo, staršem se je že pošteno mudilo v službo, branjevka pa je glasno ponujala sveže paradižnike, solato, krompir, jabolka, hruške, slive ... V bližini Vandinega doma je na ogromni skali sedel Nejček in videti je bil zelo zamišljen. Vanda je v hipu pozabila na svoj zajtrk in kavico in hitro odplavala k dečku. »Hej, ti! Kdo si? Le kaj tako razmišljaš? In zakaj vendar ne hitiš v šolo s svojimi sošolci?« ga je ogovorila. Deček, seje oziral okrog sebe čez nekaj časa vendarle zagledal morsko deklico z dolgimi rdečkastimi lasmi in repom, ki se je bleščal v čudovitih modro zelenih barvah. Deček je kar obstal in ni mogel verjeti svojim očem. Res je od svojega dedka že velikokrat slišal zgodbe o morskih deklicah, vendar je vedno mislili da so to le pravljice. Zdaj pa je pred njim na skali sedela čisto prava morska sirena. »No! Bo kaj?! Bi mi lahko, prosim, odgovoril?!« je bila neučakana Vanda. »Ja. Seveda. Oprosti. Malo si me presenetila,« je dejal deček. »Luka sem,« se je predstavil. »In zakaj nisi v šoli?« je vprašala morska deklica. »Razmišljam. Imam veliko težavo in ne vem,kako naj jo rešim,« je zavzdihnil Luka. »Povej; kaj te teži. Mogoče ti jaz lahko pomagam,« je predlagala Vanda. »Imam sošolca Marka, ki slabše vidi. Nosi očala, vendar se včasih zdi, da mu ta očala ne pomagajo prav dosti. Včasih se sošolci in sošolke zaradi tega iz njega norčujemo, čeprav se mi zdi, da to ni prav. Vendar je tudi Mark včasih do nas nesramen, nas odriva in tudi udari, učiteljica pa je do njega vedno prijazna, včasih celo preveč! On je vedno na boljšem kot mi. Ni mu potrebno prepisovati s table, ker mu učiteljica prinese vse že napisano na listu. In njegov list ni navaden bel, ampak lepe rumenkaste barve. Kadar pišemo test, on lahko piše precej dlje časa kot mi. In vse to se milne zdi pošteno!« je Luka morski deklici zaupal svoje težave. »Hmm, le kako naj mu razložim?« se je zamislila Vanda. » Že vem! Poglej, Luka. Tule imam košček zmečkanega prozornega papirja. Poskusi pogledati skozenj. Zdaj pa vzemi iz torbe zvezek in mi poskusi kaj prebrati … Vidiš. Zdaj pa bom papir popackala s črnilom, ti pa poskusi pogledati še enkrat. Zdaj pa papir odmakni in si pred oči daj svoje roke, prstke pa razkleni tako, da bodo vmes čisto majhne luknjice, in poglej skozi. Vidiš, tako morda vidi tvoj sošolec.« Luka je pozorno poslušal morsko deklico in bil zelo presenečen: »Saj se vendar skoraj nič ne vidi, komaj preberem kako črko v svojem zvezku! Vendar Mark ima očala, da mu pomagajo!« »Veš, Luka, obstajajo ljudje, ki imajo svoj vid zelo okvarjen in njim očala ne morejo popolnoma pomagati. Tvoj sošolec se mora precej bolj potruditi, da prepisuje s table, kot ostali učenci, zato mu učiteljica pomaga in mu prinese list, na katerem je že vse napisano. List pa je rumene barve zato, ker jez rumene podlage laže brati kot z bele. Prav je, da sošolec rešuje test dlje kot vi, saj potrebuje več časa, da prebere navodila in potem napiše svoje odgovore. Kar zamisli si, da bi ti vedno videl le tako, kot si prej poizkusil, povrhu vsega pa bi se tvoji sošolci iz tebe še norčevali. Verjetno bi bil tudi ti žalosten in jezen. Predstavljaj si, da bi te ob igri vedno odrivali na stran, se ti posmehovati in te vedno v svoje skupine izbrali kot zadnjega. Kaj misliš, kako bi se počutil ti?« Luka je žalostno prikimal in se močno zamislil. »Verjetno bi bil žalosten in pa tudi precej jezen in zagotovo bi koga tudi udaril, čeprav bi vedel, da se to ne sme. Zagotovo mi vse skupaj ne bi bilo všeč. In kako bi bil osamljen, če se nihče ne bi hotel igrati z mano! Ampak, če bom jaz prijazen z njim in se bom z njim igral, se bodo ostali norčevali še iz mene,« je razmišljal Luka. »Morda na začetku res,« je prikimala morska deklica, »vendar če boš svojim prijateljem razložil vse, tako kot sem jaz tebi, bodo tudi oni razumeli in na koncu boste vsi prijatelji. Prepričana sem, da ti bo sošolec zelo hvaležen za vso pomoč in predvsem za tvoje prijateljstvo. Veš, nikoli se ne ve, kdaj se kaj takega zgodi komurkoli izmed nas. Lahko si med igro poškoduješ oči in ne vidiš več. Lahko si poškoduješ noge in ne moreš več hoditi ali kaj podobnega. Vsi smo le ljudje, ki si želimo, da nas drugi sprejemajo in nas imajo radi. Ljudje, ki so bolni, poškodovani ali na kakršen koli drug način drugačni od nas, niso nič slabši, največkrat še celo bolje znajo ceniti naše prijateljstvo in naklonjenost. Prav je, da jim pomagamo in jih sprejemamo kot sebi enake.« »Imaš prav. Zdaj vem, kaj moram storiti. Hvala, da si rešila mojo težavo!« je bil vesel Luka. »Mi je bilo v veselje. Če boš še kdaj potreboval nasvet ali pomoč, le pridi sem na moje skale, trikrat zažvižgaj, da te bom slišala in pridem. Vendar ne povej odraslim za najin pogovor, saj me bodo sicer kaki hudobni ribiči ponovno hoteli ujeti,« je zaprosila morska deklica. Ravno takrat pa je v mestnem zvoniku ura začela biti osem. Luka je poskočil, pomahal Vandi v slovo in stekel v šolo, kjer so ga že čakali sošolci. Luka je najprej stopil do Marka in mu rekel: »Dobro jutro, Mark. Kako si? Bi imel kaj proti, če bi danes jaz sedel pri tebi, da ne boš tako sam. In če kdaj ne boš videl, kaj piše na tabli, me lahko vprašaš, pa ti bom pomagal.« Mark je od presenečenja le tiho prikimal, vendar je Luka v njegovih očeh lahko videl presenečenje, veselje in hvaležnost. Bil je ponosen sam nase. Ko se je obrnil, pa je Luka videl svoje sošolce, kako se mu posmehujejo. Zamišljeno je odšel v razred in vprašal učiteljico, če lahko vsem sošolcem nekaj pove. Tako jim je, preden se je začel pouk, razložil vse, tako kot je njemu razložila morska deklica Vanda. Le srečanje z njo jim je zamolčal, saj ni želel, da bi bila v nevarnosti. Opazoval je sošolce in videl, kako so se tudi oni zamislili. Veselil se je že naslednjega šolskega odmora, saj je bil prepričan, da bodo tudi ostali otroci zdaj bolje sprejeli Marka in v svojih srčkih našli prostor in ljubezen za drugačnost.

In dragi otroci, tudi vi greste vedno lahko na travnik, v gozd ali pa le na domač vrt pod drevo, zatisnete oči in pokličete gozdne vile in škrate, da vam pomagajo in svetujejo.