Pravijo, da sem debela
| ← Aljaževega kužka ni več | Pravijo, da sem debela Zbirka Svet svetlobe Saša Vrandečič |
Prvič v vrtec → |
| |||||||||||||
Pravijo, da sem debela
[uredi]Dragi otroci. Ker ste še otroci, vam lahko zaupam skrivnost. Čeprav vam odrasli govorijo, da škratje in gozdne vile obstajajo le v pravljicah, to ni res. Gozdne vile in škratje obstajajo!
Gozdne vile živijo v krošnjah dreves in med drevesnimi koreninami ima zagotovo dom kaka škratja družinica. Odrasli so le preveliki in jih ne vidijo in gozdne vile in škratje se jih bojijo. Strah jih je, da bi jih odnesli k sebi domov in imeli namesto mačke ali psa, zato raje postanejo nevidni in se pokažejo le otrokom. Najraje so v naravi, v gozdu, med drevesi ... in vidite jih lahko le vi. Včasih z odprtimi očmi, včasih pa le z zaprtimi. In z njimi se lahko pogovarjate. Včasih naglas, včasih potiho, včasih pa brez besed, kar tako, v mislih.Gozdne vile in škratje so vaši prijatelji in vedno se lahko obrnete na njih. Včasih le na pogovor ali igro, včasih pa po pomoč, ko ste v težavah, iz katerih ne znate sami.
Pa poglejmo, kaj se danes dogaja v njihovem svetu.
Zunaj je sijalo toplo dopoldansko sonce. Gozdna vila Jelka je že pozajtrkovala okusno mlečno kašo, se umila in oblekla. Ravno je pometala svojo hiško v drevesni krošnji mlade breze, ko je zaslišala tihe korake. Ker so gozdne vile zelo radovedne, je hitro pomolila svojo glavico skozi vhodna vrata in pokukala, kdo hodi po gozdu. Zagledala je deklico, ki je bila zelo tiha, njen pogled je bil uprt v tla in Jelki se je zdela žalostna. Ni zdržala prav dolgo v drevesni krošnji. Zaprhutala je s svojimi krilci in odletela deklici na ramo.
»Ku, ku. Kdo si? Zakaj sušama sprehajaš po gozdu? Je morda kaj narobe?« je vprašala deklico. »Kaj? Kdo je? Kdo se oglaša? Nikogar ne vidim!« se je deklica ozirala okrog sebe.
»Tu sem. Sedim na tvoji rami. Bolje poglej, pa me boš videla, ker sem čisto majhna. In odgovori, prosim, na moja vprašanja.«
Tedaj je deklica zagledala drobceno vilo na svoji rami, oblečeno v čudovito zelenkasto oblekico, posuto z bleščicami. »Špelca sem. Sprehajam se po gozdu, ker so mi rekli, da hoja pomaga pri hujšanju. Kdo pa si ti? Tako zelo lepa si!« »Sem gozdna vila Jelka. Zakaj pa misliš, da moraš hujšati?« »Ker sem debela. Tako mi pravijo vsi otroci v šoli in na igrišču. Vsi se norčujejo iz mene in mi govorijo, da sem bajsika,« so Špelci spolzele debele solze po licih. »Zdaj sem se odločila, da ne bom več jedla in da bom vse dni hodila, dokler ne shujšam.« »Ha,« se je zasmejala Jelka. »Tako že ne boš shujšala, tako boš le umrla od lakote. Meni se pa zdiš prav lepa. Poglej svoje lepe dolge lase in poglej svoje oči, ki znajo tako lepo sijati, ko se smejiš in poglej no vendar, kako zelo lep je tvoj nasmeh.« »Ja, to mi pravi tudi mamica, ampak zakaj se potem drugi norčujejo iz mene?« »Verjetno zato, ker te ne poznajo dovolj dobro, morda pa ti zavidajo kako drugo stvar. Ne bodi žalostna, prepričana sem, da boš zrasla v prelepo, postavno mlado deklico in kmalu se nihče ne bo več norčeval. Ti le glej, da boš vedno prijazna, predvsem pa glej, da se tvoje ustnice, tvoje oči in tvoje srce vedno smehljajo.« »Veš, lahko ti povem skrivnost.« »Res? Kakšno pa?« je vprašala Špelca, ki se je zdaj že malo smehljala.
»Ko sem bila jaz še zelo zelo majhna, sem bila tudi malce bolj okrogla. In poleg tega sem bila še vsa nerodna. Ko so se druge vile igrale in tekale naokrog, sem bila vedno zadnja in najbolj zadihana. Vedno sem se spotikala in padala in vsi so se mi smejali. Je pa res, da sem vedno pojedla veliko piškotov, čokolad, bombonov in ostalih sladkarij. Potem pa sem imela nekega dne vsega dovolj in začela sem se bolj zdravo prehranjevati. Jedla sem več sadja in zelenjave, sladkarije pa le ob posebnih priložnostih. In namesto sladkih sokov, sem vsak dan popila veliko vode. To je zelo pomembno za zdravje. Vsak dan sem šla tud ven na zrak in se veliko igrala s svojimi prijatelji, vozila kolo, se rolala … In bila sem še v tistih letih, ko sem precej hitro rasla in nekega dne, ko sem se pogledala v ogledalo, sem ugotovila, da se je moje telo spremenilo. Nič več nisem bila okrogla in nerodna in bila sem si zelo všeč.« »Res? Morda bi pa tudi jaz poskusila jesti manj sladkarij in vsak dan malo telovaditi,« se je zamislila Špelca. »Poskusi. Nimaš ničesar izgubiti. Vsaj bolj zdrava boš. Veš, če si bolj okrogle narave, niti ni preveč dobro za tvoje srce in zdravje. Lahko celo zelo zboliš!« ji je prikimala gozdna vila Jelka. »Drugače ti pa nekaj povem. Sploh ni pomembno, kako izgledaš, od kod si, kdo so tvoji starši, koliko denarja imaš doma in podobne neumnosti. Pomembno je, kakšen človek si. Pomembno je, če si nasmejan, prijazen, pošten, pripravljen pomagati drugim, če prisluhneš ljudem, če se zavzameš za ljudi v stiski in podobno. Tudi ti si lahko izbiraš svoje prijatelje.« Špelca se je zamislila. Gozdna vila je imela prav. Ni pomembno, kakšen si na zunaj, pomembno je, kakšna je tvoja duša in kakšno je tvoje srce. Pogledala je v zrak in videla, da je sonce že na vrhu neba. To je bil znak, da je že čas kosila. Zahvalila se je gozdni vili in odhitela domov.
Na mizi jo je čakalo kosilo. Špelca si je z veseljem na krožnik naložila malo mesa in veliko cvetače in kuhanega korenja. Pojedla je še malo solate, namesto sladice pa je malo kasneje ugriznila v sočno jabolko. Bila je vesela in zadovoljna. Vedela je, da je prijazna in pridna deklica in vedela je, da bodo pravi prijatelji v njej videli natanko to.
In dragi otroci, tudi vi greste vedno lahko na travnik, v gozd ali pa le na domač vrt pod drevo, zatisnete oči in pokličete gozdne vile in škrate, da vam pomagajo in svetujejo.