Alenčica in dvanajst razbojnikov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Papež Gregor Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
Alenčica in dvanajst razbojnikov
Tone Ljubič
Kovač Peter
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Alenčica in dvanajst razbojnikov


Mlinarjeva Alenčica je v sveti noči sama ostala doma, drugi so vsi šli k polnočnici. Zlezla je na peč in premišljevala bogve kaj. Naenkrat je v malenci nekaj zaropotalo. Dekle se ni ustrašila, ampak je vzela leščerbo in stopila pogledat, kaj je. Opazila je, kako> se je skozi spodnje okno> plazil v malenco razbojnik. Pograbila je sekiro in lop razbojnika po glavi, da je omahnil notri kakor prevrnjen žakelj. Za njim je hotelo v mlin še enajst razbojnikov. Vsem je razbila glave, le zad¬njega je prehitro1 lopnila in je odnesel samo močno preseko na glavi. Ubežal je in ji zažugal: '»'Punčka, ti me boš pomnila!« Ko so prišli ljudje od polnočne maše, so našli v mlinu Alenčico vso bledo in na kupu enajst pobitih razbojnikov. Pospravili so in kmalu pozabili čudno svetoi noč. Čez kakega pol leta se je prišel ponudit v mlin za po¬močnika mlad moški. Ni bil nihče drugi kot tisti razbojnik, ki se je hotel maščevati. Alenčica ga je takoj spoznala po braz¬gotini na glavi. Nič ni povedala domačim, kdo je, le prosila jih je, naj je ne pustijo nikdar same doma. Razbojnik je iskal prilike, da bi bil sam z Alenčico. Na¬redil se je bolnega, misleč, da mu bo gotovo stregla sama dekle. A se je ukanil, ona je prosila očeta, naj vedno od kod opazuje. -Ko je razbojnik nalašč hudo stokal, ga je Alenčica na hitro ozdravila. Segrela je železno palico, in zlezla pod njegovo posteljo. S palico ga je začela dregati. Ko je prvič sunila, je samo malo odskočil, drugič že več; ko pa ga je tretjič dregnila in palico še malo zasuknila, je zatulil in skočil čez odprto okno: Zažugal ji je ponovno: »Punčka, tudi za to se bom maščeval,« in izginil v gozd. Drugi predpust sta se oglasila v mlinu dva snubca. Snu¬bila sta Alenčico' in sta bila tisti razbojnik in njegov pajdaš. Niso ju spoznali. Oče mlinar je bil takrat pijan, pa je Alen¬čico obljubil. Ker se je tako lepo sešlo, so napravili malo pojedino. Zvečer sta ženin in njegov tovariš prosila pijanega mlinarja, če dovoli, da gre Alenčiea z njima na izprehod. In je dovolil. Šli so samo do prvih dreves v gozdu. Tam so se ustavili in ženin se je odkril ter vprašal deklico: »Punčka, ali me kaj poznaš?« Alenčiea ga je spoznala, a se je potuhnila in odvrnila: »Kako te bom poznala, ko si šele od danes pri nas!« Razbojnika sta se zarezala in jo odpeljala v razbojniški grad. V gradu sta jo hotela takoj ubiti, pa ju je zmotil drug, ki je prišel povedat, da bodo po cesti ravnokar peljali bla¬gajno z velikimi denarji. Zaprla sta deklico v neko sobo in odšla ropati. No, ona ni kar tako obstala in jokala. Hitro je presodila, kako visoko je z okna do tal. Soba se je nahajala y drugem nadstropju. Nič zato, odstrigla si je dolge kite in iz njih brž spletla vrv. Po< njej se je spustila in srečno utekla iz razboj¬niškega gradu. Pribežala je dO' kmeta, ki je vozil mrvo. Prosila ga je: »Oče, bodite tako dobri, skrijte me v mrvo, ker me raz¬bojniki love.« Kmet jo je skril nekam v sredo in pognal hitreje. Že so pridirjali do njega razbojniki na konjih. Ustavili so ga in se nanj zadrli: »Ali si videl bežečo dekle?« »Nikogar nisem videl,« je odvrnil kmet. Eden razbojnikov pa je menil: »Kaj, če je ni skril v seno! Prevrnimo mu voz!« Pa je odločil razbojniški poglavar: »Ne, preveč časa bi zamudili. Dovolj bo, če presuvarno s sabljami to mrvo, če je dekle notri, bo pritekla kri.« Presuvali so vso mrvo, a njihove sablje so bile prekratke in Alenčice niso sploh dosegli. Ko niso opazili nobene krvi, so pustili kmeta in odhiteli naprej. Tako je bila Alenčiea rešena. Pravijo: v tretje gre rado. Res, mlinar je imel tudi vinske gorice. Tisto leto je trta dobro obrodila. Lepega dne sta se oglasila pri mlinarju dva, ki bi rada kupila vino. S seboj sta imela že kar sode, zato so brž sklenili kupčijo. Ta dva nista bila nihče drugi kakor tisti razbojnik in njegov drug, v sodih so pa bili ostali pajdaši. Nihče jih ni spoznal, le Alenčici se je zdelo čudno, zakaj eden izmed njiju vsako toliko gre ven k sodom. Ko sta bila oba v hiši, je še sama stopila k sodom. Potrkala je na prvega. Iz soda se je oglasilo: »Ali je že čas?« »Le še malo potrpi,« je odgovorila dekle. Tako se ji je zgodilo pri vseh sodih. Poklicala je očeta in mu povedala, kaj se skriva v sodih. Oče je zadržal ona dva v razgovoru, Alenčiea pa je stopila urno v vas po dekleta. Z njimi je navrela deset velikih loncev kropa, za vsak sod enega. Potem so dekleta stopila k sodom in vanje vlila vsaka svoj lonec kropa, da se je vseh deset razbojnikov do mrtvega oparilo. Ona dva, ki sta bila v hiši, pa so prijeli in ju peljali pred sodnike. Oba sta bila obsojena na smrt in čez sedem dni obešena.