Kovač Peter
| ← Alenčica in dvanajst razbojnikov | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj Kovač Peter Tone Ljubič |
Ježi baba → |
| |||||||||||||||
Kovač Peter
Oče je imel sina Petra, ki Je bil sila močan. Dal ga je k čevljarjem; mislil si je namreč, da bo brez velikega truda dobre čevlje delal. Pa kakor je dreto prijel, jo je že pretrgal. Mojster ga je naposled spodil in mu svetoval, naj gre za kovača, ko' je tako močan. Nasvet mu je ugajal in hajdi h kovaču. Tudi tam ni.ostal dolgo; ko je s kladivom udaril po nakovalu, se je vse pretreslo in se je nakovalo- pogreznilo v tla.
»Izberi si plačilo, kakršno hočeš, in pojdi od mene,« mu je rekel kovač. Peter ši je izvolil za plačilo železni kol, ki je ležal za kovačijo. Rad mu ga je dal mojster, samo da se iznebi hrusta. Poslal je po železni kol sedem pomočnikov, ki pa ga niti premakniti niso mogli. Peter se je smejal, ko je gledal, kako se trudijo, končno pa je pobral kol in šel s trebuhom za kruhom.
V tretji deželi je prišel v temen gozd. Tam je zapazil človeka, ki je za zabavo ruval smreke. Takoj sta se sprija-teljila in se skupno podala po svetu.
V sedmi deželi sta dobila še enega tovariša. Bil je mlinar, ki se je kamenčkal z mlinskimi kamni. Hitro so bili prijatelji in so se skusili, kdo je najmočnejši. Najprej je zalučal kamen mlinar: celo uro je trajalo, preden je padel na tla. Drugi je metal smrekar: kamen so čakali tri ure. Nazadnje je vrgel še Peter: njegov je priletel nazaj šele čez tri dni. Spoznali so tedaj, da se jim ni nikogar bati in so se podali po svetu.
Nekega dne so prišli do gradu, v katerem so gospodovali strahovi, zato so se vsi grajski izselili. Naši trije junaki so se v gradu udomačili. Zmenili so se, da bo vsak dan eden izmed B^ih kuhal, druga dva pa bosta šla na lov. Tako je bilo.
Prvi dan je kuhal mlinar. Dobro jed je skuhal. Ko je bil s kuho v kraju, se je pojavil pri njem betežen starec in ga je poprosil za košček mesa. Mlinar mu ga je ponudil, starec pa ga je vrgel na tla in prosil mlinarja:
»Poberi mi ga. Star sem in se težko pripogibam.« Mlinar se je stegnil po meso, tedaj pa je starec pograbil Petrov železni kol in je namahal mlinarja, kot še nikoli ni bil tepen. Na pol mrtvega je pustil in izginil.
(Kmalu sta se vrnila lačna lovca. Ko jima je potolčeni mlinar pripovedoval o čudnem starcu, mu zgodbe nista verjela. Obvezala sta ga in odšla spat, neverna Tomaža.
Drugi dan je bil smrekar za kuharja. Njemu se je ravno tako zgodilo. Starec namreč ni bil nihče- drugi kot preoblečeni Škrat. Tudi smreka rja je na mlatil, da bi skoraj dušo izgubil.
Ko se je Peter vrnil, je iil še bolj nejevoljen. Ozmerjal je oba tepena reveža:
•»'Za nobeno rabo nista! Jutri ostanem jaz doma, bomo videli, kdo bo tepen.«
Drugi dan je tudi k Petru prišel oni starec in ga prosil za kišček mesa. Godrnjaje mu ga je dal Peter in mu svetoval, naj se hitro pobere. Starcu je seveda meso spet ušlo na tla. Ko je prosil Petra, naj mu ga pobere, je Peter nanj zakričal: »Kaj, tako len si, da se ti ne ljubi niti pobirati,« in ga je začel neusmiljeno božati s kolom po plečih. Trikrat ga je podil okoli gradu, tretjič se je za gradom pogreznil v zemljo.
Ko sta pretepena tovariša ozdravila, so šli vsi trije po¬gledat tisto luknjo, kjer se je starec pogreznil. Našli so tam
velikansko brezdno*. Kovač je velel:
»Eden naj se spusti po vrvi na dno.«
Oba druga sta se tega branila, nazadnje sta vendar privolila. Privezali so vrv na bližnji štor in privezali na¬njo najprej mlinarja, potem pa smrekarja in ju spustili v jamo. Ali oba sta se pre¬več bala in sta kmalu pozvo¬nila ter prišla nazaj. Nazad¬nje je šel v brezdno" Peter, s seboj je vzel svoj železni kol.
Ko je prišel do dna, je dotipal sedemkrat zaklenjena železna vrata. Močno: je uda¬ril po njih in jih podrl. Nov svet se mu je odprl. Vse je bilo lepše kot zgoraj na zemlji. Zapazil je tri gradove: prvi je bil srebrn, drugi zlat, tretji pa se je svetil od dragih kamnov. Sklenil je iti v vse tri gradove.
Šel je v prvi grad. Pred vrati je cula dolga bela kača. Ubil jo je s kolom in vstopil. V gradu mu je prišla naproti lepa deklica in mu je rekla:
»Rešil si me. Prosim te, reši še moji dve sestri, ki sta ujeti v onih dveh gradovih. Za rešitev pa na tale zlat prstan.«
Peter je vzel prstan, deklico pa je peljal k luknji, kjer je prišel v novi svet. Tam je pozvonil in ona dva na zemlji sta potegnila dekle na zemljo.
Mlinarju in smrekarju je bila deklica zelo všeč. Začela sta se prepirati, čigava bo. Peter pa je tedaj že bil pred dru¬gim gradom. Tam je oprezovala grda pošast, ki ga je hotela požreti. Vnel se je krvav boj, v katerem je kovač komaj pre¬magal pošast. Kakor v prvem gradu, mu je tudi tukaj prišla naproti rešena deklica. Ta je bila veliko lepša kot ona prva. Zahvalila se mu je za rešitev in mu darovala zlat meč, rekoč: »Rabil ga boš v tretjem gradu, kjer je ujeta moja sestra.«
Peter je tudi to deklico spravil na zemljo. In tovariša sta se spet ravsala, čigava bo deklica. Eden drugemu sta silila prvo.
Kovač je šel v tretji grad. Pred silnimi vrati je stražil zmaj s sedmimi glavami. Peter ga hitro butne s kolom, a nič ne opravi. L juta borba se je vnela in težko je Peter zdelal zmaja potem, ko mu je z zlatim mečem posekal vseh sedem glav. Zmaj se je mrtev zgrudil in nastal je močan potres.
Potem je kovač šel v grad in zagledal še veliko lepšo deklico. Mnogo lepša je bila kot obe prejšnji skupaj. Drug drugemu sta bila všeč. Ko sta se nagledala in se zavedla, je dekle objela Petra in mu obljubila večno zvestobo. Peljal jo je k luknji, kakor oni dve, in jo spravil na dan.
Ko sta jo mlinar in smrekar zagledala, sta prejšnji dve kar zapustila in-se začela pretepati za najlepšo deklico. Ker sta vedela, čigava bo, če pride na dan kovač, ga nista hotela potegniti iz brezdna. Kovač je zaman zvonil in zvonil. Razsrdil se je in ni vedel, kaj bi. Pa je šel v vse tri gradove in si nabral srebra, zlata in diamantov ter se odpravil iskat izhoda. Nekje je zapazil skritega Škrata, ki se je tresel kot šiba na vodi. Nemudoma ga je kovač namahal, veleč mu, naj mu takoj pokaže vrata iz podzemskega sveta. Škrat je privlekel velik ključ, ga dal kovaču in mu opisal pot, koder mora hoditi. Toda Peter ni bil zadovoljen in mu je zagrozil:
»Kaj, sam da bi si odpiral vrata! Urno pojdi, če ne, ti bom s kolom pomagal!«
Rad ali nerad je škrat ubogal. Zazvonil je na neki zvonec, vrata so se odprla, zaprašilo se je in ves podzemski svet je izginil. Peter se je znašel na zemlji. Na prijaznih hribčkih je zagledal one tri gradove iz podzemlja, pri njih pa mlinarja in smrekarja, ki sta se še pretepala za tretjo deklico. Seveda sta se Petra silno prestrašila. Prosila sta ga odpuščanja. Od¬pustil jima je in odločil, da bo prva deklica mlinarjeva, druga smrekarjeva, tretja pa samo njegova. In vsak je dobil svoj grad: mlinar srebrnega, smrekar zlatega, Peter pa diamant¬nega.
Odtlej so živeli veselo v svojih lepih gradovih s svojimi lepimi ženičkami in menda še danes živijo' tam nekje za sedmo goro.