Papež Gregor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudežna lanena bilka Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
Papež Gregor
Tone Ljubič
Alenčica in dvanajst razbojnikov
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Papež Gregor


Živel je bogat kmet. Koder je neslo oko, se je razprostiralo njegoivo lepo obdelano polje. Vmes so se zelenili travniki, kjer se je pasla rejena živina. Na brežuljkih ob dolini so rodili njegovi vinogradi, prav zadaj pa so se razprostirali debeli gozdovi. Nič mu ni manjkalo', pri vsem gospodarstvu je imel srečo. Za nameček je imel še mlin, kjer se je vedno mlela zlata pšenica zanj in za srenjo. Ob tolikšnem bogastvu je postal trd in samOgolten. Naj¬bolj trdo je držal svojo edino hčerko Marjetico. Mislil si je, da bo najmanj grofovska nevesta, zato ji ni pustil z nikomer od družine niti govoriti. Če se je komu le prijazno nasmehnila, se je oče nanjo grobo razkričal in jo zapodil v sobe. Vendar se je zgodilo tako, da sta se na skrivaj sprijateljila Marjetica in mladi mlinar. Ni dolgo trajalo in se je iz tega prijateljstva rodil fantiček. Tisti dan je mladi mlinar izginil. Otroka pa so na hitro krstili. Ker je bila pomlad, so ga imenovali Gregorja. Potem so otroka položili v jerbašček in priložili pismo ter nekaj denarja. V pismu je stalo, naj bo polovico denarja onega, ki otroka najde, polovico pa za Gregorja, ko bo dorastel. Jer¬bašček so' položili v potoček, ki ga je odnesel. Za tretjim ovinkom, onkraj doline, je stal drugi mlin. Oče mlinar je favno ogledoval mlinsko kolo, ki je bilo potrebno popravila. Kar ga je zmotilo vekanje, prihaja-r joče sem po> potočku. Ozrl se je in opazil jerbašček z jokajočim Gregorč-kom. Brž ga je ujel in odnesel naj-denčka k svoji ženi. Veselo je vzkliknil v vežo: »Poglej žena, kako- lepega fan¬tička sem našel!« Žena ga je skrbno dvignila v na¬ročje. Precej so bili okoli njiju njeni trije fantički in se radovali najdbe. Oče je med tem našel pismo in denar. Obrnil se je do žene: »Kar za našega ga vzemimo. Kjer je zadosti za tri, bo, hvala Bogu, tudi za četrtega. Tako je postal Gregorček mlinarjev. Rastel je kot mlinar-jevi trije. Le bolj tih je bil in rajši je molil. Ko je bil že večji, so se fantički na paši skregali in takrat so v razposajenosti Gregorčku očitali: »Kaj boš ti, ki si povodnjak? Ti, ki te je voda prinesla!« Od tistih dob je bil še bolj tih. Često> se je v samoti za¬gledal in premišljeval. Nekega dne pa je stopil pred očeta mlinarja in ga prosil: »Oče, povejte, zakaj mi očitajo, da sem povodnjak?« Le nerad mu je mlinar povedal kako in kaj. Tedaj Gre¬gorja ni -več zdržalo, želel je, naj mu dajo tisti denar< in pismo iz jerbaščka ter se odpravil po svetu. Žalost in jok sta bila tisti dan pri mlinarjevih. Najbolj je bilo hudo materi mlinarici, ki si je očitala, da so ravno njeni sinovi največ krivi Gregorjevega odhoda. Gregor je šel na zgornjo stran. Hodil je vse popoldne, pod večer pa je prišel ravno do tiste bogate kmetije. Stopil je v hišo in prosil prenočišče. Takrat je gospodar že umrl, le go¬spodinja je še živela in Marjetica, ki še ni bila poročena. Po-' vabili so ga, da je prisedel za večerjo k družini. Hlapci in dekle so se pogovarjali, da je domači mlinar odšel ravno sedaj, ko je največ dela. Pa se je Gregor ponudil za mlinarja. Radi so ga sprejeli. Pridno je delal čez dan, zvečer pa je brez besed odhajal v svojo sobico. Kmalu so opazili, da vsak večer dolgo moli, včasih pa da ogleduje neko pismo in ob njem ihti. Gospodinji in Marjetici je bil 'Gregor všeč in pred pustom sta ga kar naravnost vprašali, če bi se z Marjetico poročil. Začudeno je pogledal in se branil, toda ni se hotel zameriti dobrima žen¬skama in je naposled privolil. Napravili so veliko ženitovanje in vse je biki veselo1. Po poroki so šli hlapci razkazat novemu gospodarju posestvo. Dekle pa so hitele pospravljati po hiši, kjer je bilo še po ženitovanju. Ena izmed dekel je našla pod plevnico- v Gre¬gorjevi postelji neko pismo. Vzela ga je in nesla gospodinji. Ta ga je prebrala in kot bi strela udarila vanjo, jo je zadelo, ko je izvedela, da se je njena Marjetica poročila s svojim lastnim sinom. Ko je Marjetica to izvedela, ji je tudi odpove¬dalo. Vsa hiša je bila precej narobe. Stara gospodinja je po¬noči od hudega umrla. Gregorja je močno zadela brid¬ka resnica. Sklenil je, da Bog že ve, kaj hoče in se je po- gospodinjinem pogrebu odpravil po svetu. Marjetica je tudi pustila vse posvetno; razdala je imetje in stopila v samostan. Gregor je obiskal vsa božja pota in prosil Boga milosti. Nekega dne je prišel do morja. Streljaj od brega sredi morja se je dvigal otoček z za- ^ Nataša Jereb puščeno cerkvico. Tjakaj ga je pri¬peljal star čolnar, ki je bil nekoč cekmešter tiste cerkvice! Odprl mu je cerkvi«* s starim ključem. Ko sta stopila v cer¬kev, je Gregor milo zaprosil čolnarja: »Zapri me v cerkvico, zakleni trikrat in ključ vrzi v morje, da se potopi na dno morja.« Branil se je stari mož, nazadnje je le storil tako. Zaklenil je in vrgel ključ v morje ter odveslal v svojo kočo. Gregor je v cerkvi pokleknil pred božji oltar in molil neprestano celih sedem let, angeli so mu pa nosili hrano. Od vednega klečanja so se mu kolena vdrla v trdi kamen, telo se mu je pa globoko sklonilo in močno porastkx 'Zgodilo se je takrat, da je v Rimu umrl papež. Zbrali so se škofje in kardinali, da bi izbrali novega papeža. Niso se mogli zanj zediniti. In se je zgodil čudež, da se jim je neko noč prav vsem isto sanjalo. Zjutraj so si povedali sanje: »Na samotnem otoku sredi morja stoji stara cerkvica. Tam pred božjim oltarjem kleči novi papež. Taka je božja volja.« Urno so se odpravili izvršiti božje naročilo. Starega čol¬narja so našli na smrtni postelji. Z zadnjimi močmi jim je povedal, kako je pred sedmimi leti zaprl Gregorja v cerkev in ključ zavrgel. Po vsem tem so le malo upali, da bi ga našli še živega. Vseeno so se prepeljali na otoček. Nikakor niso mogli odpreti vrat, tudi s silo ne. Vsi obupani so že hoteli oditi, tedaj pa je iz morja skočila ribica in je prinesla zlat ključek. Pomerili so ga v cerkvenih vratih in je bil ravno pravi. Odklenili so, takrat same od sebe zabuče orgle in na oltarju zagore mnoge sveče. V njihovem svitu so opazili pred oltarjem klečečega Gregorja, ki je še vedno molil. Zahvalili so se Bogu za veliki čudež in odpeljali Gregorja v Rim. Tam je postal imenitni papež Gregor Veliki. Njegova mati medtem ni mogla dobiti pri nobenem spo¬vedniku odveze. Zato se je napotila do, papeža. Ni spoznala sina, on pa jo je spoznal. Ko se mu je spovedala in jo je odvezal greha, se ji je razkril. Ostala je pri njem in še dolgo živela.

Ljudske pripovedke