Šrotenbah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlata ptica Šrotenbah
Matija Valjavec
Štempihar
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Na Potoški gori blizu Preddvora se še dandanašnji vidijo razvaline podrtega gradu, ki ga kmetje imenujejo Stari grad.

Te razvaline, ki se komaj še poznajo, ker so vse zarašene, so bile trden grad graščaka, ki se je imenoval Šrotenbah. Šrotenbah pa je imel nedaleč od tega gradu še drugi grad.

Takrat je bila vojska z najhujšim sovražnikom, z brkatim širokohlačnim Turkom. Od Kranja se jih je pripodila cela drhal. Drli so jo po Kokri naprej na Koroško, ne da bi našli kaj dosti ovir. Gori okrog Kaple se je bilo zbralo nekaj Kranjcev in Korošcev. Ti so se jim postavili nekako v bran. Šrotenbah je sklical skupaj svoje vojščake. Svoj grad trdno zagradi in pripravi vse, kar je potrebno za obrambo gradu. Sam pa je šel z nekaj vojščaki v oni drugi grad.

Medtem pa so Turki oblegali prvi grad in ga čisto razdejali. V tej stiski se Šrotenbah izroči Bogu in ga prosi, da bi mu dal moč premagati silnega sovražnika. Za pomoč se je še posebej priporočil svetemu Jerneju in obljubil, da bo pri svetem Jerneju tam na Koroškem gorela večna luč iz čistega masla, če mu Bog da srečno zmago.

Zasede živahnega konjiča, ki je bil kot sama iskra, in spusti se v dir. Divja gori proti Kapli hitreje kakor urna ptičica v zraku, da se ni videlo drugega, kakor kako so se konjem svetila kopita in kako so se možem v rokah bliskale sabljice.

Turki so cepali na obeh straneh ceste, kakor trava pod ostro koso senoseka. In pobili so jih neizrečeno veliko, Kokra pa je tekla krvava. Pridrvili so jih bili tudi z one strani od Kaple tako, da so jih zajezili, dobili v sredo medse, in posekali vse razen peščice, ki je ušla v bližnje gore. In še ti so se domala vsi pobili gori po skalovju s konji vred. Še dandanašnji se dobe podkve turških konj, mul, po gorah ob Kokri in v bližnjih krajih.

Kam je potem prešel Šrotenbah, ne vem. Le toliko slišim pripovedovati, da je spolnil obljubo. Menda še dandanašnji pri svetem Jerneju tam na Koroškem gori maslo, namesto olja, ali bi vsaj moralo goreti. Kdor kaj več ve, naj pove. Tam proti jeseni pa je zdaj Stari grad pripraven kraj za tičnico.