Šmarski gradovi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ponikva Šmarski gradovi
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Lemberg pri Poljčanah
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Ustanovitev jelševskega in korpolskega gradu[uredi]

Prišla sta dva brata iz ajdovskega rodu in sta se ho­tela nastaniti v dolini. Jela sta si staviti grad v Korpolah. Ko sta ga napol dozidala, sta opazila, da bo za oba pre­majhen. Eden bi se moral odločiti, da si postavi dom drugje. Ko sta se poslavljala, sta opazila, da imata samo eno kladivo. Obema je bilo potrebno. Sprla in stepla sta se zanj. Premetavala sta se po tleh, da se je zemlja tresla. Nato sta skočila narazen in se obmetavala z blatom. Kepe so bile tako ogromne, da so tvorile hribe, ko so priletele na zemljo Tako so nastali griči Sv. Rok, Sv. Miklavž, Sv. Tomaž, ki so brez vsake zveze med seboj in izgledajo zato kakor kepe. Končno sta uvidela, da si ne moreta do živega. Dogo­vorila sta se, da bo imel kladivo zdaj eden, zdaj drugi. Tisti brat, ki se je izselil, si je postavil grad na mestu se­danjega Jelšingrada. Oba grada sta bila pozidana v enem dnevu. Med delom sta si brata metala kladivo z gradu na grad iz rok v roke. Ko je bilo delo končano in je kladivo zadnjič frčalo po zraku, tedaj je padlo na tla sredi poti s tako silo, da se je zemlja razklala in je voda privrela pa zalila vso dolino; tako je nastalo jezero (Marija na »jezeru«!).

2.Pobožni graščak in njegova sinova[uredi]

Na šmarskem gradu je gospodoval pobožen graščak. Imel je dva sina. Starejši izmed sinov je bil pobožen kakor oče, mlajši pa mu je bil pravo nasprotje. Hudobna je bila tudi žena mlajšega sina. Ko je nekoč šel graščak pobirat davek, je hudobna sinova žena naščuvala kmete, da so svojega gospoda ubili. Ker oče ni bil napravil oporoke, si je mlajši sin kratko-malo prilastil vso posest in je vrgel svojega starejšega brata v ječo. Ponoči je prišla k njemu hudobna svakinja in ga je pregovorila, da se je v korist svojemu bratu odpo­vedal vsaki dediščini.

Toda novi gospod je bil krut, sirov in pohlepen. Zato so se kmetje uprli, ga z ženo vred izgnali in pomogli sta­rejšemu bratu do očetovske posesti.

3.Turki napadejo Jelšingrad[uredi]

Za turških napadov je grajski gospod v Jelšingradu lahko mirno užival potico, pečeno iz kmečkih žuljev. Le enkrat je obiskala kraj večja turška tolpa, ki je prišla iz Hrvatske ob Sotli ter hotela opleniti Jelšingrad. Pa še tokrat so imeli Turki smolo. Bili so popolnoma premagani. Zmlatile so jih ali grajske in kmečke pesti, ali pa so zašli v prevelikem navdušenju v močvirje, ki je ob­dajalo grad od treh strani. Še pred petdesetimi leti so kmetje, ko so kopali temelje za razne stavbe, v bližini gradu izkopavali kosti in orožje turških vojakov. V Krajniku še danes kažejo nagrobni kamen, ki so ga Turki postavili na grob svojemu paši, ki je bil poginil v boju. Ljudstvo si pa ni moglo predstavljati, da bi bili »pesjani« in »hudičevi vojaki«, kakor jih je nazivalo, poginili zgolj od preprostega orožja in slabotne pesti, ter je jelo pripovedovati: Ko so prihajali Turki, je že dan poprej bobnela zemlja in zvonovi so zvonili sami od sebe. Ko so prišli, so jim konji bruhali ogenj. Grad so napadli z groznim hrupom. Bilo jih je kot listja in trave. Grad je bil v strašni nevar­nosti. Tedaj pa nepričakovano zagledajo ob potoku ženo, ki je prala plenice. Kot blisk se zaženejo proti njej. Žena pa ne zbeži, ampak zajame prgišče vode in jih pokropi v znamenju sv. križa. In glej, kako čudo! Ko bi pihnil, ni nikjer več nobenega Turka, vsi so izginili v zemljo, iz katere je bruhal ogenj. Grad in ljudstvo je bilo rešeno. V ženi, ki je izvršila čudež, so spoznali Marijo.

Na vzhodni strani gradu je v krogu na steni še dobro ohranjen turški napis, ki naj bi nas spominjal na ta do­godek. Narejen ali obnovljen je pa bil baje šele leta, 1863.

4.Utrdbe Jelšingrada[uredi]

Ustno izročilo pravi, da je bil Jelšingrad še za turških vpadov obdan z obzidjem in jarkom.

To utegne biti res. Danes obzidja in jarkov ni več, ostanki obzidja se vidijo v gospodarskih poslopjih.

5.Jagnjeda pred šmarsko graščino[uredi]

Turki so nekoč drveli po stari rimski cesti mimo šmarske graščine. Graščina jim je silno ugajala, ali niso je utegnili napasti, ker se jim je mudilo dalje. Da bi dru­gič spoznali graščino in jo lahko napadli, so zasadili ob cesti pred njo dva jagnjeda. Drevesi še zdaj stojita in ljudje pripovedujejo, da se še vidijo v njih zareze, ki so jih delali Turki, kadarkoli so prispeli v Šmarje.

6. Graščinske postojanke v okolici Šmarja[uredi]

V

šmarski okolici je bilo več graščinskih postojank, »pristav«, kjer so zbirali desetino in shranjevali pridelke ogromnih graščinskih posestev.

O teh pristavah se marsikaj pripoveduje. V Grobelcah so Turki spremenili nekdanjo pristavo v »groblje«; v Svinjah so imeli šmarski gospodje velike svinjske pašnike in ječe za trpinčenje ljudi; v Krajniku še zdaj zijajo ogromne »kleti«; pristava je bila tudi v Globokem.

7.Senca med gradoma v Grobelcah in Pristavi[uredi]

V Grobelcah in v Pristavi sta zdaj dve veliki posestvi. Tam sta stala nekoč dva grada. Bila sta tako visoka, da sta njiju vrha segala visoko v oblake. Ob solnčnem vzhodu je segala senca gradu v Grobelcah do Pristave, zvečer pa od Pristave do Grobelc.

Nedavno so se našle tam izkopanine, ki pričajo, da so bili gospodarji teh dveh gradov Rimljani.

8.Prikazen pod grajsko lipo v Grobelcah[uredi]

Za Rimljanov je stal v Grobelcah grad. Po njem je ostala stara lipa, ki so jo pred dvajsetimi leti posekali. Okrog lipe je bila klop. Dokler je še stala tista lipa, je vsako noč prišla bela žena in sedla na klop. Ko se je začelo daniti, je odšla. Ljudje mislijo, da je bila tista prikazen gospa, ki je zadnja prebivala v gradu.

Ko so lipo posekali, je prikazen za vedno izginila.

9.Zaklad v Grobelcah pri Šmarju[uredi]

V Grobelcah, kjer stoji dandanes domačija premožnega kmeta, je bil nekoč mogočen grad. Še pred nedavnim časom so posekali več ogromnih dreves, ki so bila izza časov, ko je grad še stal. Ljudje so pripovedovali, da takih dreves sploh ni več na svetu.

Zadaj za kmetijo je velika jama, ki služi za gnojišče. Ko je nekoč hotela neka dekla mimo jame po vodo, je zagledala v njej velikanski sod, poln denarja. Na sodu pa je sedela v kačo spremenjena zakleta grajska gospa. Ko se ji je dekla približala, je kača spregovorila: »Dekle, stopi sem in poljubi me! Jaz bom rešena in ta sod bo tvoj!« Toda dekla se je prestrašila in zbežala. Sod in kača sta se pa med gromom pogreznila v zemljo.

10. Strah v mlinu[uredi]

Tik pod Jelšingradom je ravnina, o kateri se pripo­veduje, da je pogoltnila nekdaj celo pogansko turško vojsko. Tu stoji mlin, ki je bil do nedavna v graščinski posesti ter ga ljudstvo zategadelj še danes imenuje »graš­činski mlin«. Čeprav je od tega mlina, do sosednih hiš samo dobrih deset minut, objame človeka, ki gre ponoči mimo njega, nekako temno čustvo osamelosti. To čustvo še povečujeta zamolklo ropotanje mlinskih koles in vfh mantična okolica. O tem mlinu so se nekdaj pripovedovale čudne stvari. Ta ali oni je čul v mlinu nenavadne glasove in hitro se je razneslo, da v mlinu straši. Neki popotnik, ki ni vedel za nočne tajnosti tega mlina, si je v pozni nočni uri hotel v njem poiskati strehe. Ker so bile duri zaklenjene, je pogledal skozi ključavnico, da bi se prepričal, če kdo še bedi. Opazil je neko sivo lučko, ki je postajala vedno jasnejša. In zbor je zapel visoko in pretresujočo pesem: Miserere ... V steni so se odprla vrata in groza je prešla poznega opazovalca: v vratih sta se najprej pokazala stola in biret in končno se je pojavila cela masna oprava, ki je raztreseno visela na nekakem okostnjaku brez glave. Njemu je sledila cela procesija ljudi brez glav in vsi so peli vigilije ko menihi. Popotnik ni vedel, kako dolgo je gledal pretresujoč obred. Nenadoma začuje strašen žvižg, brezglave postave mrtvo popadajo v prah, silen stok sledi, nato pa druga za drugo izginejo med mlinskimi kameni, brez obleke, brez teles. Le tisti, ki je vodil procesijo, tisti v duhovski obleki se je globoko priklonil in se obračal proti durim. Popotniku so zašklepetali zobje, brezglavi duhovnik je stopal proti njemu. Siromak je trepetal ob durih in bi bil rad zbežal, pa se ni mogel ganiti z mesta. Že so se iz teme prikazale goreče oči, že sta zarezali nanj dve vrsti belih zob. Že je prikazen iztezala roke, da bi odpahnila zapah, že so se duri majale, že je mislil drzni motilec nočnih duhov, da je po njem, ko je nekje zazvonilo dan. Prikazen je izginila, človek pred mlinom se je oddahnil in pokrižal.

Ljudje so si razlagali dogodke v mlinu tako: duhovnik je bil hudič ali pa slaba vest tistih nesrečnikov, ki so v procesiji hodili za njim, ker so se bili v življenju pregre­šili s krivo mero in vago.

11. Zgodba o zaljubljencu[uredi]

V gradu je bivala nekoč lepa devojka, v katero se je zagledal mlad fant. Večkrat se ji je hotel približati, toda vedel ni, kako bi to storil. Radi svoje ljubezni je silno trpel in rad bi bil prodal svojo dušo vragu, samo da bi si bil prisvojil grajsko gospodično. Slišal je, da v graščinskem mlinu, vrag duše kupuje in da daje zanje, kar kdo hoče. Opolnoči se poda na pot in pride do močvirnega sveta, ki se je razprostiral pred mlinom, do sveta, o katerem pravijo, da je pogoltnil Turke in je zdaj osušen. Tu se hipoma pojavi iz megle velik pes, ki se postavi pred fanta in ga ne pusti naprej. Ker je zver nemo zijala in strmela fanta z žarečimi očmi, ga je po­padla groza in pričel je bežati. Toda tla so se udirala in mogel ni ne naprej ne nazaj. Tako je stal tam do zore, ob njem je pa kot ukleta stražila pošast. Ko je napočil dan in je za hribi zagrmelo, je pošast izginila, a mladenič se še ni ganil — bil je kakor brez življenja. Tedaj se je prišetala iz gradu lepa gospodična, ki ga je prijela za roko in povedla s seboj. V gradu se je okrepčal, ji povedal vso zgodbo in jo prosil za roko. Gospo­dična pa se mu je razposajeno nasmejala, prinesla.je ve­liko, veliko ogledalo in mu rekla, naj se pogleda vanj. Videl je, da je postal kakor osemdesetletni starec, lica so mu uvela in lasje so se mu čisto pobelili. Mladenič je zajokal prebridko in od bolečine v srcu umrl. Gospodično je to tako pretreslo, da s.e je tudi ona mrtva zgrudila k njemu na tla.

Ljudje so ugibali, kaj bi bila tista pošast. Eni so rekali, da je bila mladeničev angel varuh, drugi pa so trdili, da je bil pes pametnejši od človeka.

12. Rdeči možiček[uredi]

Tik pod gradom vodi že iz rimskih časov cesta, po kateri se je neke noči vračal na svoj dom kmet, sedeč na vozu in se veselo razgovarjajoč s konji. Na mestu, kjer se konča gozd, ki kakih pet minut spremlja cesto na obeh straneh, se konji hipoma ustavijo kakor ukopani. Voznik jih ne more spraviti z mesta, raz­jezi se in s kletvijo na ustih udari po njih. Tedaj se hipoma izvije iz graščinske hoste možiček, zavit v rdečo suknjo, sede h kmetu na voz in udari po konjih, ki so se kot blisk spustili čez drn in strn. Potem se je zgodilo sam Bog ve kaj. Drugo jutro so našli kmeta nezavestno ležečega ob cestnem robu. Drugega ni vedel povedati kakor to, da je prišel rdeči možiček z rogljički na glavi in povzročil strašno vožnjo. Rdečega škrateljna so videli tudi drugi, čeprav brez nesreče.