Lemberg pri Poljčanah

← Šmarski gradovi

Lemberg pri Poljčanah Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Janina →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.Zakaj toliko gradov pri Lembergu

Narodno izročilo govori o petih, sedmih ali celo dva­najstih gradovih.

V župni kroniki na Sladki gori je zapisano, da so slu­žili kot lovske hiše, kajti gozdnata pokrajina je bila v prejšnjih časih pripravna za lov.

2.Turki pod Lemberškim gradom

Pri cerkvi sv. Pankracija nad Lembergom poleg Šmarja je stal nekoč utrjen grad, čigar razvaline še danes niso popolnoma izginile. To je bilo v časih, ko so še Turki prihajali v naše kraje. Nekoč je pred njimi mnogo kmečkih ljudi pobegnilo v jame in v lemberški grad. Turki so prispeli in začeli grad oblegati. Obetali so si velik plen. Toda graščak jih je s hlapci in kmeti odbijal tako dolgo, da so se naveličali in odšli.

Pred svojim odhodom so zasadili pod gradom lipo in so zagrozili graščaku, da bodo nekoč prišli pod njo obe­dovat. To pa se ni nikdar zgodilo.

3.Krajevni spomini*

Lemberg je zelo star kraj; v njega spodnji cerkvi, posvečeni sv. Miklavžu, sta baje maševala sv. Ciril in Metod. Gornja, cerkvica sv. Pankracija je bila prej grajska kapela. Sv. Pankracija in sv. Ulrika so Lemberžani zelo častili; še pred vojno so obhajali proščenje na praznik enega kakor drugega svetnika in so se tržani pri tem pogostili na račun trške blagajne, ki je bila močna radi donosnih živinskih sejmov. Na severni kakor na južni strani hriba je dolina, kjer je bil nekdaj po en grajski ribnik; na severni strani je še studenec in v njega bližini stara lipa, ki so jo nekoč zasa­dili Turki. Dohod na grad je bil s sedla na zapadni strani hriba. Pod tem sedlom je prebival oskrbnik. Grofje so bili strogi; pod Trebežem v jarku so sežigali ženske na grmadi in na Uskoržu za pokopališčem so jih obešali.

Ko sta stari grad in rod propadla, je prišla gospoščina pod Zbelovo pri Poljčanah.

4.Razbrzdanost lemberških grofov

Lemberški grofje so bili strašno razbrzdani. Ander-iuhovi so morali neko deklico svojega rodu skrivati v Osojnici, da je niso vzeli grofje.

5.Nezvesti grof

Lemberški grad je imel v posesti neki grof, ki se je zarotil proti svojemu vladarju. Toda grof je bil premalo previden in je pustil v žepu pismo, v katerem mu je zarotniški drug pisal, da visi nad mizo zlato jabolko, ki bo ubilo cesarja. Pismo je našel sluga, ko je čistil obleko. V svoji vest­nosti ga je poslal vladarju. S tem je zarotnikom pripravil strašno nesrečo: štirje grofi so bili umorjeni na krut način; razčetvorili so jih konji. Tistega služabnika je pa vladar odlikoval s tem, da mu je podelil v Lembergu svobodno posestvo. Služabnik se je imenoval Anderluh in njegovi potomci še danes ži­vijo v Lembergu, čeprav — radi priženitve moških — pod drugim imenom. Razen Anderluhov so stari Lemberžani samo še Lorenčaki. Uporni grof, ki ga je zadela tako strašna kazen, je bil Tattenbach. Tudi njegovemu gradu vladar ni prizanesel in ga je razdejal. Isto je storil tudi z gradom na Veterniku in Osojnici.

6. Zakleta grofovska hči

Neka grofovska hči z lemberškega gradu je bila silno nesrečna: v najlepši mladosti je bilo izrečeno nad njo strašno prokletstvo. V svoji nesreči se je prikazovala v zvoniku in okrog cerkve sv. Pankracija. Nekoč je nagovorila pastirja, ki je pasel na pobočju grajskega hriba krotko čredo. Naročila mu je, naj gre v zvonik, kjer bo našel okrog mize ovito kačo; na mizi bodo tri šibe in z vsako naj kačo udari; spremenila se bo v grofico in on bo njen ženin. Pastirček je šel v stolp z nekim tovarišem. Toda v odločilnem trenutku sta se oba ustrašila in zbežala. Grofovska hči se mu je še drugič prikazala in mu rekla: Nesrečni mladenič, zakaj me nisi rešil! Zdaj bom še dolgo trpela, kajti ni se še izcimila smreka, iz katere bodo dobili les za zibel detetu, ki mu je usojeno, da me bo rešilo.

Ta zgodba se je resnično pripetila, tako je zatrdila žena, ki jo je povedala,

7. Skrumba mrličev

Pod velikim oltarjem cerkve sv. Pankracija je grob­nica. Skozi odprto lino se od zunaj vidijo razmetane krste s kostmi. Najbrž počiva v njih grajska gospoda.

Nekoč je neki viničar vdrl v grobnico, da bi se polastil dragocenosti. Ko je hotel grobnico zapustiti, se je nekje obesil. V strahu, da ga zadržujejo duhovi, je začel kričati. Prišli so ljudje in ga rešili. Kaznovalo pa ga je sodišče.