Šeherezada
| ← Pismo v primorje | Šeherezada Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Intervencija → |
| |||||||||||||||
Šeherezada je bila jako znamenita dama in se čudim, da »Ženski svet« še ni prinesel njene slike in njenega životopisa. Posebno je bila znamenita, kar se tiče pripovedovanja.
Pripovedovala je kralju Šahriarju pravljice in jih je pripovedovala neizprosno kakor mož jeklen, živo in brez prestanka — med pripovedovanjem mu je povila kar tri otroke in ni prišel nobeden pred časom na svet! Kralj jo je jako ljubil, in kadar mu je vzplamtelo srce, ji je rekel: »Šeherezada, sonce mojega življenja, daj, da te objamem!« Pa je prijazno odgovorila: »Lepo, to ne more škodovati!« In jo je objemal. Vmes sta srebala dehteče vino in uživala najslastnejše jedi in je ves čas naprej pripovedovala svoje povesti in je ni motila prav nobena stvar.
Resnično je bila znamenita ženska. Toda se je primerilo, da je dobri kralj Šahriar nenadoma umrl in je bila Šeherezada, mlada še in lepa, brez službe in opore.
Usmilil se je mlade še in lepe učeni Kalam od Pika effendi in ji je nudil zavetje. Imel je odličen šiljat nos, na koncu se mu je zibala kapljica liki biser; redka siva brada mu je obrobljala častitljivi obraz, o neizmerni modrosti pa so pričala velika črno obrobljena očala in je dejal in rekel: »Šeherezada, pripoveduj!«
Šeherezada je odgovorila: »Čujem in slušam.« Sprožila je pero svoje zgovornosti in pričela.
Povest o ribiču in o obritem beraču z enim očesom
Govoré, da je živel svoj čas ribič, toda je le Bog edini vsega vedoč, in se je primerilo, da je šel na ribji lov. Vrgel je mrežo, priporočil se je Bogu in čakal — mreža je postala tako težka, skoraj je ni mogel potegniti na kopno. Slednjič se mu je posrečilo. Omedlel je: mesto rib je našel v mreži berača, bil je obrit, gledal je na eno samo oko. Ribič se je razjokal: »Joh in prejoh, ribe bi mi dale hrane in vsega, meni in mojcem. Kdo bo tebe jedel, o berač, kdo te bo kupil obritega in z enim samim očesom!« Od neizmerne žalosti si je raztrgal obleko in si glavo potresel s pepelom. Potem se je potolažil in je rekel: »Ni oblasti in moči razen Boga prevzvišenega!« in še je dejal: »Povej mi, berač, kako si prišel v morje, da še živiš in da si se ujel v mojo mrežo!«
Berač je skočil kvišku, sedemkrat je poljubil zemljo, potem je pričel in povedal
Povest o začaranem kralju
Vedi, moj gospodar in dobrotnik, da nisem bil vedno tak, kakršen sem, nego sem bil nekoč mogočen kralj. Na vsaki strani prestola so mi stali štirje vezirji in bogat je bil moj harem. V moji deželi je vladala pravica, na vseh križpotih so se dvigala vešala in niso nikdar praznovala, moji vezirji so vsako jutro prejemali dvanajst palic na podplate, da so laže vztrajali na poti poštenja in nesebičnosti.
Šeherezada je prekinila svoje pripovedovanje. Črne oči so se ji ozrle naokoli. Vprašal je effendi, kaj jo moti? Šeherezada je odgovorila, da nič. Nadaljevala je svojo povest.
Nekega dne, tako je ribiču pravil berač, mi priženó v palačo moža, da ga sodim, ker je kradel. Mož je bil brez rok. »Kako je kradel,« sem dejal, »ko nima rok?« Straža je popadala na tla in se s čelom dotaknila zemlje, glavar straže pa je govoril: »O kralj časa in vseh vekov, kradel je z usti!«
Tedaj je mož brez rok neznansko zavekal: »O kralj časa in čudo stoletja, ne daj me obesiti, dokler nisi slišal moje zgodbe!«
Odgovoril sem: »Ne bom te sodil, dokler te ne čujem,« in on je pričel in pripovedoval
Povest o tatu brez rok
O, kralj, žaromet vere, lonec vseh milosti, vedi, da sem doma iz Basre. Moj oče je bil bogat trgovec, dal mi je trideset tovorov dragocenega blaga za vsakovrstna oblačila, z blagom sem potoval v Kairo. Naselil sem se v hanu Mezrurju in otvoril trgovino. Dobro mi je uspevalo, zahvaljen bodi Bog, ki je vir vseh dobrot! Ne preteče teden dni, mi pride v lopo dama. Prekrasno je dehtela po olju in mazilih, odkrila je tančico: njeno lice je bilo polno kakor mesec v štirinajsti noči, oči so ji bile temne kakor oči gazele, obrvi lepo zaokrožene in z antimonom pobarvane. Gledal sem vso divoto in sem omedlel.
Vprašala me je, ali imam blaga takšnega in takšnega, in je bil njen glas rahel in mil kakor zefir. Izbral sem ji najlepšega in najdražjega, pa mi je povedala, kam ji ga naj prinesem, ko mrkne dan in napoči večer, prijatelj ljubezni. Zopet je odkrila lice, da sem omedlel in sem pozabil ji povedati račun.
Zvečer sem se opral v mošusovih dišavah in rožnih vodah in krenil z blagom, kamor mi je bila velela. Komaj sem vstopil, že se je prikazala: krasne so bile obilne oblike njenega života, nohti na rokah in nogah so ji bili prelestno pordečeni s peno. Takoj mi je padla okoli vratu in mi nežno poljubljala ušesa in oči in ustne in jezik in roke. Tedaj se je pričela najina ljubezen in trajala, dokler nisem bil ob ves denar in ob vse blago.
Šeherezada je prekinila povest, črne oči so se ji ozrle na effendija. Effendi jo je vprašal: »Kaj?« — Šeherezada je odkimala, da nič. Malo se ji je zehnilo.
Dejal je effendi: »Nadaljuj!«
Šeherezada je rekla: »Čujem in slušam,« in je pravila, kaj je kralju iz Basre še povedal trgovec kairski.
»Silni kralj,« je dejal, »obupan sem taval po cestah kairskih brez dinarja, brez dirhema. Kar me je zanesla usoda v gnečo ljudi, nisem mogel ne naprej ne nazaj in se je zgodilo, da mi je bila roka potisnjena v žep vojaka, v roki se mi je znašel mošnjiček cekinov. Tisti hip je gneča odnehala, pa preden sem mogel vojaku vrniti mošnjiček, že so kričali: »Glejte tatu!« in me pehali pred kralja.
Kralj je dejal: »Z roko si kradel, ob roko boš!«
Raztrgal sem obleko in zakričal: »Ni oblasti in moči razen Boga prevzvišenega! Ne sodi me, silni kralj, da se ne boš kesal, kakor se je kesal kralj govorečih rib!«
Kralj se je zavzel: »Kdo je bil ta kralj? Kakšne so bile te ribe? Govori in pripoveduj!« Rekel sem: »Čujem in slušam,« in sem pričel
Povest o kralju govorečih rib
Govoré, da je živel svoj čas ribič, toda je le Bog edini vsegavedoč in se je zgodilo, da je šel na ribji lov. Vrgel je mrežo, glej, mreža je bila tako težka, skoro je ni mogel potegniti na kopno! Slednjič se mu je posrečilo — pa je omedlel: mesto rib je v mreži našel berača, bil je obrit, imel je eno samo oko.
Effendi je pogledal Šeherezado preko svojih velikih oči in siten in nestrpen mu je bil glas: »To smo že čuli!«
Je odgovorila Šeherezada: »Povest je taka in ni drugačna. Tudi kralj je dejal ...«
»Kateri kralj?«
»Kralj v povesti!«
»V kateri povesti? Povesti si pričela že tri ali štiri, končala nisi nobene, v vsaki povesti je kralj. Kateri kralj? V kateri povesti? Takega pripovedovanja še nisem čul svoje žive dni! Vse je brez tehnike in etike in višje ideje! Sploh ne razumem rajnkega kralja Šahriarija. — Kratkomalo, niti pojma nimaš o umetnosti pripovedovanja.«
Pa je vstala Šeherezada, kakor palma je bila ravna in visoka, nasmehnila se je in kakor biseri so ji zablesteli zobje. »Ne znam ti pripovedovati, effendi, ker me ne znaš poslušati: niti pojma nimaš o umetnosti poslušanja! — O kralj Sahriar, sladek mi je tvoj spomin! Pripovedovala sem ti, in ko sem ti pripovedovala, si mi stregel z zlatih plošč in iz čaš iz dragega kamenja in si mi stregel sam s svojo ljubo roko. O Šahriar, kako vroči so bili tvoji objemi! Effendi, tebi ne znam pripovedovati, ker me ne znaš poslušati! Vrh bele češnje se v vetru suče klopotec; ta bo zate, ta bo znal, njega naprosi, naj ti pripoveduje!«
Šla je, da si drugod poišče zavetje, zadehtelo je za njo in effendi se je vseknil.—
Ne vem, ali je potem našla zavetje in kje ga je našla divna Šeherezada. Pri nas ga nemara ni.
(Jutro, 19. aprila 1925)