Pismo v primorje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Neparlamentarni izrazi Pismo v primorje
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Šeherezada
Spisano: 1. marca 1925
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Milostna!

Ali Vam sonce, brzi moj sel, pač prinaša moje pozdrave? Vsako jutro mu jih naročam, ko z zaspanim licem vstaja izza Ljubljanskega gradu. Toda ni zaspano, bolj se hlini zaspanega, da ne žali Ljubljancev-zaspancev in njih svetovnega naziranja. Isti hip je pa tudi že pri Vas tam doli onkraj meje: pere si oči v hladnem valu zelene Soče, hkratu stoji vedro in bistro ob Vaši postelji in Vam šepeče na uho moje pozdrave. Zraven se igra z Vašimi zlatimi laski — prosim, to dela na svoj riziko! Da ne bo gospod soprog morebiti renčal nad menoj!

Ali pa Vam mojih pozdravov ne prinaša? Morebiti mu jih poberó na meji cariniki in karabinjerji, ker so pozdravi slovenski.

Morebiti pa je takšno to sonce, da se sploh ne briga ne zame in za moje pozdrave ne za Vas in za Vaše zlate laske ne za gospoda soproga in njegovo renčanje ne za carinike in karabinjerje niti za slovenski jezik. Ne, to ni mogoče! Tako nekulturno ni sonce, tako nehvaležno ne more biti za ves neizmerni ugled in za obilne zaslužne poezije, ki jih uživa pri našem vrlem narodu!

Pa kakorkoli, bolj zanesljiva pot bo vendarle, če pozdrave zapišem črno na belo in Vam jih pošljem po pošti.

Prisrčno Vas torej pozdravljam in kako se kaj imate tam doli onkraj meje?

Kako neki drugače nego izborno!

Nam se tudi godi izborno. Tako izborno se nam godi, da smo že čisto pozabili, kako slabo se nam je godilo včasih: v onih časih, ko se nam je plaha skrivala beseda, ko smo trepetali, ali bomo še kdaj mirno spali, ali se nam bo bedna deca kdaj najedla dosita in s čim se bomo oblačili. Hudi časi so bili! To je bilo v onih časih, ko so mi stari preozki ovratniki zopet postali dovolj široki in ko smo bili vsi Slovenci edini. Nič ni bilo strank! Ko je bila sila najhujša, je prišel prevrat, pa nas je prevrat našel složne. Kajti, kakor rečeno, časi so bili jako hudi!

Hvala Bogu, hudi časi so minili! Zdaj imamo triindvajset strank — tako izborno se nam ni še nikoli godilo! Če bi se nam ne godilo izborno, ne bi imeli toliko strank. Ko je bila sila najhujša, smo bili vsi vkupe ena sama stranka, zdaj nas je triindvajset! Pa so nekateri, ki vendarle zabavljajo. Objestniki, bojé naj se božje kazni! Sedaj sedimo sredi v razkošju strank, pa še nismo zadovoljni!

Ali se Vam tamkaj na oni strani meje godi tudi tako dobro? Vaši listi včasi tožijo, pa se mi zdi, da pretiravajo. Tudi tamkaj imate izobilje strank in jih je pol preveč.

O, kadar bo resnična sila, ne bo toliko strank, ne pri Vas, ne pri nas!

Pomislite, pri nas jih imamo triindvajset! Ako se ni medtem, ko to pišem še kod katera izlegla ali je kod katera izdihnila. Stranke se strahovito hitro rode in zopet mro ...

Preteklo nedeljo je ljubo sonce jako zaslužno sijalo, grelo je dušo in telo in s tako lepimi barvami je slikalo vso naravo, da bi bilo od moderne umetnosti brez usmiljenja zavrženo na dno zaničevanja. Takih barv moderna umetnost kratkomalo ne priznava. Pa sem stopil venkaj in sem bil priča sledečemu dogodku.

Od daleč sem zagledal dva: sukala sta se sredi ceste in se pozdravljala: »Živio!« in sem mislil, da sta dva vesela svata.

Toda sem prišel bliže in sem videl, da imata v rokah vsak svoj krepelec in da udrihata drug po drugem. Bila sta od dveh strank, in kadar je zamahnil prvi, je dejal: »Živio, škof Hren!«, kadar je zamahnil drugi, je dejal: »Živio Primož Trubar!« Naše ljudstvo je politično zelo zrelo in nazivlje svoje stranke po blagopokojnih prvakih.

Okoli njih so stali možje, preudarno so pljuvali okoli sebe in so pritrjevali nekateri: »Živio škof Hren!«, nekateri: »Živio Primož Trubar!«, in je bilo veselje gledati zavedni naš narod.

Pa se je zgodilo, da se je prvi mož s krepelcem umaknil krepelcu svojega političnega nasprotnika in je ob svojem umiku stopil na nogo somišljeniku, ki je stal za njim in z živahnim zanimanjem opazoval politični boj. Pa ni bil somišljenik s pohojeno nogo figa mož, nego je bil značaj, ki se ni dal teptati nikomur in tudi ne škornju lastne stranke. Razglasil je zbranemu narodu svoje ogorčenje in je pri tej priči ustanovil novo stranko: »Živio škof Hren I. (rimska ena)!« Nato je brez odlašanja s krepelcem posegel v debato: dva ugledna moža sta se pridružila njegovi stranki.

Enako se je primerilo drugemu možu s krepelcem in se je tudi njegova stranka razcepila in je bilo novi ime: »Primož Trubar I (rimska ena)«.

Vse štiri stranke so se sukale po cesti in križem dajale duška svojemu prepričanju.

V živahni borbi političnega udejstvovanja ni jim bilo mar ne sonca na nebu ne zemlje pod nogami, gledali niso ne naprej ne nazaj ne na desno ne na levo.

Pa je izza ovinka pridrčal avto, niso ga videli, niso ga slišali in je povozil vse štiri stranke.

Takšen avto gre strašansko hitro svojo pot in se ne briga za stranke in njih politični boj. In jih je povozil!

Škoda jih je! Čim več bi imeli strank, bolj bi se nam godilo izborno. Sloga je znamenje slabih časov!

Zdaj jih imamo, kakor povedano, še triindvajset. Če se ni medtem, ko pišem to pismo, še kod katera izlegla ali ni zopet katero kod povozil avto.

Ali je pri Vas tamkaj doli tudi že katero?

Ljubi Bog naj vas obvaruje vseh nesreč, Vas pa naj ohrani v cvetu, kakor tako lepo pravi pesem.

To želi prav iz srca

Vaš vdani
Fr. Ž.

(Jutro, 1. marca 1925)