Intervencija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šeherezada Intervencija
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
O binkoštih, krizah in cvetličnih dneh
Spisano: 9. maja 1925
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Gospode odvetnike jako čislam, plemenitega so mišljenja, posebno nekateri, eden mi je že plačal večerjo in je bilo nekaj v omaki, tri dni se mi je pehalo. Taka plemenitost se hvali sama.

Zato me resnično boli, ko včasih tožijo in moram slišati, da jih oblasti ne upoštevajo v oni meri, kakršno bi zaslužili, kadar stopijo kam v kako pisarno in bi radi kaj imeli — intervencija se temu pravi.

Vprašal sem Naceta, ki je oficial in kadi pipo, pa je rekel, da reč ni tako huda. Rekel je: »Če teče pravda in če na obeh straneh intervenirata odvetnika, eden da skoraj gotovo dobi pravdo!« To me jako veseli in je povedal Nace, da se razmere pri nas na vseh poljih boljšajo in da ni izključeno, da pride čas, ko bosta pravdo dobivala oba odvetnika, na tej strani in na oni. Rekel je, da bi bil uspeh lahko še boljši, če bi gospodje odvetniki ne vihteli samo paragrafov in pooblastil in taks. Nego, je dejal, da je tudi še kaj drugega na svetu, razen paragrafov in tako dalje, tisto da bi morali upoštevati gospodje odvetniki!

Povedal je zgled, kaj vse se da doseči brez paragrafov in take ropotije, in da se je resnično zgodilo oni teden. Zdi se mi, da stvar ni nezanimiva.

Rekel je, da je prišel v jetnišnico intervenirat fantiček, komaj je bil star dvanajst let. Ob taki mladosti se res ne ve, ali je sploh umestna beseda »intervenirati«. Toda je interveniral s tolikšnim uspehom, da bi se dalo čestitati celo odvetniku: zato misli, da se lahko reče, da je interveniral.

Pozvonil je, odprli so mu in je dejal: »Ali je tukaj zaprta mama? Hu-uu-hu, otroci smo strašno lačni!« Iz oči so mu drle solze, iz nosnic sta mu lezla makarona.

Ta fantiček ni vihtel nobenih pooblastil in paragrafov in taks, samo tiste solze je imel in testenine in mu ni bilo treba prav ničesar drugega. Na nogah so mu tičali čevlji, prevezani so bili s špago, da ni sirota izgubil podplatov, nogavic pa sploh ni imel.

Pa je gospoda v jetnišnici fantičku stregla s pozornostjo, kakršne ni bila deležna v tej hiši še nobena intervencija. Zakaj? Zato, ker je že njegova zunanjost vplivala tako prikupljivo, makaroni in solze in čevlji in špaga — iz tega naj bi gospodje odvetniki črpali primeren poduk!

Gospoda v jetnišnici je fantka izpraševala in je pravil, da so mamico včeraj zaprli zaradi šolskih zamud. Mamica nima šolskih zamud, kajti ne hodi več v šolo, ampak k zidarjem: šolske zamude da ima on in da jih ima zato, ker mora delati gospodarju, da jih gospodar ne vrže iz bajte. Očeta nimajo, oče so padli v vojni, za očeta dobiva mamica vsak mesec petdeset dinarjev, pa pravi, da so bili oče več vredni in da ima izgubo. Drugače dela mamica pri zidarjih. Zdaj je zaprta, on in petletni Tonček pa sama stradata v bajti, tam nekje pod Šmarno goro.

Tako je pripovedoval, huuu! in je bilo toliko solza in testenin, da niso imele vse prostora na rokavu.

Medtem se je bil žuril eden izmed gospodov in je prinesel fantku menažo, ali so imeli tisti dan fižol z zeljem ali zelje s fižolom, vsak dan se menaža spremeni. Snedel je dve porciji. Mislim, da odvetnik ni bil do sedaj še nobeden deležen niti ene porcije, kadar je prišel intervenirat.

Tretji gospod je privedel mamico. Bridko se je razjokala, kaj da bo rekel polir, ko je ni na delo: polir da je jako dober — tudi ob nedeljah ji pusti delati.

Četrti se je bil spomnil soproge uradnega starešine, skočil je ponjo in je bilo prav, da je prišla, kajti je dala fantičku par svojih čevljev, le pete jim je hitro odsekal mojster v delavnici, in še mu je dala nogavice z lastnih velecenjenih nog, segale so mu do pazduhe, in je prišel gledat še gospod starešina, kakšen semenj da imajo, in je dal fantku par dobro ohranjenih naramnic, segale so mu do pet.

Vse to da je dosegel dvanajstletni fantiček brez pooblastila in paragrafov in vsega! Zdi se mi, da se ne more noben odvetnik pohvaliti, da bi bil prišel intervenirat in da bi bil dobil od gospe nogavice in čevlje, od gospoda starešine pa naramnice.

Potem je bil v službi še en gospod, ki ni bil še nič storil za fanta. Ogledal si ga je pa je dejal: »Sit je, oblečen je, še ostrižemo ga lahko!« Pa ga je peljal v celico k brivcu — enega imajo zaprtega kar tako, ker da je komunist, pa pravzaprav ni komunist, samo pravi, da je — in je fanta ostrigel na najlepši šimi. Zares je bil ostrižen jako krasno, in ko se je vračal po hodnikih, je prišel v roke še nežnemu spolu, kar ga imajo zaprtega, in so ga obdarovale s kruhom, da ni vedel, kam z njim — drugega niso imele. To je jako imeniten uspeh intervencije!

Kar se tiče mamičine kazni, pa je dejala gospoda, da je ne morejo odpustiti, ker jo je izreklo sresko glavarstvo. Toda zato nič obupati! Napotili so ga na Žabjek, tam da sedi sresko glavarstvo v svoji gloriji, pa naj fantek še tam ponovi svojo prošnjo! Eden gospodov ga je šel prijazno spremit.

Prišla sta na Žabjek. Preden sta vstopila, je prijazni gospod fantička dregnil: »Ti zdajle glej, da se boš jokal, in da ne boš brez makaronov!« Fantiček pa je bil pošten kakor zlato in je dejal: »Kako se bom jokal, ko sem sit!«

Nace je dal pipo iz ust, da si jo zopet nabaše, pa je dejal, da je gospod poglavar jako širokogrudnega srca, vzvišen da je nad kakršnimikoli solzami in testeninami, in da se je res zgodilo, da je tudi brez njih izbrisal fantkovi mami kazen. In bogve kakšni novi zakoni da sedaj veljajo in ali veljajo samo na Žabjeku ali veljajo sploh: gospod poglavar da je šel in pogledal v svojo listnico in dal fantu bankovec.

Tako postopanje se hvali samo in je jako razveseljiv pojav v naši državi.

Pa mora resnično biti splošen in nov takšen zakon, kajti so fantičku tudi v jetnišnici dali bankovce in jih je mamica preštela in dejala, da bo že in da nima izgube zastran zapora.

Naj bi gospodje odvetniki to stvar preudarili! Oziroma, morebiti bi kateri hotel vzeti fantička za koncipienta ...

(Jutro, 9. maja 1925)