Čubejska prigoda/IV
| ← III. poglavje | Čubejska prigoda IV. poglavje Milan Lipovec |
V. poglavje → |
| |||||||
Gospod župnik in Johan iz Kastva sta bila že drugi dan z doma. Odpotovala sta v Koper, zakaj vse je kazalo, da se bo treba - kakor je dejal župnik - da se bo treba poslužiti škofijske škrabce. Škof ju je sprejel že takoj naslednji dan, kajti če je šlo za denar, ni zaupal nobenemu izmed svojih podrepnikov in se je najraje pogajal sam. Milostno ju je sprejel, držal pa se je tako čemerno in nezaupljivo, kakor da jima pravi: sporazumela sta se falota. Na koncu koncev pa je le moral pristati na stroške, ki sta jih določila župnik in slikar. In še z dokajšnjo naglico je pristal nanje, ker je župnik dal razločno razumeti v razgovoru, da je po tistih kužnih tednih uboga cerkvica bolj podobna ovčji staji kakor svetišču.
"Da ne govorim o oskrumbah..." je sklenil roke župnik in hotel nadaljevati, toda prevzvišeni je že dosegel zvonilce na klečalniku, da je s srebrnim glaskom prekinilo župnikove morebiti celo bogokletne namige in da je hkrati priklicalo rdečeličnega kaplana. Ki je vstopil in se poklonil in dobil naročilo, naj gospodu župniku iz Čubeda škofijska blagajna izplača predujem za slikarije in popravila podružnične cerkve v Hrastovljah.
Župnik in slikar sta bila vzhičena nad uspehom, doseženim s takšno lahkoto. Ustavila sta se v gosposkem gostišču ob glavnih mestnih vratih, ki so ga oskrbovali samostanci. Ustavila sta se torej tam in nekam čez mero zalila z borgonjo debeloglavo ribo; za župnika vsekakor nekoliko čez mero. Ali, kdo ne bi bil vesel, če se lahko brezskrbno napoti domov iz mesta s polno mošnjo in škofovim blagoslovom.
"Nič ne skrbite, gospod plevan,"je ponavljal slikar spotoma. "Vi samo lepo počivajte..." Bil je mlad in je moško koračil ob velikem sivcu, na katerem je sedel župnik in od časa do časa zakinkal.
Prišla sta na grič prašna, zlačnjena in utrujena, vendar vesele volje. In zdaj, ko sta se dodobra okrepčala ob župnikovem ognjišču in pri župnikovi mizi, sta besedovanje nadaljevala tam, kjer se je po poti pretrgalo. Poleg utujenosti pa ju je zdaj zmagovala še sitost in zalitost, tako da besede niso bile najbolj premišljene, zato pa so tem verneje tolmačile njune misli.
Vprašanje stroškov je bilo torej urejeno. Zelo dobro urejeno, se lahko reče. Prevzvišeni bo imel cerkvico poslikano do zadnje pedi, "vi pa, gospod plevan, boste imeli svoj križev pot..." Tako je momljal slikar.
Župnik je dvignil dva prsta in glavo, slikarja je gledal izpod resastih vek in zlogoval besede.
"Naslikal nam boš še tisto okostnjakarsko veselico ali pa pojdeš iz Čubeda brez enega peneza. Tudi za angelsko milino in svetniško pobožnost jih ne bom trošil, denarjev! Grešnikom je treba posvetiti na čisto drugačen način. Božji hram so spremenili v kevder pregrehe, in če jih bo kuga znova pripodila semkaj, naj imajo pred očmi, quia pulvis sunt et in pulverem reverterunt."
"Kdo oni?"
"Škofje in kapitani in prelatje in nune... in..." Župnik je dvignil vrč in nagnil v sveti jezi.
Slikar se je čudil: "Gospod plevan, ali nune?"
"Molči in pij!" je zarentačil župnik in s svojim zadržanjem pokazal, da takemu zelencu ni moč vsega zaupati.
"Molči in pij," je rekel in razodel Kastavcu še svoje zadnje razmišljanje. Vprašal ga je, ali bi bilo mogoče upodobiti prevzvišenega s tistimi njegovimi izbuljenimi očmi... in z mitro, seveda. "Ali bi bilo to mogoče?"
"Z brado, pravite, in z mitro? Takšnega torej, da bi mu bil podoben?"
Ha, kako se je segrel, gospod župnik. "Tako, tako," je pohitel, "tako da bi bil razpoznaven... Ali bi?"
"Na vsak način bi si ga moral še enkrat ogledati. Toda semkaj prevzvišeni menda ne bo hodil..."
Tako je Johan Kastavski spravljal župnika v slabo voljo.
Navsezadnje si je škofa lahko vsak vernik ogledal v cerkvi; ob vseh večjih praznikih je maševal v koprski stolnici. Domenila sta se torej, da bi morebiti še enkrat potovala tjakaj; kdaj, to se bo še videlo.
Dokaj resneje sta se sporekla ob ustvarjenju človeka. Zaradi Adama Johan Kastavski ni delal težav, za Evo pa je hotel imeti živ predložek... golo ženšče ali nekaj takega! V cerkvi!
Župnika je zaneslo, tako da je zaječala težka hrastova klop. Rekel je, da bi bilo najbolj modro, ko bi ga dal izobčiti.
"Če boš slikal prevzvišenega na daljavo, tudi z Evo ne boš imel neprilik. Da še nisi videl razgaljene ženske, tega ne boš pravil!"
"Nisem gospod župnik. Le kdo naj si upa grešiti pri luči! In tako... Ali ste jo vi že videli?"
Župnik je vstal od mize nekam bolj naglo kot je bila njegova navada in pokazal s tem, da je čebrnjanja in pirovanja za nocoj dovolj. Poslovimo se torej, če se je treba posloviti. Johan Kastavski je šel proti vratom tako moško, kakor da sta se pojila z medico, vtem ko so se župniku mrgodili posineli šobci, ker mu jih je bila pijača le nekam preveč napela. Držal se je togo ob vogalu očrnele mize in rahlo nihal kakor zvonik njegove cerkve v zimski vihri.
"Lahko noč, torej," je rekel slikar, župnik pa je odvrnil, da na vekomaj amen.
Naj se še pove, da bi bil slikar nemara le dosegel, da bi se ustreglo njegovi nespodobni želji, ko bi bilo moč najti primerno prikazen. Toda dogajalo se je to v časih in krajih, ko bi potegnil prej vola v zvonik kakor nago Šavrinko pred cerkvenega slikarja. Kljub temu se je Kastavcu čudež z Adamovim rebrom le obnesel.
"Sicer babše ni narejeno ravno po božjem hotenju," je dejal župnik, "toda kot prvi primerek bi še nekam šlo, ko bi ne imelo tistega ok sredi trupa."
"Kakšnega ok, pri vraniču!"
Slikar se je razpalil, zakaj sodbe nevednežev pri svojem opravku ni bil voljan prenašati. Toda župnik se je poslovil. Zasejal je zrno slabe volje in šel. Le to je še rekel, da se mu tista popkasta reč pri Evi ne vidi potrebna. "Prav nepotrebna, si mislim, če je že bila narejena iz Adamovega rebra..."
Na cerkvenem pragu pa se je obrnil in zavpil tja proti oltarju, če ima namen zvečer skočiti v Čubed.
"Ali se boš nocoj oglasil?"
"Oglasil, oglasil!"
Tako je bilo čuti izza oltarčka. In čeprav so bile besede užaljene in nekam jeznorite, jih je bil župnik vesel: navadil se je bil na razboritega nepridiprava in zaupnega zaveznika pri svojih nakanah, navadil na prijetne večere, ki sta jih prebila na vrtu (ko bi le tistih prekletih komarjev ne bilo) pri krači in bokalu, rešetajoč svet s tako različnih pogledov; pa tudi na zadirčno razglašenost pri oblikovanju podob, preden sta se zedinila, da se ji taki, tako oblečeni, obuti in pokriti dovoli vstop v hrastoveljski hram. Na vse to se je bil navadil in mu je bilo žal, da bo zdaj zdaj te živosti konec.
Kajti prišel je dan, ko se je zanesljivo pokazalo, da Johanu Kastavskemu ne bo treba prebiti zime v Čubedu. Ko se je po prvih svetniških glavah pričela množiti družba poslejšnjih prebivalcev tega svetega doma, se je tako zamotal v vrtinec te bratovščine, da ni mogel ne misliti več ne delati kaj drugega. In tako je bila cerkvica okoli svete Marjete tako polna svetniških očakov, posvetnjakov in mrtvakov, tako polna, kakor je dejal farman - "da še sam nimaš več prostora v njej!"
Johan Kastavski se je torej pričel pripravljati na pot. Malone pol leta je bil zdoma, vsak čas bodo tu prvi mrazovi, čas bi torej bil, da se vrne domov.
"Cel teden se že motam tod okrog brez vsake potrebe," tako je rekel neke sobote. "Čas bi že bil, da se odpravim..."
Cerkev je bila poslikana in z delom sta bila zadovoljna; on in plevan sta bila z vsemi tistimi zgodbami, čudeži in podobami in prikaznimi in barvami povsem zadovoljna. Našla sta tudi primeren prostor v božjem hramu, kjer naj bi bili izpisani njuni imeni. "Za vse večne čase," je rekel župnik, ker ni pomislil na Turke in morske razbojnike in na Franke in na Benečane in na patriarha...
"To pravite iz navade," je rekel slikar in se muzal nespoštljivo. "Za vse večne čase, pravite..."
Seveda se mu je bilo zareklo, župniku, vendar Kastavca to ni motilo, da se ne bi potrudil tudi z latinskim napisom. Na župnikovo željo in z njegovimi navodili je storil tudi to, potem pa se je odpravil na pot.
Župnik je dolgo gledal za odhajajočim. In ko se je slikar obrnil, je dvignil roko ter napravil križ v zraku s tako širokimi zamahi, da bi Johan ja ne prezrl dobrohotnega namena. Slikar se je odkril in zamahnil s pokrivalom, potem je skrenil s poti in se zgubil na zasenčeni bližnjici.
Ni bilo videti, da bi se bil odkril iz velikega spoštovanja do župnikovega blagoslova, "temveč bolj iz prešernosti," si je rekel župnik, "iz prešernosti. ker bo noč previsel pri Santini... Saj ga nese proti morju, capina, namesto da bi šel na vzhod."