Čubejska prigoda/III
| ← II. poglavje | Čubejska prigoda III. poglavje Milan Lipovec |
IV. poglavje → |
| |||||||
Vobrambnem zidu za čubejsko cerkvijo je bila široka lina in še širša vdolbina s kamnito klopjo. Tu je župnik često posedal, zaradi hladu, ki je vel iz zidine, pa tudi videti je bilo kaj - od tod pa vse tja do kranjske meje.
Hladil se je in razmišljal o težavah, ki so prišle nadenj, odkar se je pričel ukvarjati s to nepokorno in nespoštljivo mislijo o nevrednih predstojnikih. S to nesrečno nakano z okostnjaki, ki ne prizanašajo ne cesarju ne mesarju, ne grofu ne škofu. Kazno pa je bilo, da Bogu niso bili kdove kako všeč župnikovi maščevalni naklepi, zakaj na pot mu je poslal številne zapreke.
Že takoj spočetka, če se vzame, sta si prišla navzkriž s slikarjem. Johan Kastavski mu je priporočal vse drugačno slikarijo: kolo sreče, denimo, pa svetniške prikazni. Toda župnik je ostal pri svojem. Na vsak način je hotel imeti procesijo mrtvakov, potem ko je bil slišal, kako se je to obneslo v frankovskih deželah. Ko pa je seznal, da se najdejo taki mojstri že na Kranjskem in celo v Istri, je razmišljal samo o tem, kako bi enega teh zvabil v Čubed. Slikar je bil sedaj tu, namesto da bi delal, pa je popival in se gonil.
Župnik se je potil. To bo draga prevzetnost, si je dejal, draga muhavost, ne glede na božjo zamero.
Potem ko se je zvečerilo, je prišel slikar in župnik se ga je lotil brez odlašanja. Vprašal ga je, če se je tudi v Bermu tako obotavljal.
"Ali si se tudi tam tako obiral in upiral?"
Johan se je smejal. "Prav nič ne" je rekel. "Toda v Bermu sva bila v dveh in vtem ko je eden slikal..."
Župnik je vzdihnil, hotel je nekaj povedati; nameraval je reči, da je drugi prejkone popival. Pa tudi brez tega je bilo slikarju očitno, kam meri.
"Oče ni take sorte," je rekel. "Če dela, dela! Če pije, pije. Tudi po dva tedna se ne strezni, če ima denar. Toda tisto delo v Bermu sva končala do jeseni. Tudi vašo cerkev bi bilo treba preslikati in poslikati do jeseni. Pozimi ni čas za takšno delo."
Johan iz Kastva torej ni mogel delati čudežev, pa naj je imel opravka s še tako pobožnimi pojavami in na še tako svetem kraju.
"Brez pomočnikov," je rekel slikar, "brez teh bi si nihče ne upal naslikati tiste procesije do jeseni. Tudi moj oče ne."
"Dal sem ti pomočnike," je rekel župnik. "Pa še koga ti lahko pošljem. Ali nimaš pri sebi tistih dveh juncev?"
"Prav pravite, gospod župnik. O, to sta zelo vredna fanta, kakor ustvarjena za to, ko je treba vzdigniti dvesto funtov težko jerto, ali... Kdo mi bo žgal, varil in mešal barve? To mi povejte..."
"Dobro," je rekel župnik. "potem se bo pač delo nekoliko zavleklo. Naj se torej zavleče..."
"Vse tja do svečnice, menim."
"Čez zimo, praviš?"
"Čez zimo." je rekel slikar.
Navsezadnje bi to ne bilo nič posebnega. Slikar bi se čez zimo grel pri Santini in si pripravil vse potrebno za svoj posel. Stroški, seveda, ti bi zelo narasli, toda te bi tako in tako poravnala škofijska blagajna, kar je prav in pravično. Da pa bi slikar ne podvomil o zdravi pameti čubejskega župnika, se bo treba z njim pomeniti nekoliko bolj zaupno. In je pričel.
Najprej je Johanu iz Kastva povedal, da se je v letu Gospodovem 1488, ki je bilo predlansko navsezadnje, zatekla v hrastoveljski božji hram koprska gosposka.
"Da boš vedel, duhovska in posvetna gospoda..."
"Ali pred Turki?"
Župnik je zbral tistih nekaj gub na licu v hudomušno spako in se oprijel vrča. Pil je počasi in s pobožnostjo, ki mu je prešla v navado ob vsakodnevnem povzdigovanju, vtem ko se je pri Kastavcu veliko jabolko v suhem grlu komaj utegnilo dovolj naglo umikati obilnim požirkom.
"Turki, sinko, le redko zaidejo v Hrastovlje. Ljudje jih tamkaj le malo pomnijo. privihrali so nazadnje pred štirinajstimi... čakaj no, petnajstimi leti v Čubed, toda v Hrastovljah niso imeli kaj iskati."
"Slišal sem v vasi, da so se tamkaj skrivali, človek bi menil, da pred razbojniki ali pred Turki."
"V Kopru so bili pred temi dosti bolj varni," je rekel župnik.
Slikar je gledal začudeno.
"Torej so bežali pred kugo?"
"Pred kugo, sinko, pred kugo!"
"Zakaj so se potemtakem obzidali? Če niso bežali pred Turki ne pred razbojniki, zakaj so se potem ogradili?"
"Za vsak primer pač, kajti zbrane so bile dragocene glave. In ko pride kuga v deželo, je vsak človek lahko nevaren, pa naj bo Turek ali kristjan. Tudi okužen kristjan je lahko nevaren."
Župnik je pripovedoval o predlanskem poletju. "Na dan svete Ane sta prijezdila iz Kopra prevzvišeni in kapitan. Škof je pripeljal s seboj nekaj posvečencev in nekaj nun. Kapitan pa je prišel s celo majhno vojsko, bi se reklo. Z družino in vojaki, toda dokaj teh se je moralo vrniti v Koper, ker tudi za zidom ni bilo prostora zanje. Od teh, ki so se vračali se je zvedelo, da mori kuga po Ogrskem in že tudi ponekod na Kranjskem."
"Tudi v Kastvu je bilo čuti o tem," je rekel slikar. "Tudi pri nas so bile molitve in zaobljube proti kugi."
"Tamkaj so se potem ugnezdili," je rekel župnik. "Vhod so založili in zastražili, in če se je na vidiku pojavil človek, so ga že na daljavo opozarjali, naj gre svojo pot. Ljudje iz vasi so pripovedovali, da so z dimom odganjali kugo, v resnici pa so cvrli in pekli..."
"Pomočnika sta mi pripovedovala tudi drugačne stvari," je rekel Kastavec. "Pravila sta..."
"Vsake vrste govorice se širijo o tistih dneh, toda vsemu ne gre vera," je dejal župnik. "Prišel sem na misel, da bi cerkvico prenovili. In nemara tudi znova posvetili, zakaj nesnago, ki je ostala za gospodo, so tlačani kidali skoraj teden dni."
Ali slikar zdaj razume, zakaj ga je bil dal poklicati iz Kastva? Ali...
Johan Kastavski je slonel na mizi nepremično zagledan v gospoda župnika, toda z mislijo je bil drugod. Kaj ne bi bil razumel! Obljubil pa ni nič!
Kljub temu je naneslo, da se je Kastavec že čez nekaj dni z vso prizadevnostjo lotil slikanja. Kakor da ima le še teden dni življenja in da mora v tem tednu svoje delo na vsak način dovršiti, prav tako se ga je lotil. In kaj ne!
Potem, ko se je bil pomenil s slikarjem, je prečastiti poklical v župnišče Santino in jo spovedal. Kar tam pred velikim ognjiščem jo je spovedal. Rekel ji je da bo imela časa dovolj možiti se tudi v peklu, tam pač, kamor spada, in s katerimkoli vragom. Zdaj pa naj se nekoliko oddahne. Župnik je spravil desnico za hrbet, od levice pa je dvignil dva preteča prsta. "Če se Kastavec pojutrišnjem ne bo spravil na delo..." je pomolčal nekoliko... "boš lahko povezala culo. Prihajačka si in pohujšljivka, pa še kaj drugega mi je bilo sporočeno..."
Lani, le kak dan pred tistim nesrečnim požarom, ki je skoraj uničil polovico vasi, so jo videli ponoči jezditi na kozlu. Bojda se je tudi parila z njim...
Ne recite tega, se je sicer upiral župnik, toda jezikov ni mogel zavezati. Kajpada, s tem, ki navsezadnje ni nihče drug nego sam bognasvaruj in bo pravcati čudež, če ne bo že v kratkem samodruga.
Toda župnik ni prišel s tem na dan. Ne le zato, ker ni verjel čenčam, temveč zaradi tega, ker je bila Santina že tako na moč prestrašena. Padla je na kolena in proseče tožila.
"Le kaj naj storim?" je spraševala obupano.
"Nič!" je rekel župnik. "Kastavca mi spravi na pravo pot! Slikati naj prične, mrhovinar!"
Ko je postalo očitno, da ženska pamet ne bo našla odrešujoče misli, se je župnik sklonil k Santini in jo dvignil. Pospremil jo je do vrat, in da bi prikril zadrego nad presmelo besedo, je nekam nasajeno zarentačil, naj stisne kolena.
"Ja, ja, Santina" je rekel in zaloputnil vrata. Potem je sklenil roke in šel po svojih opravkih: "... ut ab imminentibus pecatorum nostrorum periculis... te liberante salvari..."
Poslej sta se slikar in čubejski župnik videvala malone vsak dan in v dolgih pomenkih vnaprej zaljšala notranjščino hrastoveljskega hrama s podobami, porojenimi iz domišljije, ki se je hranila z istrsko borgonjo. Pa tudi delo poslej ni več zastajalo.