Čubejska prigoda/II
| ← I. poglavje | Čubejska prigoda II. poglavje Milan Lipovec |
III. poglavje → |
| |||||||
Čubejski župnik je bil močno razočaran, ko mu je brat Krištof namesto starega resnega mojstra privedel to mlado živinče.
Sicer mu je bil brat Krištof nekaj namignil pred odhodom v Poreč. Preden se je odpravil proti domu s svojo oslico, mu je bil na štiri oči povedal, da sin ni prav nič slabši od očeta Vincenta, ampak da ga celo prekaša v veščini. Tako da so mu zagotavljali menihi v Kastvu. In tem menda le gre vera.
Toda župnik je imel svoja leta in svoje izkušnje in je prav zaradi tega imel svetega Tomaža dokaj bolj v časteh kakor druge apostole, ki so zanesli prilično zmedo med vernike prav zaradi svoje zanesenosti.
Kasneje pa, in do tega je prišlo že naslednji večer, se mu je nezaupanje po malem sprevrglo v pravo vzhičenje nad mladim Kastavcem in njegovo ročnostjo. In ne toliko zato, ker sta načela že drugi bokal. Župnik si je upal tudi sam in brez vsake škode nositi takšno mero in je to tudi često storil, torej ne zaradi tistega poldrugega bokala, pač pa si je bilo treba tega sina pasjega ogledati, s čim vse mu je bil poslikal mizo med tistim besedovanjem. Govorila sta kajpak o tem, kako naj bi se cerkev ozaljšala; govorila sta o Bogu in Mariji pa tudi o hudiču in njegovi materi.
"In če smo že pri vragu," je rekel Kastavec, "potem bi si ga bilo treba ogledati." Vstal je in stopil do kamnitega ognjišča, ki je bilo največje v Čubedu, prav tako kakor prostor, v katerem se je nahajalo. Opalil je na ognju koruzno glavičnico in na veliki mizi s tem ogorkom narisal vso zlodejevo familijo.
Ja, Ivan iz Kastva je bil vesela natura, čeprav je prekanjenost prikrival za resnimi potezami. Na ta način sta po večerih pila, razvrščala svetniško mnoštvo ter izbirala take, ki bi bili vredni vedriti v hrastoveljskem hramu.
"Tale hram svete Trojice bo nekega dne kmalu premalo prostoren za vse, kar nameravate znesti vanj," je rekel čubejski župnik, ki je prišel na oglede. Previdno se je prestopal, ker so bile deske in kosi lesenih gred nametani vse križem po cerkvenih tleh. "In tudi pod mi boste pokvarili!"
Sicer so bila ilovnata tla suha in dobro uteptana, toda prisekani robovi tramov so jih tu in tam le načeli.
Johan Kastavski, kakor mu je bil zrekel čubejski župnik, se je trudil s postavljanjem odra. Zamujal se je s tem že nekaj dni, čeprav mu je dal župnik v pomoč dva domačina. Bila pa sta prav takih let kakor Johan Kastavski in bilo je le malo upanja, da bi jih karkoli zresnilo; tudi župnikova navzočnost ne. Poleg tega so imeli v senčnem hladu za cerkvijo skrito bučo črnine, ki ni držala dosti manj kot osem bokalov - pri moji veri, da ne - je računal župnik, kajti tudi za tisto bučo je bil zvedel.
Toda delo v cerkvi se je pokazalo dokaj bolj zamudno kot načrti ob polnem vrču. Seveda, zidovje je bilo treba najprej obmetati in prebeliti, potem osušiti in dodobra izgladiti. Bilo je še dosti priprav in drugačnega dela, preden je nastala na steni prva lisa. Odkar se je bil zaplel v to zadevo, je župnik že dvakrat prihodil iz Čubeda semkaj, da bi bil priča prvi barvni podobi, ki jo bo slikar pričaral na belež.
Nameraval je sodelovati pri tem s primerno besedo in božjim blagoslovom. Toda videti je bilo, da je tudi danes prišel zastonj. Sklenil je torej, da se bo s slikarjem resneje pomenil pa je zato naročil, naj se pod noč odpravi v Čubed.
"Oglasi se, Johan, v župnišču se oglasi, da se pomeniva," je zaklical.
Brisal si je pot, ki mu je srbeče drsel po tolstem licu, vzdihnil je zaradi truda in nevolje, ko pa je Kastavec namesto odgovora pričel požvižgavati (v hiši božji! Če tega ne bo Bog...), ko je pričel torej požvižgavati, ne da bi se dal motiti pri svojem delu, se je župnik raje obrnil in šel. Spustil se je po griču in se ustavil v vasi pri ključarju, ki tudi ni imel slabega vina in za odpočitek hladno vežo, to se lahko reče.
Prav tako se lahko reče, da je čubejski župnik veliko razmišljal. Pač zato, ker je imel na voljo čas in okolje. Ta hip, če se vzame, je bil prepričan, da se oni trije poturčenci, ki so ostali v cerkvi, muzajo za njim, zakaj bili so drug drugega vredni. Morda bodo še kaj postorili do mraka, nemara bodo. Še bolj verjetno pa je, da so se že spravili v senco za cerkev in se tam nacejajo. Kockajo in se nacejajo...
"Jaz pa naj jih plačujem!"
Vendar se župnik ni nikdar očitno razhudil, boječ se, da bi mu Kastavec pobegnil. Pri takemle vetrnjaku se je bilo vedno bati, da pobere tiste svoje bisage in jo odkuri. Ti se pa potem goni za njim in poskušaj izterjati solde, ki si mu jih dal vnaprej.
"Prečastiti," je rekel domačin, ki je poznal župnikove težave, "ne smeli bi mu dajati soldov vnaprej. Le zakaj so to storili?"
"Ker bi mi bil prav tako pobegnil, da mu jih nisem dal!"
Župnik je vzdihnil, pil, si brisal potno čelo in potihem poprosil Boga za pomoč. In dobri Bog se je z veseljem vmešal v to zapletenost. Že pod večer mu je prišepnil primerno rešitev. Župnik je namreč na povratku v Čubed srečal Šavrinko, eno tistih, ki je Čubejcem znala pogledati še globlje v lonec kakor njihov spovednik...
Srečala sta se torej dva, ki bi si imela marsikaj povedati, ko bi bil župnik le malce bolj zgovoren. Toda ta je znal samo poslušati, in ker je bil tak, je Šavrinka komaj zajemala sapo.
Na ta način je gospod župnik seznal (med drugim kakopak, med drugim), da se njegov slikar povaljava s tisto radoživo beneško kobilo...
"S kom!?"
Župnik je planil z vprašanjem tako nasilno, da je Šavrinki zaprlo sapo, tem bolj pa ji je odprlo oči spoznanje, da bo le res, kar se je šušljalo po Čubedu za priprtimi durmi, da se namreč tudi njihov župnik čestokrat zateče k Santini. Pa tudi h kateri drugi, saj je bil še krepak babec! Pred leti so se srenjski licemerci zaradi tega obrnili celo na škofijo v Kopru. Vse pa se je potišnilo, ker jim je škof na tožbo odvrnil, da mu je sicer žal, ali da proti tej grehoti tudi škofija nima leka, ker njeni duhovni pač niso skopljeni.
Le tega si Šavrinka ni mogla kar tam in pri priči pojasniti: kaj je častitega gospoda tako segrelo - ljubosumje ali to, da mu je Santino uvrstila med živali.
Toda otem ta hip ni utegnila razmišljati, kajti gospod župnik se je obrnil in šel s svojo jezo po kolovozu s tako naglico, da hvaljenemu Jezusu niti odgovora ni privoščil.
Tako sta torej šla vsaksebi čubejski župnik in stara Šavrinka, tako sta se razšla, vsak s svojim maščevalnim načrtom: gospod župnik, kako bo privil tisto - prav pravi Šavrinka - beneško kobilo, ki je pripravljena razkoračiti se pred vsakim prihajačem; Šavrinka pa, s kakšnimi besedami in gibi bo najbolj prepričljivo izoblikovala pred sosesko radoznalostjo podobo razjarjenega župnika ...