Čubejska prigoda/V
| ← IV. poglavje | Čubejska prigoda V. poglavje Milan Lipovec |
| |||||||
Barke, ki so nosile blago za kastavsko obzidje in njegove pristave, tega blaga niso mogle razkladati v reškem pristanu. Odpluti so morale čez Rečino do podtrsatskega gostišča; od ondod so potem stovorili bremena navkreber v trdnjavo po razvlečeni poti s tovorno živaljo, pa tudi na plečih po stolbastih bližnjicah. Po teh so hodili zaneslivejši hlapci z vrednejšo robo, zaupnimi sporočili, pisanji in listinami, namenjenimi gosposki. Vendar je naneslo, da se je med temi sporočili znašlo tudi pismo za Johana Kastavskega. Bilo je v zapečatenem svežnju, sveženj je bil naslovljen na kastavsko opatijo in tako se je ohranilo in našlo pravo pot. Toda to je trajalo. Glasilo pa se je ...
Dragi, vredni mojster!
Prosim Boga, da bi te to pisanje doseglo, da bi te našlo zdravega in te ne bi tako potrlo, kakor je nevredno delo, o katerem ti bom v tem listu poročal, razžalostilo in zadelo mene, tvojega prijateljskega plevana, kakor si me rad nazival.
Prav v teh hladnih jesenskih dneh bo minilo drugo leto, kar sva proslavila zaključek velikega, z umetelnostjo navdihnjenega opravila, ki ga je bil, lahko rečem, vesel prav vsak, kdor se je v minulih dveh letih pobožno pomudil v hrastoveljski cerkvici. Vsak, pravim, razen našega prevzvišenega gospoda in škofa Jakoba, ki je v mrtvaški procesiji prepoznal pod škofovsko mitro svoje obličje, prav tako kakor ni mogel spregledati, kam je zamaknjeno njegovo oko, pa naj je bila ali ne v nunski obleki predstavljena prednica marijanskega kloštra Terezija pl. Herlander. Mislim si, da je prav zategadelj prišel do nevredne odločitve, ki mu je ne ta ne kasnejši rod ne bo mogel šteti v zaslužnost.
Predsinočnjim mi je mlad duhovnik prinesel pisanje iz škofijske pisarne. Pisanje ukazuje, naj se notranjost cerkve v Hrastovljah prekrije z apnenim beležem od stropa do tal, da "se na ta način zatre izkrivljenost in pohujšljivost duha, ki ga je tujec zanesel v to skromno, dotlej tako pobožno svetišče. Akoprav je treba v slikovnih upodobitvah videti in priznati mojstrsko veščino in nedvomno umetniško nadarjenost, je bilo to nagnjenje po sami hudobi speljano na krivo pot in s takšno drznostjo, da ji ni najti primere."
Kako naj bi ti, sinko, še naprej pisal o tem škofovem karanju. Pesti me in krivi, da sem dopustil, da se je v mojo faro vtihotapila krivoverska zel, ki se tako bohotno razrašča iz frankovskih in liburnijskih dežel in ki je tudi pri nas pohujšala že marsikatero župnijo. Pohujšuje se in zgleduje nad Evino nagoto, ki pa je manjša pregreha - pravi pastir koprske duhovnije - mnogo manjša pregreha, kakor je profanacija cerkva s smrtnim plesom, ki je plod luteranskih odpadnikov, prav tako kakor nerazbravni glagolski napisi, v katerih se še vedno skriva bogomilska verska izkrivljenost.
Slutim, kako ti bo hudo, dragi, mladi prijatelj. Zaradi tako velikega truda, ki si ga imel s tem delom in zaradi tolikega veselja, ki sva ga imela oba s tistim biblijskim bogastvom. Toda pomiriti se morava s trpko resnico, zakaj Bog ne dopušča, da bi se majhni prevzeli in skušali dajati nauke predstojnikom, ki jim jih je On dodelil.
Blagoslavljam te, sinko, in ti želim pri mojstrskem delu več sreče v drugih deželah! Čubejski plevan te ne bo zlepa pozabil.
Čubed, v letu Gospodovem 1492, na dan svetega Erazma.