Človek (Miran Jarc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Človek in noč Človek
(Človek in noč)
Miran Jarc
Godba na potapljajoči se ladji
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sredi težke noči je udarila večnost ob bron duše …
in zvon je trpko zabrnel nad speče mesto — — —

O, ruševina mojih davnin: svetlikanje nad
močvirjem …
črepinje v mlaki zrcalečih se zvezd …
O, dobri ljudje, prijatelji sonca, vitezi bodoče besede,
sestre radosti, točajke godbe, — — —
ali že davno počivate v grobu?
Ali je moje kraljestvo grob?

Ne vidim vas, ne slišim vas ob tej uri brneče duše …
samotne roke krilijo v brezupno temó …

Čujem, kot, da mi kdo s kladivom nabija po srcu:
 »Pokličem te ob uri izpolnitve!
Kako visoko si zrastlo drevo, ki sem te zasadil za
večnost?!
Ime sem ti dal in te razločil od zemlje in nébesa, od
korenin, od zvezda, drevo na gori!
Pokličem te …!«

Ne! Ne!
O, grozni glas iz noči!
Glej:
deset let: komaj svoje ime sem zaznal,
še deset let: komaj govoriti sem znal,
še deset let: komaj brate in sestre sem zbral
in ljudi v sovražnike in prijatelje razdelil,
še deset let: komaj sem si dom dogradil,
še deset let: o, kdaj se bom odpočil!

A ti, čakaš, čakaš …

Kako,
samo v nočeh kdaj
vzžarela je misel vesoljna
kot zarja in klicala v onkraj,
a v jutru je roka zamahnila
in slutnja kot megla je dahnila.

Ne odtod, ne odtod!
Zdaj so še bratje in sestre v gosteh
in radost in pesem in smeh,
še ni sonce zašlo za goró!

V noč samotno krilijo roké …
Nikogar ni …
Še moj odmev je gluh in suh …
in sem in nisem …

Moje misli kot okamenele kače — ogromne korenine —
se široko plazijo pod zemljo …

Sredi težke noči je odbila večnost ob duše bron
in večnost preži, preži, preži …