Godba na potapljajoči se ladji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Človek (Jarc) Godba na potapljajoči se ladji. I–V.
(Človek in noč)
Miran Jarc
Okamenelost
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Če bi legel pod večerno zarjo
in prisluhnil valovanju trav
in razprožil roke kvišku, da bi ob njih
drseli zračni tokovi od vseh strani sveta,
če bi vdihaval vsemirsko molčanje daljin
in bi se gledala iz obraza v obraz
priroda in jaz — Evropejec — — —

o, tedaj bi moral od vesoljne bolesti umreti!

II.[uredi]

Na veji ptiček ziblje se in kliče
in kliče svoje sončne brate …
Od obzorja do obzorja so razpeta
barvna zrcala; v njih se ogledava
oblak in gora … gozd … nebo in zemlja …
vse se smehlja se v blesteči vseradosti.

Sredi planjave stoji človek-edinec:
telo — trhlo drevo — osušil je glad,
okostenele roké, vpijoče na vzhod in zapad,
oči kričijo pod nebo
vsemu vesoljstvu strašno vest:

Človek umira — — —
zapuščen, osamel — — —
Kje si, kje si
Bog, o Bog!

Na veji ptiček ziblje se in kliče
in kliče svoje sončne brate …
od obzorja do obzorja vse žari, vse žari …

III.[uredi]

Zaprimo okna, prižgimo luči,
na strune udarimo, napolnimo čase,
plešimo, plešimo, plešimo, plešimo,
pevajmo, vriskajmo! Skupaj, vsi skupaj,
tesno, tesneje, da gneča bo večja!
Plešimo, rajajmo dalje, brez konca,
da se omamljeni več ne zavemo,
da bomo gledali le še vrtenje teles,
da nas bodo preplavljali godbeni vali,
da nas mlačni vonji zagrnejo.

Kajti
od zunaj polzi kot mraz škrtajoč,
grozničav strah:
na nebu obstala sta Mart in Saturn.
Izza obzorja že raste ogromen komet —
mrtvih prokletstvo …

Nikar, o, nikar,
plešimo, rajajmo, vriskajmo dalje, brez konca,
skupaj, vsi skupaj, tesneje, tesneje, tesneje!

IV.[uredi]

Obsipamo se z raketami iz samokresov,
po cestah pobiramo bele trde rože,
strah nas meče v dvojno sopeče naročje,
strah ometa z nami hišne zidove.
Naši kriki so kakor zvenk razbitih zvezd …

Nebo je črno — — —

V[uredi]

Ko gledam ribo, ki se požene iznad vodé,
da bi srknila sonce ali zrak,
pa se spet hlastno vrže valovju v naročje nazaj …

in ko motrim živali, ki smo jih čez dan
prisilili gledati po naše,
a se jim na noč oči spet razširijo v zverski pogled —

ali pa ko vidim cvetlice in drevesa,
tiho in vdano rastejo, kot je od vekov določeno:

o, vse stvari živé v svojih krogih
če bi jih zapustile, prenehajo biti! —
samo ti, samo ti, Ahasver — Človek,
ki si prst in voda, drevo in žival
in še nekaj, kar je čudno in grozno in veličastno,
pa izven misli in besed,

samo ti stopaš iz risa v ris,
ki si si ga vedno znova občrtaš,
ne moreš nazaj in ne moreš umreti,
moraš naprej in ne moreš umreti …

Kako vesoljno smo osovraženi!
Kako smo osamljeni sredi prirode-pustinje!
Ni nam še dom dograjen kakor drugim stvarem,
smo kakor med nebom in zemljo blodeči, leteči
Holandec …