Vaje 1

[ 49 ]==Solze Slovencove==

S. Jenko [ 50 ]Katarina Zlo soparčino popoldne je bilo, solnce se je na vso moč upiralo v zidovje, sem ter tje so se pa nakerali tamni oblaki in naznanili, da se bo vreme kmalo spremenilo. Ta dan je bilo tudi naznanjeno celi višji vašanski gosposki, klere predsednik so bili fajmošter, posebno v cerkvenih zadevah, v drugih rečeh sta pa župan in učitelj prednico imela, da nes ima tudi ta kraj en oddelk Francozov obsesti, ker so se že po vsi deželi razprosterli. Županu je bilo napovedanih 200 mož, klerim mora on po svoji razvadi primerne stanovanja odločiti, tudi mu je bilo rečeno, da jim mora naj manj dobro uro naprotiti. Napravili so se po kosilu fajmošter, župan z Janezom in učitelj. Katarino so tudi silili, da bi jim bila kaj stolmačila, pa je le raji doma ostala. Šli so že ti [ 51 ]štirje čez dve dobri uri, pa ni bilo še nič viditi, vsedejo se potem na klopico, ki jih je pri cesti k počitku vabila, sklenili so tu počakati. Medtem se je pa celo nebo pokrilo, slišal se je grom de bi bil kdo naglo z vozovi čez dolgi most derdral, sim ter tja se je bliskalo, debele kaplje so jim tolkle po klobukih in sklenili so se domov verniti, ker danes jih gotovo ne bo, ker že niso prišli. Ko vstanejo se pa zasliši boben in pri bliskanju so zagledali svitle puške in kmalo so bili vkup. "Saprament" "Parkleu" "diable, quet´importe" in druge krepke kletvine so donele iz srede dobra namočene čete. Spredaj sta marširala dva častnika, ktera je svit pozlačenih orlov na čakah naznanil. Stari sergeant, ki je en malo nemško in slovansko umel, stopi naprej in poverne pozdravljenje v imenu častnikov,Rerfaj. [ 52 ]mošter in učitelj sta se jim kaj posebno priklanjala. Eden izmed častnikov je bil že bolj postarnega in ogorelega obraza, svitle črne oči ste se bliskale iz pod nizkega čela. Bil je bolj majhine pa čverste postave, na pervi pogled bi bil vsak mislil, da je to vodja. Ko bi bil pa kdo pazil in gledal, kako je na mlajega in večiga častnika povelja pazil, in ko je še ta jel z krepkim glasom že precej nemirne prostake opominjati, je vsak v njem lahko kapitana spoznal. Hitro so jo rezali proti vasi, ker ravno zdaj se je dež prav vlil, ti štirje in sergant naprej, druga četa pa za njimi. Zvedrilo se je in ravno angledko češenje je zvonilo, ko so jo v vas primahali, kjer jih je že precej možakov čakalo /niso se jih zdaj tako bali, kakor v pervih vojskah/. Ko so pred cerkveni prostor prišli, so se v [ 53 ]versto vstopili in vidili so se prav zarašeni obrazi.Polovico jih je županov Janez v drugo vas eno uro od tod naprej peljal.Pol s Kapitanom jih je pa tukaj ostalo.Kapitana in stariga sergeanta so peljali fajmošter v grad, ki je kakih dobrih sto korakov od cerkve na priličnim homcu stoji,ves z nogradi in sadnimi drevesi obdan.Bil je lastnina barena K*...,ki se je pa zdaj z Avstrijani ved na Dunaj podal.Sam vratar in nekaj druge družine je v njem stanovalo.Tu je bilo odločeno stanovanje kapitana,ker bilo je dostih praznih in lepihsob,zdrav zrak,prijetinena okolica in lepi prozor na bližnje štajerske in dalnje horvaške planjave.Ko so došli so zrožili fajmošter častnika in sergeanta že čakujočim vratarju,ki jim jee prijazno odločene stanice pokazal. [ 54 ]Veliko se je spremenilo zdaj v ljubi vasi, rodavna županija je šla rakom žvižgat in gospod oče župan so se spremenili v Monsieur Maira. Zmiraj je stala tropa vojakov ?? so županijo,ker zdaj se je temu zdaj temu krivica zgodila in treba je bilo vse poravnati. Ponoči so jo pa še žandarji prijahali in kakega prestrašeniga kmeta zvezanega prignali, sami ne vedo zakaj. Vse je bilo treba tukaj razja?vniti in potlej šele v Novomesto dalje poslati.Od konca je bila silna težava v zadevi jezika, ker so se le malo razumeli in župan so si s svojimi trohicami laškega pomagali, ki so se ga pri enoletnim brvanji v Reki naučili. Če se je pa kaj važnega primerilo, je pa le Janez mogel, akoravno z veseljem h Katerini teči, da sta se skupej zmo. drovala.Starev skrivališa in žnjima tudi vse politikarjenje so zaostale, ????? sta [ 55 ]strah in groza obšla, če si je zmislil, debi ga utegnili poprej imenovani gospodjeneu tegama zvezati, v Novi mesto gnati in kakor "špiona" na pervi ziv nasloniti in s soncem v Kertovo deželo poslati. Tudi starega častljivega fajmoštra so kmalo potem pokopali, ker nagli mertroud jim je že čez osemdeset let staro življenje končal in tako je padla ta štiridesetletna farna podpora. Bili so blagodušni in verli mož, niso jim bili, kakor se večkrat zgodi, tisuči farantov pri sercu, temveč blagor farmanov in do maliga so vse sproti zdajali. Marsikaka solzica jim jo pomočila hladne gomilo in hotla reči: "Ne bo ga kmalo tekega gospoda."

Tudi pri učitelji ni ostalo brez vojakov, dobili so silno velike otepače. Bila so, kakor so rekli vsi trije Bretonci, brez vse tako glasovitne francozke omike in pravi medvedji. Postregila sta jim [ 56 ]Katarina in oče, kakor sta mogla in tudi sami niso zamudili vse kurnike ovohati in predrage "galine" v večnosti pošiljati. Nekiga dne popoldne prihromijo silno izpehani iz straže. Čakala jih je na mizi navadna juha in meso. Gorko so pogledali svoje kosilo in eden je najvišjemu nekaj na ušesa šepnil in na ta miglej prime velikan skledo in treši vse skup po veži, da se je na deset in deset let koscov razletelo. Na ta ropot prileteta oba hipoma iz svoje sobe in tisti velikan stopi pred prestrašenega učitelja in zagromi nanj: "Hudič! Kje imaš pa pečenko, kaj misliš, da smo prešiči, da bomo tako žlobodro jedli; če ne pripraviš precej "galin" se bomo drugače pomenili." Učitelj jim terdi, da ni zdaj ravno nobene pri hiši, ker so mu predvčeranjem zadne dve ustrelili in pojedli. Tako čedalje bolj besedujejo in se prepirajo, Katarina pa [ 57 ]je trepetaje poslušala in se bala, da bi se očetu kaj hudiga ne pripetili. Naenkrat pa potegne velikan sablo iz za pasa, jo nastavi persi prepadeniga učitelja in ga žuga osmertiti. Ko Katarina to zagleda, se tako ustraši, da skoraj omedli, pa prode ji na misel se urno k poveljniku podati, ker slišala je, kako je priljuden in prijazen, pa tudi ojster in natanjčin proti svojim podložnim, in ročno se napoti proti gradu.
(Dalje sledi).

Odesa
(Dalja)
Vse, kar je za povzdigo dežele in posebno Odese v Petrogradu predložil bilo je dovoljeno: svobodna luka, zboljšane pošlne naprave, svobodna obertnija, kontumacija bulnišnica, kupčijska šola, kupčijska sodba, borsa, banka, šola učenih in umetnikov i.t.d. Komaj preteklo je deset let pod [ 58 ]njegovo vlado in število prebivavcov. Kupčija. Dohodki Odese so rastli v taki razmeri, kakor se le v severni Ameriki, v tej na izgledih orjaškega razvilja tako bogati deželi najti zamore. Ko je Richelieu poglavarstvo nastopil ni Kupčija na leto dosegla 5 milionov rubelnov. Ko je on leta 1816 Odeso zapustil, je imelo mesto 35000 duš, poštni dohodki so znesli 190000 rubelnov, banka je zvedla na leto čez 25 milionov, vsa uvožnja in izvožnja je dorasla (je dorasla) čez 45 milionov, mita je dajala na leto dva miliona v deržavni zaklad. Pa ne le samo glavno mesto ampak tudi dežela si je zmogla. Kraje ki so bili pred 10 leti pušobni in malo ali pa prav nič obljudeni so oživili naselniki domači in ptuji, med ptujimi je bilo 30000 Nemcov. Lepe mesta in vasi so se vzdigovale [ 59 ]in aleksander je sam večkrat očitno rekel. Richelien je čudeže delal akoravno ni čarovnik. Richelien-a je nadome stoval general Langeron. Ta je v svojim načrtu peljal to delo naprej in akoravno ne zmiraj z enako previdnostjo in z enakim vzpehom. Ko je grof Vorancov 1823 poglavarstvo sprejel se je število prebivalcev teh le za 4000 duš povišalo, pa mesto se je za polovico zvečalo in veljalo je za najlepše mesto v južni Rusiji. Po Vorancem so velikost, število prebivalcev, premožnost in kupčija v taki ragrneki rastle, da je lepo mesto [ 60 ]in tako se tudi v te zadevi Odesa z drugimi starejimi mesti Europe meriti zamore. Pred nekimi leti so tudi morske kopve napravili in o lepim poletji vrejo od vsih strani gostovi. Število gostov preseže velikokrat 20000.
Kohl je Krimes 1838 obiskal in piše o Odesi takole: Kar zvunajno kupčijo zadene, je Odesa po redu tretje mesto med rusovskimi primorskimi mesti in je skor enake vaznosti, kot drugo, namreč Riga. Petere poglavitne tergovske mesta Rusie so namreč na ustju Dvine/Arhangel/, Neve/Petrograd/, Dine/Riga/, Dona/Taganrog/ in Dnjepera/Odesa/. Petrograd je med njimi pervo, Riga drugo, Odesa tretje, Arhangel ćeterte in Taganrog zadnje po redu. Riga in Odesa, ravno tako tudi Arhangel in Taganrog so si pa skoraj enake vaznosti. Z nobenim narodom ne terguje Odesa bolj pogostoma kot z laškim. Veči del [ 61 ]laških bark jadra z austrijansko in sardinsko zastavo. Za lahi pridejo Angleži in potem Greki. Kupčija z Francozi, Turki in drugimi narodi je majhina. "Hotel de Petersbourg" Ker smo ostali je veliko poslopje, tik mestniga ozidja z lepim prozorom na luke, na morje, na unkrajno brežino ocakovskih štep. Ta hiša stoji na mestu kjer je popred majhino lurško selo Hedji. Bei in v starih časih v "deserta Getoram" rimski pontud Istriorcem stal. Tema dvema seloma se pač ni sanjalo, da bodeta podloga tacemu mestu. (Dalje sledi.)
Nekaj iz zgodb in šeg Lapljanov.
(Dalje.)
Viteške basni popisujejo le boje z rusovskimi tolovaji. Kažejo se jame, v katerih so se pri tacih priložnostih skrivali. Naj berže so pa to stanovanja, kakoršne [ 62 ]Si prebivavci Kamčatke še zdaj napravljajo. Morda so pa tudi te jami imeli da so vanjo zverino, ki mahovino zalazva, lovili. Pripoveduje se, da je enkrat grezivna truma pervrela in vsi Laplanje beže nagloma na goro Kopovar ne daleč od Galivara. Na to goro pa vodo seboj neso, kleso po hribu doli zlijejo. Ko je zmerznila, v led stopnice vsekajo. Kjer so hotli Ruvje gori jih pobijejo, ter steble in skale proti njim vale. Veliko bilo jih je ubitih. In še zdaj trava na tistem okervavljenem mestu lepo raste. Enake pripovesti se najdejo tudi v Sulejski okolici, ki sovraštvo do Rusov vedno podpihujejo. Sen je njihova zgodovina pred spred... [ 63 ]bil. Zastran te se jamejo kaj pogovarjati. Berkarlanje, in bili so celo samo vladarji v Lapiji. Za majhini davek Švedaki vladari so dajali rujavkaste veverčine kože. Revni kmetji so bili zatirani in so se zelo pomanjšali. Birkarlanje so se kralji šteli in pervak družine je nosil rudeče oblačilo o znamnje svoje visoke stopnje. Le malo so jih katolški duhovni v tej revni deželi spreokernili. Birkarlanje ki so lepo kupčii hrepeneli, niso ne le spreobernenja podpirali, bili so temveč temu nasproti. Gustav I Vaza pa to po svoji navadi hitro konča. On namreč ukroti hudobne in ošabne Birkarlanje in zadniga rudečosukneža Henrika Lorenca v ječo verže. On ove zmerniši in redovniši ustanovi in spreobernjenje resnobno podpira. Omejenje in cerkvna naprava je delo [ 64 ]Dragotina II. Duhovni paštirji govpsoduje. jo po očaški čez svoje,srenje in čeravno močno svoje ljube brate molzejo,vender tudi prav revnobno zanje skerbe',Laplanje prav radi v cerkev hodijo in švedski oz. nanovavci skoraj vsi njih jezik govo. re.V Norvegii je ucčidel tolmača treba. Zastonj si perzadevajo Laplanje danskega jezika naučiti,ne čislajo jih pa tudi bolje, kot na pol ljudi.Ko bi se še njih čarobi. ja manj čislala,bo se tem revežem prav slabo godilo. (Dalje sledi)

           Kavkaz in ondotno  
              ljudstvo.
         Po Moretz-u Wagner-ju.
            Spisal J. Tušek.

Dva dela sveta meji Kavkaz, na njegovim podnožji stoji zibel človeškega rodu; nar stareji pesmi junaške so celi čas od ondot donele in v sedanjim casu so se spet omladile.-

[ 65 ]Vidil sim - pravi Wagner - te gore konec svojega popotovanja, pervikrat iz Jekaterinograda v celem njihovem veličanstvu. Že pozno zvečer sim bil dospel v to glavno mesto Kozakov pešcov. Ko sim se zjutraj prebudil, smejalo se je svitlo solnce skozi okna - dolgo že pogrešvani pogled. Moj služabnik je bil pred mano iz sobe šel, pa kmalo prilomasti nazaj z veselim vpitjem, da se ves Kavkaz v nar lepši čistoti vidi. Tekel sim vun, in razprostirala se je pred mano natvorna podoba, ki mi bo nepozabljiva ostala do zadnjega dne. Megla, ki nam je dolgo časa Kavkaz zakrivala je bila padla in čisti zrak se je sprostiral čez steno planin. Zdaj se skor veselim mračnega vremena poslednjih dni, ker moč nepopisljivo veličastnega pogleda bila je toliko večja, ker se je bilo zagrinjalo hipoma pretrgalo. V neizmerni daljavi so stali ledeni velikani. Kavkazovi v zakotju stepnem; prav blizo so se vidili, pa so bili še vender več dni hoda daleč. Moleli so čez tamne, kosmate berda v nar čudniših podobah - stebrih, rogovih, verhih, berdih, piljcih ali piramidah. Tako divje sterganih pečin, tako čudnih visočin, kot so velikani Kavkaških planin, nimajo ne Švajcarske planine, ne Taver, ne Atlas, ne Balkan, ne Apenini, ne kake druge meni znane goré. Prebivavci jutrovih dežel ga zato po pravici imenujejo jezeroveršnika. Med goratimi deželami, ktero sim v 3 delih sveta prehodil, mi ni nobena znana, da bi bila tako pripravna, eno celo goro v nje nar večji širjavi pregledati, [ 66 ]kakor tereška štepa pri Georgievsku. Tukaj stoji človek skor enako daleč od obojih kavkaških na černem in kaspiškem morji. Mislimo si skor popolnoma ravno štepo malo visočeju kakor to gole ravnine pa dolgo versto velikanskih hribov čez 100 milj hoda v gorah šterleti, kterih srednja visokost čez tereško štepo 10000 do 12 tisuč čevljev znese. Dvomim, da bi kje na zemlji kraj bil, kjer bi se gore take visokosti in dolgosti môgle pregledati. Če kavkaz od daleč pogledamo, celo evropejske planine v krasni lepote prekrasni, pa priličiti se ne more v notranjem Švaju in Tirolam zavolj pomanjkanja jezer in velikih slapov.

Krasne proste narave prijatla, ki v znamenito kavkaško sotesko pride, ktera se proti jugu dve versti od Vladikavkaza prične, čaka velika lepota. Kamnete stene se večidel stermo, velikrat navpik, časih terasično, tudi kakor krasni rogovi, zmirom pa v čudovitih različnih podobah v sotesko znižajo. Lepe listnata drevesa, ktere so pa o tem času gole stale, kesičaji stermine; vendar pa so gojzdje toliko redkeje, kolikor više se pride in ž njimmi gaube skale nar lepši kinč, ktere je tako krasen, da še celo orjaški hribje srednje verste niso tako lepi.

Lepoto skalovja kavkaške soteske pa tudi mnogotere rodce povzdigujejo Viri in potoki ska' [ 67 ]kljajo veselo šumljaje čez krasne jederčnate stene v mnozih slapičkih, pa vender ni tnkaj tako le pri slapovih, kot so v Švajcu ali pa Tirolah.

Terek, že tukaj precej velika reka, bobni v divjem skozi sosesko in se večkrat v divje gromečem slapu, ki je pa malo čevljev visok, peni, mesca junia menda po široci soteski teče, mostove pobere, in tako delj časa tukaj ne more dalje iti. Samo Kozaki na dobro plavajočih konjih si zmiraj vedo pravo pot dobiti in pašna zveza med Zakavkazijo in Rusio nikoli do dobrega ne zaostane. Visokokrasni pogled, katerega nam perva stopnja v Kavkaz daruje, je bil od mračnega na nebu svita bolj povišan, kot ponižan.

En mlad dragonarški zastavnik in jaz bila sva tako ganjena, da nisva mogla dalje v vozu prestati. Ukaževa kozakoma, ki sta naji spremljevala se namesto naju v voz usesti in obljubiva jima več likova. Vzela sva sulice, skočila na dolgogrivasta konjiča, in zdaj spred, zdaj zad za vozom jezdila, kakor naji je lepota kacega kraja vabila, ali pa prozor na verhe in graje. Vendar ne vem ali bi se bila tako kot Kozaki postavila pri kacem napadu Kavkažanov. K sreči se ni oben Čečenec pokazal.

II. Solze Slovencove

(Zložil S. Jenko)

Pred gradom je stala velika, košata lipa in pod njo je na pripravni klopici častnik z dolgo pipo v ustih in solnčnih žarkov se varoval. Ko tako zamišljen sedi, ga hitro nagla, šumeča hoja zdrami in komaj se dobro zave, kar Katarina bleda in na pol omedlela pred kolena pade z globocim zdihljejem rekoč: O dragi gospod pomoč, pomoč! Ta bolj preplašen, kakor da bi mu bila svinčenka prek ušes prižvižgala, plane kviško in pokliče sergeanta. Ta ročno prileti z nabito puško in golo sabljo misleč da je truma sovražnikov prihrumela. Ko pa le mlado žensko zagleda, dene orožje na stran in teče po merzle vodé. Med tem se je Katarina že zavedila in na klop usedla. Častnik pa je malo začuden in očaran debelo pogleduje in bil je bolj v zadregi, kaj rekel ali stori, kakor če bi bil ves oborožen kozak pred njim stal. [ 69 ]Na zadnje le reče: Preljuba gospodična! Kaj je vaša želja? Globoko Katarina zdihne, ga sramežljivo pogleda in oči uprte v tla oberne bledo bojo obraza [ 70 ]== Kalin==

[uredi] Iz življenja učenca

/Spisal V. Mandelc/

Kakor je znano, za učence ni veseljega časa od dnevov vakane. Lahko milo zdihne marsikter, ko grejo h koncu:"Oh, kako hitro so prešle!" in vendar menim, da šest ^(tednov)mescov ni prekratek čas. Se ve, da tudi nesreča večkrat to veselje kali, tužen jo časih učenec do domače vasi primaha, tu ga ogleda stara ženica, v trenutku že ve sosednja to novico od klavernega mladeniča, in drugi dan je že polna vsa vas te govorice. Tu eden šepta:

[ 71 ]V šoli se mu je slabje izšlo kakor navadno"; druga že pravi, druga že pristavi: "slabi je opravil, ni je izdelal, tretja že terdi, da za gotovo vé, da jo je za zmeraj na kol obesil in koliko manjka, če se ne sliši, da je s silo vislicam ušel. In časih je vsega tega pričkanja kriva le ljuba, ki jo je v mestu zapustiti mogel. - Večkrat pa mu serce veselja skaklja. saj bo kmalu zgubi ljube si desetkrat povernil, s Rušleji in šolami domačih dev: saj ve, da so jim učenci ljubši, kot par zaljši vaščan, ako ravno je vsem znano, da njega ljubezni ni več zaupati, kakor lanskemu snegu. Tako sem prišel tudi jaz v domaće pohištvo, ne ravno vesel, toda ne zavolj ljubezni, ker meni bilo je malo mar, ali tukaj ali tam deklice osleparim, temuč zavolj sreče v mošnjici, in kaj bi ne bil klavern bil, saj je tudi pri ljubezni le malo brez denarjev opravi. Od očeta mi je le malo pomoči sipati, le na strica jim vse svoje zaupanje stavil. Za popiši: človek moje zaindenje, ko k njim pridem in jih poljubim. "No Milko no" začneja, preden sim le eno besedo izustiti čas imel. "Kako ti kaj gre, ali bolj prav, kako se ti je kaj izšlo? si izdelal sedmo? - Tvoje molčanje mi ni dobro znamenje. Da, da, po Ljubljani devojke loviš, pa dvojke vjameš! Milko, Milko! Ko je nisi izdelal, le enega krajcarja več od mene ne dobiš. Si me dosti dolgo že za nos vodil, zdajci pa je ven, kaj bi tebi denar, je izmotaval in se jezil?!"

I

[ 72 ]Vsak mi lahko verjame, da te pridige nisem pričakoval, in da se mi je toliko neprijetniši zdela, ker ni bil postni čas, tudi ne h leto, ali kaj drugega te robe. Pa preden sim govorico poprijeti mogel, so že spet strici sami začeli:
"To ti pa vendar rečem, da k Jadrotovi Alenki več ne zahajaj: tega ti sicer ne govorim iz jeze, temuč zato, ker se še vender enmalo zate bojim. Slušaj Milko, ravno zdajle sim nekaj čul, kar bi ne znalo dobro biti zate, ki te nobena reč, nobeno osramotenje, nobena nesreča ne izuči. Glej tu sem šel mem Šimonovega poda in sim s svojo nesrečo morebiti srečo i zdravje tvojemu herdtu našel. Danes dopoldne je hudo deževalo, tla so bile zelo mokre i polske, posebno po trati; kar mi zdersne i padem, kakor sim dolg, ravno za podom. Kot blisk sem bil zopet na nogah, pa na nar potrebniši nasledek, buzaradanje namreš, sim v trenutku pozabil, ko sim pa podu tvoje ime imenovati slišal. Postojim in med tem, ko si obleko brišem, čujem tole: "Ta, ko bi ga gmel, reče eden (glas se mi je zelo znan zdel, toda prehitro soditi vendar nočem), de bi mu vse kosti v prah spremenil. Saj se še spomnite, kako me je lani [ 73 ]osramotil, ko smo tu plesali i dim jez stavil de s svojo Jerico četertinko ure v enem plešem? zlezel je od zunaj na verh poda in ke sva ravno plesala, kot da bi naju bil nosil vihar, vez že gerdun škopnik slame iz verha nama pred noge, da se na Jerico zvernem, kakor čok. Ta poterpljenje, reče dalje, skupaj bova prišla i ko bi čez sedem gora i čez sedem jezerov ga slediti mogel."
"Saj imaš prav, reče. Dragi, zmeraj sem mislil, to bo en far, da ne tazega ; za nobeno devo, za noben ples za nobeno ponočvanje se ni zmenil in nismi bilo druzega v mislih, kot branje, strel in lov."
"Da, da, reče tretji. tiče je podil i jih še zdaj podi, tiče pa lovi - i vrag ga nesi, pri nobeni mu še ni spodletelo. Deržal se je, kakor bi mu bile putke kruhek pozobale, pa to je bilo pred tremi letmi; koliko pa se v treh letih spremeniti zamore. Takrat je bil še otrok, zdaj pa je čverst i lep korenjak. Ta da bi le že s temi zadovoljin, kar jih v Ljubljani zvodi, da bi naših del ne brodil. Komaj se domu prikaže in že so vse nore, vsaka se le po njem ozira i nas še ne pogleda. Ravno sim hodil po polju; tu ste dve žele i se pogovarjale pa kaj? ""Nemorem sicer verjeti, reče ena, da bi bil Milko že domu prišel, pa hvala Bogu, še je res, jež ga i" [ 74 ]mam presrčno rada. Verjemi Nežika, boli, kolkrat ga le pogledam, toliko lepši, toliko ljubši se mi zdi. Če bi le vselej toliko prstanov iz Ljubljane ne prinesel, to mi ni kaj ne vopade od njega." "De bi mu perstani s peruti vred na verh grintovca odleteli, reče pervi. Pa Matevž, kaj je to, da tako moliš? Menim vendar, da tebe to naj bolj zadeva. Pazi, pazi ako dobro ne paziš, ti spelje Alenko z zemljo vred, ki bi jo priženil. Te besede zbudi Matevža iz njegovih sanj. Od povprejšnjega pričkanja jo le malo slišal, ko pa Alenko imenovati gasliši, skoči po koncu, kakor da bi mu bil dvorogni mei oserije prebodel. Da, da, reče počasi, i si gladi lase, mar bolj de ga imam jaz bati, kaj če druge deve prekano, saj nimate rabno nič zagotavljenih, ali če meni Alenko prevzamemo, i kaj je temu lijunu lajšega kot to, saj je že vlani pri nji na več veljal. O strašna mislel, jaz bi zdivjal, ne bilo b' mi mogoče živeti. Nekaj časa vsi močijo, potem začne zopet Matevž govoriti: "Veste kaj prijatelji, reče tiho, da sem ga komaj razumel; meni je neprecenjena misle v glavo prišla, kako bi se rad njim maščeval. Maščeval bi se, da bi uni pom. [ 75 ]

...nil na veke, kdaj me je žalil, da bi mu ga vselej veselje vzel, dave matiti, i nas, ki nas svoje prijatle imenuje, v obup in nesrečo pripraviti. Toda sam našim vstanite, ga izpeljati, bi le hotli, Dragi prijatli, mi pomagati? Zagotovim vas, da ni mu nevarnega, tudi ni mu kazni vrednega, spodletelo ga nam nikakor ne bo. O presladek okus maščevanja, ki mi srce navdaja, da mi močnejši, glasnejši bije od ropotajočih stopo daljnega mlina! Mi le hočete pomagati, dragi prijatli? Iz serca radi, ga vpijejo vsi in da rajše, ko bi bilo nevarno, daj je okus da toliko sladkeje, kolikor težji je bila dosega.

Le eden izmed njih se drugače oglasi: Ne odrečem ti, prijatel, temu iz srca rad ti pomagam, pa dobro pomisli, ali je izpeljava mogoča. Milko je zvit lažeh in jaz ti ne morem naislati, kako bi ga prohaniti mogli.

"Mogli", reče Matevž, to je moja narmanjši skerl, ako mi le, kakor sem prev rekel, pomagati hočete. "Bomo pomagali, bomo z vso močjo", zavpijejo vsi, z njimi vred, pomišljavi svaritelj.

                Dalje sledi

[ 76 ]== Odesa ==

Reči se mora, da izvitje in povzdiga rusovskega carstva preseže vse preroštva, katere bi bil nar bistrejši vedež pred enim stoletjem deržavi izgovoriti zamogel. To naglo množenje mest in ljudstva nima skor nikjer para razum Amerike in angleško izhodne Indie. Še v začetku tega stoletja imela je Odesa Nomaj 8000 duš in nepoznano ime, zdaj ima pa desetkrat toliko prebivalcov in po celem svetu razširjeno slavo.

Mesto je kot vse nove rusovske mesta po pravnem načertusozidano. Drastor, kjer stoji, je neznano velik in na več strani, če predmestja vštevamo, se zamore 4–5 verst dalječ naravnost peljati.Jedro mesta je pa vender v podobi polokroga zidano. Drastor je povsod enako raven, kot štepa, brez prenova, brez grička. Le en par globocih grap, po kterih se ob deževji voda odtaka, je vrezanih. Ulice so jako široke in ploščadi velike. Mesto je na vse strani odprto in na ulicah je prozor na morje in v štepo odpert. Velika širokost in obsežnost poslopij, kteri ste pri druzih razmerah dobrota za mesto pri Odesi gotovo niste ker po tacih širokih uli- [ 77 ]cah tlak napraviti je velika težava. Tudi imajo po letu solnčni žarki veliko moč in pripekajo vse, kar po ulicah hodi in lazi. Velika nadloga za mesto je prah, katerega vetrovi iz štepe prineso. Prah v Odesi je poleteu tak, kot ga še nikjer vidil nisim in stanovanjo v tem mestu ravno tako neprijetno stori. Kot čete strupenih mušic ob reki Orinoko. Prah je neizrečeno dober, čern in siln, pri vetru se vzdigne kot čern oblak, kateri po ulicah proti morju bežijo. Če pa ni sape se vzdiguje od voz in konj zbujen kot dim v zrak in ne samo da bi le ljudi v izbe, pri vsaki nar manjši luknjici pri oknih in vratih se zmuza. Ker se iz štepo zmrzaj novo blato z vozmi in živino vlači, še celo na cestah s tlakom prahu ne morejo ukrotiti.

Ko človek misli, da se mu vse uklanja, mu vender še nekdo zapoveduje in ta nekdo je čas. - [ 78 ]Kamnje z opeko se še da zidat, pa ne vem, kako bi se kamnje z lesom sprijemalo. Perva dva sta pri svoji razločnosti vender še enake, ali vsaj podobne obstojnosti. Ali ni pri prijatlih ravno tako?

Kaj je nada? - Nada je cvetje na drevju, lepo je in veliko ga je, tode koliko nam bo sadu prineslo? Morebiti celo nič. -

Če celo nebo z oblaki zakrito vidiš ne misli, da solnce nikjer ne sije. - Bog ne dela hudega, ampak je le pripusti. Ravno tako pri otroku, kogar oči so so solnčni žarki otamnili, ni solnce otroka oslepilo, ampak je le svojim žarkom pripustilo, slepiti ga. -

Težko se prostejši malikovavstvo najde, kakršno je pri starih Lapljancih bilo. [ 79 ]Rusovski Lapljanci so še zdaj berz ko ne neverniki, ker se nobeden zanje ne peča. Niso imeli ne tempeljnov, ne duhovnov. Vsak oče je bil višji duhoven svoje družine in je streljaj deleč od svoje hiše svetišče sezidal. Postavil je namreč prilično, nizko mizo, jo z brezovino ogradil in lesen porungelj, ki Tierma pomeni, nanjo djal. En par zarez v koreninin konec je zaznamovalo glavo in obraz Boga. Leseno kladivo so navskriž skozi deblo djali. Pot od koče do svetišča bila je z vejami potresena in Lapljan je prav ponižno po tej poti lezel po vseh štirih, če je hotel bogu darovati, ali kak drug opravek pri svetišču doveršiti. Nobena ženska se ni smela svetemu kraji bližati in tudi ne skozi zadnje sveto vrata iti — če bi bila smerti zapadla.

Razen teh lesenih, vsako leto ponovljenih malikov, so častili Lapljanje tudi čudovito slikane kamne. Če je namreš slap kakšno skalo čudno izvotlil, so jo razpostavili in ta je bila »Storjunkar«, ki je kmalo, če je bilo enacih kamnov blizo, dobil ženo, otroke in druge tovarše.

Jubmel ali Jumala je bil tako visok bog, da se Lapljan po nobenemu načinu njemu bližati ni vedel in tudi ne poskušal. – Bliže mu je bil ži Tierma, gospodovavec duhov in ljudi, kterga so tudi »dobrega starca« klicali. – Storjikar je manji bog. Ta beseda ne pomeni [ 80 ]Druzega, kot "veliki gospod". Sedanji Lapljanje svoje duhovne "Storfare" zovejo, to je veliki oče. Storjunkar skerbi povsod in vselej za živalstvo. Za sedlona so imeli posebno boginjo, Bajvijo, ktere pa niso ne risali, ne na posebnih krajih častili.

Drugih bogov in duhov, kterih je bilo grozno veliko, niso ravno močno čislali, v sili so se ž njimi celo sprijeli. Tako je enkrat Lato zapazil, da njegova hči suhih nog od čede dojde. Precej si misli, gotovo je s Stelom, hudobnim duhom, v zvezi in ta jo je čez močirje nesel. Dolgo se na kamnu s Stelom bojuje, pa ga ne more premagati, na zadnje, ga pa se sekiro, ki jo je v roki deržal, hipoma ubije. Sekira je dolgo na bojišči brez ruje ležala, dokler je ni en prebrisan Lapljan za sedlonove rogove zamenjal.

Sedlonovi rogovi so pri vsakem darovanji jako čislani bili. Okoli marsikterega svetega kraja je bila rožena ograja. Tudi so zraven obešali mesene kosce mnogoterih del trupel zaklane živali.

Po letu so napravili slamnato ležišče bogovom v čast in ga s kervjo pomazali. Meso v božjo čast zaklane živali pa bilo je snedeno od vse družine in prijaznih sosedov.

[ 81 ]== Kavkaz. ==

H sreči se ni nobeden učenec pokazal. Tla v soteski so povsod z neizmernimi odterganimi skalami pokrite, ktere so skorej samo plutonske osnove. Nar več skal sestoji iz jederčnika, porfira, serpentina in trakita. Kamenje ploščnate osnove se tukej redko najde. Iz tega bi bilo soditi, da so verki, iz kterih snežnice priverše in kamenje sabo privale, temena, ki čez apnenek molé plutonske osnove. Lepoto tega kraja mnogotere osnove zelo povišajo. Povsod, kjer stene iz granita, gabrota ali serpentina obstojé, so podobe pečinj bolj divje, čudne in krasne, kakor, kjer iz apnenka iz škeri sterneste ne obstoje. —Pri Lač_u so drevesa že redke in majhne, kurjavo popotnikom dobro zarajtajo.—

Gosta meglaje obdahala Kavkazovo mejo. V vaseh pod njimi stoječih na obeh straneh Tereka bivajo Gruzi. Gruzovski mnihi stanujejo v samostanu na njegovem bregu. Drugo noč smo v Kobiltu preno [ 82 ]čili, kera vas še veliko višje leži, kakor vas Kazbek. Majhna revna vas leži v sredi planinske doline. Dolgi čas smo si v ptičjem lovu krajšali. Jezilo nas je, da nismo ustrelili nobenega tiča, ki bi se tudi v Evropi pogostoma ne našel. Vsi ti ptiči so bili gotovo na poti čez Kavkaz, ker obsnežene visočine so jim malo živeža dale.– Drugi dan smo se na poti čez Križno goro napravili. Šest konj so v voz napregli pa se nam je pot vender počasi obsedala, ker je sterma in ker so veliki kupi snega še po cesti ležali, ktere viharji in plazovi vsaki dan nakopičijo, akoravno delavci pridno cesto otrebljuljejo. Tukajšnja cesta gre 7534' visko nad morjem. Gorkomer je padel na -22°. Kaj mrzel veter nam je sneg v lica medel. Ta dan je bil izmed vsih, kar sem jih doživel, nar hujši, zmerznili smo skorej ako ravno smo bili v kožuhe jako zaviti, in moj ogerski spremljevavec je ozebel v perste, ki so mu dalj časa potem trdi ostali. Eno miljo od postaje Kešavez je bila pot tako težavna, sneženi kupi teko visoki, nevarnost na kraj prepada 2000' globokega tako blizu, da so še celo vozniki obupali nas dalje spraviti in nam svetvali iz voza stopiti. Pod vozom smo gazili, ki je komaj eno dlan od strašnega pre- [ 83 ]pada stal. Ko srečal bi nas bil tukaj kak drug voz, ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, ker nemogoče bi bilo pri tako ozki cesti se umakniti ali oberniti.– Južni breg Križne gore ni tako sterman, kakor severni, pa je vender tudi težaven in ne brez nevarnosti. ––

Verjemi Milko, da sim kakor na šivankah stal, ko sim to zakletbo čul. Matevž, kterga menim, dobro poznaš, nekaj časa obmolkne i jaz se bližej k steni pomaknem. Takole govori potem: Mislim i mislil sim že, kako bi ga bilo mogoče ukrotiti, ali s tem, de bi devam prepovedali se ž njim meniti, pa saj veste, de se s prepovedjo ljubezen le bolj vname, ali s tem, de bi ga pri njih počernili, pa ktera bi nam verjela, ki vsaka ve, de ga le iz nevoščljivosti čertimo i preganjamo. Tale misel, ta pa nam bo dala zmago. Prišel je še le danes domu, pa gotovo je, de bo morebiti že jutri/danes [ 84 ]nemir, je še od poti truden/k Alenki vas je šel. Podnevi naj že gre, ta čas mi ne more dosti prevzeti "ali jaz menim, de bo zopet, kakor vlani le po noši k nji lazil. Ravno to pa mi daje up. Juter večer, kadar ljudje pospé, ____ Jadrotov stog i joj bom krog hiše lazil i pazil, kdaj se bo približal, vas ___ poklical, vi boste pritekli -i-i- ne, ne, pustiti ga moramo, da k nji v ižbo zleze i potem, ko bo že notri, zaženemo hrup, ga iz ižbe zlečemo, i-o drugo se bo že našlo, srečno se gotovo iz naših pesti splazil ne bo! "Pri sto zapov," zavpije eden izmed njih ter si zavihuje rokave, "ti si vender glavica de ti je ni para!" Huj! Kak ga že vidim trepetati in nas za odpuščanje prositi, pa stoj gerdun, prej si pustim glavo odrezati kakor tebi odpustiti. I dekleta, kak ga bodo zaničvale, de se je pustil omlatiti, s perstom za njim kazaje, boječiga zajca ga imenovaje! "Ker ste mi, dragi prijatli," reče Matevž dalje "obljubili pomagati, karkoli je v vaši moči, moramo nar bolj na paziti de našega naklepa nihče ne zve. Prosim vas torej ne besede čerkniti, sicer nas gotovo na led spelje. Saj [ 85 ]smo že tako preglasno govorili, vetrovi imajo ušesa reče po okolici se oziraje, pa k svoji sreči sim se tako mirno k podu pritisnil, de bi me ne bilo moč ugledati, razun ko bi bil čisto k meni prišel; pa to se ni zgodilo, temvč j k prijatlam se vernivši jim tiho še nekaj pošepta, kar pa nikakor nisim razumeti mogel. "Molčite torej," zakliče i skoči z pručke, na kteri je sedel. "Molčimo torej do jutrega večera," zakličejo vsi, i se z njim vred iz poda podajo.
Kakor serna sim tekel proti domu, i ravno sim bil pripravljen, k tebi iti, i te posvariti; ki si pa sam k meni prišel, je še bolje, saj si urnijših nog, kakor jaz.
Grom i strela zavpijem goreče, ko stric nehajo, ta je pa nova! Pa saj sim bil že zdavnej pripravljen, torej le veseli striček, kdo bo mislil na take šemarije. Kaj neki moram z Alenko i kaj za druge salobarde,

Tiho malopridnež zakričijo stric, kaj mi zopet od upavcov klasiš, že vem, kaj

[ 86 ]s tem hočeš! Kje pa je ura, ki sim ti jo vlani podaril? Ne jezite se striček, ne jezite se, jeza škoduje. -Ura? o le brez skrbi bodite, le brez skrbi, jaz - jaz je nisim mogel domu prinesti, ta zlodjev urar je ni popravil, i popačene vendar nisim hotel prinesti, kaj bi bil s tako v Zelih vakancah počel?
Že prav, že prav rečejo stric, vsi potolaženi, ker sim jih tako priprosto gledal, kakor bi res ne bil vedel, de ura že sedmi mesec pri "troštarci vsih revnih" počiva le to mi ne dopade, de si mi zopet od upavcov krožiti jel, si mi pa že na cente kont i drugih takih ropotij privlekel, de bi jih zate poplačal. Tode ne bo, nič ne bo, dokler mi ne skažeš, de se ti je v šoli dobro izšlo.
"Se ne hudi" jih tolažim, ki sim jih s svojim petjem od upavcov, ki so vendar učencam v veselo življenje neobhodno potrebni, tako razžalil. Pa gotovo, da jih nisim mislil razžaliti; al kaj se če, navada je železna srajca: včasih sim se Pegazu za grivo obešal, i ne morem se zdržati, ga še včasih za rep poprijeti: "Zna biti" rečem " že jutri posel pripelje skrinjico, noter imam vse svoje ropotije [ 87 ]i tudi spričbe; teh nikdar pri sebi ne nosim, kaj bi bilo, ko bi jih zgubil, al` ko bi mi jih dež zmočil, al` kaj drugega tacega, kaj bi vi rekli, saj bi mi gotovo ne verjeli, de sim jih zgubil. -toraj zmirej rajši to gotovo ravnam, i jih zaprem. Te pak sim še bolj skerbno, kot vsake zaperel, ker so take, de še nikodar take. Začudili se bote, ko vam jih bom pokazal, vse drugače boste o meni mislili.
Že dobro, že dobro, rečejo striček, ti si venderle en verli mladeneč, - jaz ne vem koliko bi dal, ko bi ti nehal za dekletami postopati; le pomisli Milko saj se to s tvojim prihodnjim stanom ne brati, pusti toraj norčije i bodi pameten! -
Kolikokrat vam bom še mogel zagotoviti, rečem hitro in kakor enmalo nevoljan, de sim se vsimu temu že zdavnej odpovedal, pa saj se bote kmalo sami tega prepričali. - Zdaj imam pa še eno prošnjo, ktero mi bote gotovo radi spolnili. Preden sem iz Ljubljane šel, pride prijatel, i mi jame tožiti, de nima ne dinarja v žepu, ker mu starši niso kar nič za popotnico poslali, i me prosi, mu saj kaj majhnega posoditi, ali pa ne, kaj beličev za druga leta od njega kupiti. Posoditi mu nisem hotel, ker ne [ 88 ]ne vem, ali se še kdaj vidiva, ki je osmo šolo že zdelal. Veš kaj rečem zadnjič, če mi bukve dober kup daš, jih pa kupim. O iz serca rad, mi odgovori, pa taki ceni ti jih dam, de si nar manj pol prihraniš, če jih od mene namest kakega druzega kupiš« — Jih že kupim rečem potem, ko sva kup ustanovila, to de zdaj sim ravno tudi zelo na suši. Kaj pa bi bilo, ko bi tako napravila, de bi ti jaz zdaj toliko dal, de bi do moje vasi priti mogel, doma pa bi ti striček radi še drugo plačali, ko bodo vidili kako dober kup sim bukve dobil. »Že velja reče prijatel ves pokrepčan, ki je že gotovo menil, de bo s praznem trebuhom i prazno mošnjico se napotiti mogel, doma pa je še dvakrat dalje kot jaz. »Kar je pa tvoja vas enmalo od velke ceste pristavi prijatel, bom v kerčmi ki vštric tvoje vasi pri cesti stoji, jutri ob dveh popoldne te počakal — Prosim vas toraj striček, za štiri goldinarje de mu jih ob dveh v kerčmo nesem. Jutri vam jih bom pokazal bukve, ki so zdaj še v skrinjici, le čudili se bote kako daleč je reveža sila gnala, de mi jih je skorej zastonj dal.

Me prav veseli odgovori stric, deznaš [ 89 ]tako dobro barantati. pa ker imam danes ravno čas bova pa skupaj tje šla, saj se mi ravno zljubi en kozarec ga zverniti, i tebe pokrepčati, ki si mi upanje tako dobrih spričb napravil.

Ko bi mene bili s krampom po glavi butili, ne bil bi se tako prestrašel, kakor ko so mi od te, po njih mnenjih prevelike dopbrote, od kupice vina namreč spomnili. Pa kakor sim ostermel tako hitro sim se zopet zdramil. »Vi ste pre dobri striček rečem mal' bolj tiho, ki mi na vso to jezo še v kerčmi eno veselo popoldne napraviti hočete. Zdaj je še le enajst, se grem domu malo očediti, saj vedite, de sim še ves prašen. v dveh urah sim zopet tu. Srečno striček, dober tek!

[uredi] Solze Slovencove.

/Zložil S. Jenko/

III.

[uredi] Katarina

Katarina pa in učitelju so se vojaki jeli v srce smiliti, ker so tako tsepetaje stali, kakor pred sodnim božjim poestolom v peklo obsojene dušice. Katarina jame častnika prav lepo prositi, de bi se jim zavoljo tako majhnega pregrešno nič zaliga ne storila in oče se tudi k njenim prošnja, pridržujejo. Gospodu poveljniku so se tudi smilili [ 91 ]i zmislil si je, v kakšno sramoto bi svojo četo pripravil, ko bi jih precej tri mogel vstreliti dati. Reče ??? ki je počasi tudi za njim doli prikoračil, da naj k 'Mair-u' (županu) pelje, in za kazen naj jim ta stanovanja posámezno na naj bolj oddaljenih kočah odloči, kjer se jim gotovo ne bo tako dobro godilo, kakor se jim tukaj. Ko so ti odšli, reče Katarini, naj povabi gospoda, ko bi hotli v zgornjo hišo iti, če se jim za malo ne zdi. Ko gor pridejo, naglo oče bokal vina in beliga kruha na predalniku prinesó. Tukaj se zgovorni učitelj precej v pogovor spusti, ker mu je poprej poveljnik rekel, de precej dobro kranjski razume, samo prav sočno?? se še izgovoriti ne more. Se ve politika je bila pervi predmet, kako kaj Austrijanska reč stoji, in kje se kaj zdaj cesar Napoleon vojskuje. Pa gospod častnik je rekel "de" ali "ne" ker je boli pazil na Katarinine vprašanja, ktere so se pletile okoli "kako mu kaj ta kraj dopade?" "Če mu je v gradi dolg čas, ker je sam" in druge te baže. Naglo je večer pretekel in napravljal se je častnik za domu verniti, lepo se mu še enkrat oba zahvalita, ker jih je iz take nevarnosti rešil; odverne jim, de je le svojo dolžnost spolnil, in prosi, če mu [ 92 ]privolita, jih še včasih obiskati priti?, ker mu je samimu v gradu neznano dolgčas. Rečeta mu, de bi jim strašno veselje storil, ko bi jih še kterikrat z obiskovanjem počastil. Poslovi se in Katarina mu do konca verta posveti, kjer ji prav s sladkim glasom reče: Lahko noč, Katarina, au revoir!

Ponoči mu je zmiraj bledi prepadeni obraz Katarine pred oči stopal, ker znano je, kdor še lepote v žalosti ni vidil, ta še prave ne pozna. Drugi dan se mu je dopoldne tako dolgo zdelo, de še ne kmalo tako, in ko se je nakosil in ga eno lulo popuhal, se precej v vas napoti — kam? je znano. —

En teden potlej je Katarina po navadi, kadar je solnce prav pripekalo, pod košata lipo, pred krasnim jezercom na klopi sedela, en malo šivala, včasih v bukve gledala; bila je majhina nova zgodovina, in tudi kakšno vižo bolj potiho zapela. Ko v jezerce pogleda, zagleda notri častnikov obraz, ki ji je čez rame v bukve gledal. Zlo rudeča postane in ko se nazaj oberne, jo častnik prijazno pozdravi, ter reče, de jo prav ponižno prosi za odpušanje, če jo je kaj zmotil, ker je bila tako zamišljena de še njegovih korakov ? ni. Praša dalje, kaj je tako mičniga, v kar [ 93 ]je tako zamišljena. Odgovori mu, de je zadnja delitev Poljskega in junaški bran Tadeja Kočinškega. Reče mu, de se ji zelo smili ta hrabri bratovski narod, in de jo veseli, ker se je Varšovska vojvodina ustanovila. Ali se vam, gospod častnik zgodovina tega naroda tudi mična zdi, vpraša. Pri tem vprašanju se mu čelo zgerbanči, resen postane, de še ne kmalo tako in odgovori:

Gotovo, predraga gospodična, še kaj več kot mična; pa vi ste mi že povedali vaše ime in okolišine, tudi jest sim dolžan svojo dolgočasno in žalostno zgodovino v kratkim povedati.

Medtem se Katarini nasprot vsede in jame? pripovedovati.

Tlak v Odesi je pač eden nar dražjih, kolikor jih je na svetu. Ker štepa? in cela okolica nima pripravnega gradiva, napravljajo tlak iz laških kamnov, posebno jih pa iz Malte dobivajo. Nekoliko jih brodarji, kot tezilo (balast) [ 94 ]sabo pripeljejo, nekaj jih pa nalašč naročijo in kot blago uvažajo. Imena cest in ulic Odese so vse v rosovskem in laškem jeziku na voglih napisane, postarim: Aleksandrovka, a ploščav in "prazga Messandra"._ Ta dva jezika sta namreč naj bolj v rabi. Rossovskiga govori preprosto ljudstvo, in vsakemu je potreba, da ta jezik zavoljo voznikov hlapcev in služabnikov zna. V tem jeziku se tudi Lahi z Judi, Koraitig Greki, Nemci, z Bulgari in Rusi razumejo. Je tudi jezik sejmišča luke, in zatoraj tudi jezik vsih javnih vradnojt.

Laški govorijo pervič Lahi, ktereh je tukaj obilno, in potem tudi Greki in ker so Lahi in Greki veči del trgovci je laški tudi jezik kupčije in borse, ktera vse svoje oglase in naznanila, kakor tudi vsakkratne cone v laškim jeziku naliskuje. Da je tudi tu Francoski jezik omikanosti in višjih stanov, se ga tako razume. Tudi izhaja v Odesi francoski list z nasovom "Journal D´Odessa"._

Judje govorijo med sabo eno popačeno nemščino. Angleško se tukaj le malo obrajta. Na ulicah se sliši vseskozi : Rusovski, Angleško, laškki, nemški, polski judovski, tatarski, turški, gerški, španjski in še več drugih jezikov, pa [ 95 ]le od ptujcov, ampak tudi od domačih. To se ve, de ga rosovskim je laski pervi, kar se že iz tega pravidi, da tukajšni priprosti Rusi domači jezik z laškim nekoliko mešajo Tako bo vsak Odeški voznik vsacega gospoda z besedo "signore" nagovoril, in beseda "Ecco" se jo telo v rusovski jezik vrinila. Ker so k obljudenji Odese narodi Evrope in Azije pripomogli, je tukaj skor tako globodranje kot "tam v Bahelani, ko bil jim Bog je govorivo zmedil"._

Lapljani so še precej radi nevero popustili,-zdaj menijo da je Jubmelj dobri bog, Peokelj pa hudič. Ta prememba je tudi pod vladariji iz hiše Bernodotov, ki so po vladarjih iz hiše Vozov sledili. Copernija pa se ni tako lahko in hitro zgubila, in še skoraj gotovo živi. Per posebnih priložnostih so pred še kakega copernika sežgali ali jim pa glave odsekali, zdaj jih pa raji živeti in se znašati puste.

Coperniški boben Hun še menda zdaj rabijo. Posebno ga ptujcom skrivajo in [ 96 ]ob času selitve ga nazadnje sem privežejo. Hun je po dolgast in narejen iz izdolbljenega bezgoviga stebla, iz katerega je oguljena košutna koža preprežena iz z mnogoterimi podobami okončana. Rabili so ta boben, da so zvedili, katermu bogu morajo darovati, kar so pokazali krogči, ki so bili v sredi kože rahlo privezani.

Pa tudi pri drugih priložnostih so ta boben rabili, pri boleznih, tatvinah i.t.d. Merliče so zavijali, jih v votlo deblo vtikvali, in njim pridjali sekiro in lopato in, kresalo. Se je per pokopavanji kaj napčnega pripetilo, je boben terjal skorej vselej eno daritev za napokojne mertve in potem je bilo vse dobro. Najpoglavitneši so bile zamaknjenja. En krožec pa so položili na znaminje solnca, in copernik je začal prpevati. Drugi so ž njim prepevali, in so mogli peti, če je on omedlel. Po dolgi omedlevici se čudoviti mož spet zdrami in pripoveduje od popotovanja po daljnih krajih, iz katerih je sabo vsaktere znaminja prinesel. Sosedje so se zelo takeh prerokovanj bali in velikrat svoje sine v hribe pošiljali, se tega učiti. Kterga so bogovi posebno ljubili so ga podpirali v hudih boleznih po razločku starosti. Kdor je tretjo [ 97 ]stopinjo moštva dosegel, je videl in čul vse po širnem svetu. Ta velika vidnost mu je bila [velkrat] težavna, ker ga je zmiram nadlegovala.

Nosili so in še nosijo pri sebi majhne duhove, katere čez svoje sovražnike, pa tudi tje v en dan spuste. Ti duhovi so dvojni: [Ganje] in [Tiri]. Pervi so enaki majhnim višnjevim živalim brez perut, drugi so pa kroglice narejene iz prav lahke rumenkaste vovne, ki je nabrana iz [bešhih] sémen. Naj nevarniši so povezniki (štriki) s tremi vozli. Se pervi vozel razveže, pride dober veter, se drugi, prihrumi vihar, se tretji, se pa vse razruši.

Ker [Lapljanje] pod trojno vlado žive, je tudi njih stan [razločin]. Rusovska se malo zanje peča. Skorej ravno taka je tudi v Norvegii, pa tukaj je že več za njih omiko storil Nil [Stokfleth]. V Švedi so pa že [srenje] razdeljeni in o posebnih časih pridejo tudi duhovni z njim.

Število [Lapljanov] ni ravno veliko in se zmirej manjša. Njih življenje je ravni tako mično, kakor pri nas priprostih beračev. Neumno je pomilovanje, če take ljudstva sahnejo in zginujejo, pa tudi neusmiljeno se tega vesiliti. Pri tacih okolišinah moramo le ravnati, kakor zdravnik, ki v levici žilo umirajočega bolnika derži, desnico pa na svoje persa položi in po enakomernih udarcih svojega serca udarke že umirajočega bolnika šteje. [ 98 ]Stran:Jenko Vaje 1.djvu/102 [ 99 ]Stran:Jenko Vaje 1.djvu/103 [ 100 ]Stran:Jenko Vaje 1.djvu/104 [ 101 ]Stran:Jenko Vaje 1.djvu/105 [ 102 ]Stran:Jenko Vaje 1.djvu/106 [ 103 ]imel, saj --
Že dobro, že dobro, ga ustavim, drevej po mraku tedaj se pogovoriva več o premenjeni obleki. Za zdaj se mi mudi. Zbogom.-

Ura odbije devet, ko stopim iz hiše, tiho se oziraje, če me kdo ne vidi. Matevž je že poprej obleko zamenjal, jaz sim njegovo nategnil.- Težek polen si iz klade izberem, ter se napotim proti Jadratovim stogu. Tu najdem že une štiri za boj pripravljene, ki so Matevža željno pričakovali. Vsi menijo, de sim Matevž. nihče me ne spozna, le pretih se jim zdim.
Žalost mu ne pusti govoriti, reče eden. -Jeza ga mori, norčuje drugi. Tiho zašepetam jaz, ki sim enmalo spredaj bil i sim pazil, kdaj bi prišel, tiho je že tu.
Richt euch! zapove eden izmed njih, ki je bil dve leti že pri vojacih, i smehlaje vzdignejo vsi kole. Zdaj pa za mano, od stoga proč, zabiti pride ogledovat, če ni nobeniga tu, i zdaj nas še ne sme stakniti. -Mirno se pomaknejo kacih 200 korakov od stoga nazaj, le jaz sim ostal bližoj na vsih štirih, i sim res vidil, de je h stagu prišel i se ne malo začudil, dele ne eniga prijatla tu ne najde. Pa si misli, saj je še pravši, i gre pod okno. Na miglej pridejo tovarši bližej i skupej gremo počasi i tiho proti hiši. Poterka, Alenka odpre, i že ga je pol skoz okno, - kar skoči eden tovaršev, ki se ni več deržati mogel, nadnj, ter ga znak po tleh podere. Kot blisk planejo tudi drugi nanj i hujši, kot stope bijejo njih koli po reveži, ker ne poslušajo ne vpitja, de je Matevž, njih prijatel, ne stoka, ki ga mu je strašno bitje izmozalo. Jaz pa sim tekel domu i preserčno se smejal, de se je tako krasno izšlo. Dece pa so zvedile že drugo jutro to viteško djanje vaščanov, i moja slava je v njih očeh na mesto namenjene rage le biser vedno bliskeči si pridobila. ---

Vidli ste, de precej dobro slovanski razumem, kar bi bilo za Francoza nemogoče, in de sim jaz Poljak. Rojen sim na gradu blizu Varšave, kjer je bil moj oče plemenitaž; bili smo trije bratje, Vladislav, Jožef, Kazimir in ena sestra Katarina. Mene Kazimira grofa Sokolskega, naj mlajšiga, so oče naj rajši imeli, bil sim brihtne glave, naglo sim se latinskiga in francoskiga naučil, tudi v zgodovini sim dobro napredoval in kmalo sim se zavedel, kakšniga naroda sin sim. Še majhnimu, kakor Hanibalu, so mi doma vsi goreče sovraštvo do Rusov in Nemcov vdihnili. Pri nas je bilo tudi ognjiše, kjer smo se zbirali naj slavniši vitezi domovine in kovali zakletbine zoper roparje domačije. Šestnajst let sim bil star, ko smo se pod poveljstvom hrabrega Vročinskoga bojevali. Z nado in obupanjem napolnjeni smo se zbrali pri Mačievicah. Oče moj so bili general, starejši brat Vladimir je bil pri topništvu polkovnik, jest in jožef sva bila pa oba lajtnanta, k belim Ulanom overstena. Bili smo se kakor levi s severnimi medvedi, skerbljivi oče so dvakrat memo mene prijezdili in me navduševali: Le hrabro naprej, Vladislav! Ko tretjikrat proti večeru pridejo, vsi krvavi, mi podajo ročno debel zapečaten papir z besedami: Tako ravnaj, dobro opravi! Komaj sim hotel usta odpreti, so se že zakadili nad sovražnike, ki so se že zelo približali. Ko to reč naglo spravim, mi znani Jožefovi glas bije na ušesu: Zbogom, predragi Kazimir! Ko se ozrem, vidim rusovskiga častnika, ki je Jožefa v trebuh zabodil. Potegnem samokres izza pasa in prevotljim Rusu čepino, da se zdajci zgrudi. Brat me še milo pogleda, zdihne in bilo je po njem. Ko se pripravljam preljubiga brata na konja vzeti, prihrumi nadme četa Kozakov in naglo sim mogel teči, de sim ji ušel, ker dobre dve uri so mi sledili. Drugi dan pridem po stranskih potih proti [ 106 ]domačimu gradu, pa groza me obide, ko le razvaline zagledam in od predrage Katarine ni bilo ne duha ne sluha (pri teh besedah globoko zdihne in Katarina zarudi). Grem v bližnji (grad) gojzd, kjer se na kraj, kjer sim drugekrat bukve prebiral, vsedem, in konja spustim, da se malo popase in si počije. Odpečatim tisto debelo pismo, zagledam naj preje podob(?) nas vsih šestih v eni sliki (mati so mi že zdavnej umrli.) Potlej je dolgo pismo od očeta, o kterim mi priporočajo, če zgubimo, naj en za druziga skerbimo, posebno gorko so 18 let staro Katarino priporočali: Bila je naša Katarina, (?) vam, predraga, podobna in za to sim se, kadar sim vas (?) prid gradom vso bledo zagledal, kaj zelo začudil. Rekli so oče tudi na dalje, naj ostanem zmiraj vreden sin domovine in da naj se pri vsaki priložnosti overstim k (?) sovražnikov naše domovine. Ni bilo dolgo časa za primišljevanje. Prudružim se druzim emigrantom. Ker v domačii po 0. obropanji ni bilo več nade. Šli smo večidel na Francosko, nekaj se jih je tudi po Angleškim in po svobodni in po prosto(?) severni Ameriki razkropilo. [ 107 ]Stran:Jenko Vaje 1.djvu/111 [ 108 ]Stran:Jenko Vaje 1.djvu/112 [ 109 ]Katarine priljubnosti, nedolžnosti in prave omike ni nič navidi imela in zelo me bo veselilo, če vam bom kterikrat sine ali hčerke pestoval. Pri teh besedah ve mu Kazimir navmeja in med tacim pogovorom sta prišla v Emavs.

Čez tri tedne mu pride na večer poslovljenje iz Noviga mesta in precej leti z njim k Katarini, ki je ravno vstala in mislila iti. Pomoli ji zapečateni papir, ljubeznjivo se z očmi vjameta in pervikrat oba molče na persih si ležala, ker taki občutki se ne dajo iznstiti?. Ali na enkrat zagromi puška in krogla obima prek ušes zabrenči. Naglo Kazimir meč potegne, Katarino omedljivo na klop posadi in hiti proti kraju, odkoder je strel prišel, ki je pa samo klobuk izbil. Vidi blediga človeka s zmršenimi lasmi, ki je pri svitu polniga mesca stal, kakor okamenjen in se ni iz mesta ganil. Kazimir zagromi: Kaj, prederznež, sim ti žalega storil, de me greš tako po roparsko napasti? Ta pa začne bolj tuliti, kakor jokari: O predraga, preljubezniva Katarina odpusti, odpusti, če sim te usmertil! Pri tem glasu se Katarina opet zdrami, stopi k tema in vidi Župancviga Janeza. Vsa oterpne in naglo popade Kazimira za roko, ki je ravno mislil svojiga protivnika prebosti, in reče po tem osko: Nikar! preljubi Kazimir, če si me kdaj ljubil prizanesi tem človeku in pusti ga iti. Roka mu obnemaga in meč mu na tla pade in z ginjenim glasom reče Janezu: Pojdi, nesrečnež, zavoljo Katarine naj ti bo prizanešeno. Janez se naglo zave, popade klobuk, verže puško čez ramo, stopi dva koraka naprej pred Katarino: Ne bova se več vidila, ji reče, pa tudi nikoli srečna ne boš! S tem besedami skoči urno čez mejo in hitro korači proti Savi. Katarino pa, ki se je vsa obnemagana na Kazimirove persa naslonila, je Kazimir v naročje vzel, v hišo nesel in ji tam postregel, ker oče so bili zavoljo nekih opravkov v Kerškim.

Vzrok poprej popisaniga dohodka je bil pa ta: Cela truma vojakov, med njimi tudi serjeank, so celo popoldne pri [ 110 ]Maire–u pili, Janez jim je pa na mizo nosel in jim stregel, bili so prav dobre volje, mnogotere šale so vganjali in med tem je prišlo tudi kapitanovo poslovljenje v pogovor in njegova ženitev, in vsi so rekli, da je Katarina prav berhka deklica in pili so na zdravje poveljnika in Katarine. Janez, ki je od strani vse to na uho vlekel, jih le nazadnje popraša, ktero Katarino mislijo. Reče jim, da učiteljeva ne more biti, ker to je njegova nevesta; ti mu pa le zagotavljajo, da. Nazadnje sergeant se smehljaje vstane in reče: Pojdi, pojdi, kmečki trape, zate bo taka nevesta! če le nočeš verjeti, pa pojdi h Katarininim jezeru in kmalu se boš prepričal. Janez zdaj zarudi, zdaj obledi, ne zine ne besede, gre vùn in stori to, kar smo gori omenili:

[uredi] Odesa