Francoza otepli. Vsi so bili veseli in terčili s kozarci na zdravje cesarja Franca; eden zmed njih pa vstane in pravi: "Kaj se veselite, kaj ni bolje in prijetneje, če Francozi pridejo, kaj smo imeli vender takrat denarja, zdaj pa ni cvenka slišati in druziga ni, kakor ta papir. In kako so Francozi priljudni bili, nobenemu niso nič žaliga storili, ti hudičevi cesarski odertniki nas bojo še iz kože djali, zdaj so jih po seli toliko v Ljubljano gnali terdnjavo okopavat, pa menim de vse skup ne bo veliko teknilo." "Prav imaš", mu reče njegov sosed Aleš, "pa je le vender bolje, če smo pod pravim cesarjem, vidiš je le vse drugač" in se oberne k zraven sedečimu zamišljenimu (cesarju) županu: "Oča, kaj pa vi pravite od tih, ki so šli v Ljubljano, terdnjavo okopavat, mislim de jih ne bo več nazaj."
"Ne vem, kako bo", pravi župan "ravno sedaj zvem, da iz Laškega strašno zlo Francozje vrejo in da so pred ko ne že v Ljubljani."
Ko so se tako od politike menili, sta na strani
