védel, de vſe dobro le od Boga pride. Ko je opravil juterno ſlushbo boshjo, ſe je veſelo na ſvoje delo podal, ki mu je po tem sa toljko bolje od rok ſhlo. Pri delu je vezkrat ſvoje ſerze k' Ozhetu povsdignil, ino vſe ſvoje opravila njemu isrozhal. Zhe mu je kako delo teshavno bilo, ſe je ſpomnil Jesuſa, kako voljno je teshek krish na goro neſil, in tako mu ni bilo nizh preteshkiga. — Sakaj je pa sdaj per hlapzih ino deklah vezh toshvanja kakor terplenja, de she drugiga govoriti ne vedó, kakor to, koljko terpijo? Sa tega del, ker premalo Bogu ſlushijo, le na zhaſen dobizhek gledajo, vezhniga pa posabijo. Delo jim hodi dvakrat teshji, plazhila jim nikdar sadovi ni; ſvoje dela na pol ſtorijo, in tak ſvoje poſhtenje sgubijo, de jih poſlednizh ljudjé ne obrájtajo, ino tudi Bog ne mara sa nje.
˛Sv. Isidor ni delal ſamo sa zhaſen dobizhek, ſlushil je sa vezhno plazhilo, ino je tudi ſvojga priſlushika rad vbogim podelil, kar je premogel, de bi ſi pripravljal vezhnih sakladov (ſhazov) v' nebeſih; vedel je, de kdor rad vbogajime daja, nikdar oboshal ne bo. Vſmilila ſe mu je tudi shivinza, ktera je ravno tak boshja ſtvar. Neki posimſki dan je v' mlin (malen) neſil, ino videl ſhôko ptizhiz, ki ſo lazhne po drevji klaverno ſedele. Odgerne nekoljko ſnega, ino jim toljko sernja potroſi, de ſo ſe nasobale. Továrſh ſe mu je ſmejal, alj Bog je Isidorju boshji dar ozhitno povernil, ino dal, de ſe mu je obilnej namlelo. — Gérdiga ſerza
