Pojdi na vsebino

Zdravilo ljubezni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Judovsko dekle Zdravilo ljubezni
(Poezije)
France Prešeren
Lenora
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Je ljubemu ljubca, lepote cvet,
umrla stara le osemnajst let.

Mladenič obljubi ostati ji zvest,
se noč in dan jokal je mescov šest.

Se milo je jokal, je milo zdihvál,
grob njeni je vsak dan obiskoval.

Ga mati tolaži, tako govori:
»Jaz ímam tri brate, tí ujce tri.

Brat prvi kupec je, on kupe zlatá,
na mero ta ujec tvoj íma srebrá.

Od mesta do mesta se vozi vesel
po svetu, on rad s seboj te bo vzel.

Podaj se k njemu, preglédej svet,
po svetu boš dókaj videl deklet.

Bolj umne, bogate, bolj lepé
boš videl, pozabil podobo njé.

Al, ak ne znebiš se srčnih ran,
nazaj spet pridi čez let' in dan;

mi v kloštru prebiva drugi brat,
tvoj drugi je ujec učen opat.

Opat in menihi, modri možje,
gotovo ti bodo ozdrávli srcé.

Samota, post, učenost, brevir
nazaj ti spet dali bodo mir;

al, ak ne znebiš se srčnih ran,
nazaj spet pridi čez let' in dan.

Moj tretji brat vojskni je poglavar,
spet pridi nazaj, ne obupaj nikar.

Do sŕca velíko íma oblast
vojšakov ljubica, presvítla čast,

préd, ko de preteče let' in dan,
na vojaki se znébil boš srčnih ran.«

Se dolgo ugovarjal, branil je,
ni ubranil se prošnjam matere.

Prijazno kupec mu rôko poda,
ne zdi se mu škoda zlatá, ne srebrá

Od mesta do mesta s seboj ga je vzel,
ga prosil in silil, de bil bi vesel.

Okoli mu deleč pokazal je svet,
povsod je dosti videl deklet.

Bogate je videl, umne, lepé;
pozabil ni vender ljubce bledé.

In kadar preteče let' in dan,
spet k materi pride bolj bolan.

Ko préd, vsak dan obiskuje grob njé,
tam milo zdihuje, in toči solzé.

Poda se v klošter, kjer materni brat,
je ujec njegovi učen opat.

Opat in menihi, modri možje,
nobeden srcá ozdravit ne ve.

Se pósti, uči se, in moli brevir,
nazaj se ne vrne v srce mu mir.

In kadar preteče let' in dan,
spet k materi pride bolj bolan.

Vsak dan obiskuje, ko préd, grob njé,
in milo zdihuje in toči solzé.

»Se k tretjemu ujcu podéj, moj sin!
de srčnih znebiš se bolečin!«

Na vojsko je šel, se sŕčno bojvál,
časti ni, mir je tamkej iskál.

In préd, ko preteče let' in dan,
do matere pride list poslan.

List čŕno je zapečaten bil,
»O, mati! tvoj sin je mir dobil!«