Lenora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zdravilo ljubezni Lenora
(iz nemškega)

(Poezije)
France Prešeren
Povodni mož
Pesem je prevod balade Lenore nemškega pesnika Gottfrieda Augusta Bürgerja (1747–1794). Pred njim je Lenoro že okoli leta 1790 prevedel Žiga Zois.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lenora, ko se zazorí,
iz strašnih sanj se spláši:
"Zvest nis', al živ več, Vilhelm tí!
Od kod tak dolg' odláši?"
Je kralja Miroslava roj
pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
al zdrav je, kar se ločil,
ni pisal, ne poročil.

Se kralj in cesarica sta
že vender omečíla,
prepira trudna dolzega
med sabo se umiríla;
in trum se šum, in vriš, in vrisk,
se turški boben sliš' in pisk,
iz boja vojska cela
domú hiti vesela.

Povsod, kjer le nesó nogé,
po vsaki stezi, póti
mladí, starí iz hiš hité.
ukánju trum naproti.
Boga sin, mati hvalita,
nevesta sprímlja ljubega;
nihče Lenore same
ne kliče, ne objame.

Lenora gôr' in dôli vse
je vrste oprašála;
al zanj ne ve noben, kar je
jih vojska dám poslala.
Armada komej je odšla,
Lenora vŕže se na tla,
lase si črne ruje,
se grozno togotuje.

K nji mati skrbna prileti:
"Bog vsmíli se!" zdihuje;
"O káj ti je, o ljuba hči!" -
jo sŕčno objemúje.
"O mati, mati! preč je, preč!
Za celi svet ne maram več!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!" -

"Usmiljen Bog, pomagaj tí!
Hči, očenaš molive!
Vse dobro je, kar Bog stori.
de usmili se, prosive."
"O mati, mati! laž je tó!
Bog storil meni je hudó!
Kogá sem primolila?
Zdaj môlit več ni sila!" -

"Ve, kdor Očeta prav pozna,
de rad otrók se usmili;
bo ugásnila bridkost srcá
pri svetem obhajili." -
"Za to, kar v meni zdaj gorí,
gasila, obhajila ni!
Al obhajilo skliče
iz grôbov ven mrliče?" -

"Na Ogrskem, pomisli, hči!
nezvest tvoj morebiti,
de pravo vero zdaj tají,
se drugi prikupíti.
Iz misel spústi ga! zato
nikoli srečen on ne bo,
bo kriva pekla téga,
ko umiral bo, prisega." -

"O mati, mati! preč je, preč!
Zgubljena sem, zgubljena!
O smrt, o smrt, ne čakaj več,
de sem bila rojena!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!" -

"Pomagaj Bog! otroka tí
ubozega ne sodi!
Ne ve, kaj jezik govori,
nje greham mili bodi!
Slovo svetá bridkosti daj,
in spomni se na sveti raj,
kjer duša Bógu zvesta
bo Jezusa nevesta." -

"O, mati! káj je sveti raj,
káj je pekel, o mati!
Le z njim, le z njim je sveti raj,
pekel brez njega, mati!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Brez njega sreče zame
ni tu, ne únstran jame!"

Obup takó po nji bučí,
kri vnema in možgane,
na božje sklepe togotí
predrzno se neznane:
si rani prsi in roké,
de sonce zajde za goré,
de skoz nebeške vrata
zvezd truma pride zlata.

Po vasi gôri pok, pok, pok
je od podkvá bobnelo;
zrožljal je s konja mož visok
na klóp pred hišo belo.
Poslušaj! iz nadvratnih lin
zvonček zapoje: cín, cin, cín;
Lenora dobro v hiši
le-te besede sliši:

"Aló, aló! le brž odpri!
Lenora, spiš, al čuješ?
Al zvesta si ti, ljubca! mi,
se smejaš al zdihuješ?"
"O Vilhelm, tí? od kod zdaj te
tak pozno konj pŕinesel je?
Sem čula, sem jokála,
bridkosti káj prestala!" -

"Opolnoči sedlamo mi,
sem vstal na češkem sveti,
sem pozno vstal, in blizo ni,
te hočem s sabo vzeti." -
"Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
Zló brije zunaj mraz nocoj,
bom, ljubi! te objela,
na srci te ogrela." -

"Naj, ljubca! zunaj brije mraz,
de hotel bolj bi briti!
Moj konj cepta, poteka čas,
ne smem se dalj muditi.
Podpaši, vrzi ročnama
na vranca zad se, ljubica!
Z nevesto danes spati,
sto moram milj dirjáti."

"Kako me nesel boš nocoj
sto milj do domačije?
Poslušaj, ljubi Vilhelm moj!
enajst že ura bije." -
"Pot gladko, luno lej svetlo!
Mrlič' in mi ko blisk letmo,
domú še danes zvésto
prinesel bom nevesto."

"Kje je tvoj dom, kje postljica?
Kakóvo je oboje?"
"O, deleč sta in majhena,
šest dilj in diljic dvoje!" -
"Bo prostor zame?" - "Ljubca! bo,
podpaši, vrzi se srčnó;
že postljica postlana,
je svatovšina zbrana." -

Lenora brž planila je,
na konja je zletela,
s prebelimi rokami se
preljubga poprijela;
in udri, udri, klop, klop, klop
se urno spústita v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Na levi, desni strani, glej!
kak spred oči leteli
so logi, travniki naprej,
mostovi kak gromeli! -
"Te strah ni? - Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Jih strah je tebe tudi?"
"Me ni, mrtvih ne budi!"

Kaj tam grčé, kaj tam zvoné?
Kaj vrane frfetajo? -
Mrliča djati v grob velé,
in bilje godrnjajo.
Lej, bliža se pogrebcov trop,
o, čuden vidi se pokop!
Glasovi so enaki
žal'vanju pubčov v mlaki.

"Po polnoči pokop naj bo,
in petje, žalovanje;
nevesto peljem zdéj s sabó,
z menoj na ženitvanje!
Zakroži, mežnar! pesem tí,
roké brž nama, pop! poví,
de zakon naju zveže,
potem se z mano vleže!" -

Zdéj vtihne vse! - Pogrebcov ni!
Pokoren ti besedi,
klop, klop trdó za njim letí
cel trop po konja sledi;
in udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sapa ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Na levi, desni kak letí
grmovje, graja, cesta!
Kako leté jim spred oči,
vasi, trgóvi, mesta! -
"Te strah ni? - Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?"
"Me ni - mrtvih ne budi."

Pogledaj na visélnice!
Plesát okrog kolesa,
temnó pri luni vidi se,
trop jasen brez telesa.

"Aló, pošasti! z mano zdaj,
mi plésat ženitvanjski raj,
nevesto, ko objamem,
in s sabo v postljo vzamem!"

Pošasti grde veš, veš, veš!
za njima so jo vnele,
ko ójster piš skoz zrelo rež,
tako so té vršele.
In udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Kar je pod luno, oh, kako,
kako je vse bežalo!
Nad njima z zvezdami nebo,
kako je tó dirjálo! -
"Te strah ni? - Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?"
"Gorje, mrtvih ne budi!" -

"Petelin, poje, se mi zdi,
poteka čas mi tukaj! -
V nos jutra sapa me skeli,
brž vranec se zasukaj! -
Končala pot, končala sva!
Odgrinja se ti postljica!
Ko blisk leté duhovi,
tle moji so domovi!"

In nad železne vrata tí
jo skokama drvijo;
švrk! s tanko šibo jih vsmodí,
zapahi odletijo,
in strášno duri zakrčé,
po črnih grobih v skok leté,
čez kamne peketajo,
od lune tí migljajo.

Al preden mignil bi z očmi,
o čudeža neznane!
lej! s kónjika se plajš zdrobi,
ko capice sežgane.
Ni ga lasu na glavi več,
z lasmi mu pade koža preč,
lej! smrt je z uro stala,
kosó v rokáh držala.

Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega šine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse udere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo.
Lenora tam v trepéti
jenjvála je živeti.

Pod bledo luno se nad njo
duhovi so sklenili,
plesali krog in krog, bridkó
to pesem zatulili:

"Tŕpi, če poka ti srcé!
Prah z Bogam kregat se ne sme!
Odšla si trupla sili,
Bog duše se usmili!"