Zmaj v Logarski dolini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Troglavka Zmaj v Logarski dolini
Lojze Zupanc
Zmaj pod Raduho
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tamkaj, kjer je danes prekrasna Logarska dolina, je bilo v davnih davnih dneh jezero. V tem jezeru je v podvodnem gradu živel strahovit zmaj, ki je bil takšen požeruh, da so mu morali Lučani in Solčavani vsak dan pripeljati eno deklico na jezerski breg, ki jo je večno lačni pozoj povlekel pod vodo, kjer jo je zadavil in požrl. Tako je gladni zmaj sčasoma požrl že toliko deklet, da je v vsej dolini ni bilo več niti ene deklice, razen v gradu pod Raduho, kjer je za življenje trepetala grajska hči. Graščak pa svoje hčerke ni hotel dati zmaju, zato je razglasil po vsej deželi, da bo tistemu mladeniču, ki bi umoril zmaja, daroval grad, pa še hčerko mu bo dal za ženo.
Prvi je šel nad zmaja grajski hlapec, ki je bil mlad in pogumen fant. Graščak mu je dal oster meč in mu naročil, naj triglavemu zmaju odseka srednjo glavo.
Hlapec je odšel na jezerski breg; in ko se je iz vode prikazal zmaj, je slabo meril ter odsekal zmaju eno stransko glavo. Ranjeni zmaj je zarjovel; in preden mu je hlapec ušel, odprl gobec srednje glave, popadel hlapca z ostrimi zobmi ter ga požrl.
Drugi dan je šel nad zmaja mlad drvar, ki je bil po¬gumen in močan, da mu enakega ni bilo v vsej dolini. Graščak mu je dal oster meč ter mu zapretil, naj dobro meri in odseka zmaju srednjo glavo. Drvar je odšel na jezerski breg in tamkaj čakal in čakal, dokler se ni iz vode pokazala zmajeva glava. Zavihtel je z ostrim mečem in posekal zmaju drugo stransko glavo. Ranjeni zmaj je strahovito zarjovel, drvar pa se je tako prestrašil, ko je spoznal, da ni posekal prave glave, da jo je ucvrl v beg. Malo živ je pritekel v grad pod Raduho in dejal graščaku:
»Zmaju sem odsekal glavo. Zdaj mi dajte grad in hčerko, kakor ste obljubili.«
Grajska hči pa mu je prinesla ogledalo in rekla:
»Kar poglej se, kakšen si!«
Drvar se je pogledal v ogledalo in ostrmel, ko je opazil, da je od strahu osivel. Takega grajska hči ni marala za moža. Ko pa je graščak še istega dne zvedel, da zmaj še kar naprej in naprej rjove v jezeru, je osivelega drvarja nagnal iz gradu, rekoč:
»Naročil sem ti, da posekaj zmaju srednjo glavo, ti pa si mu odsekal stransko. Nisi se držal najine pogodbe, zato izgini iz gradu!«
Tretji dan pa se je zglasil v gradu mlad pastir.
»Če mi boste dali grad in hčerko, bom uničil zmaja!« se je junačil.
»Kar sem obljubil, bom storil,« je potrdil graščak in mladeniču prinesel oster meč ter mu naročil, naj odseka zmaju srednjo glavo. »Stranski dve sta mu posekala že hlapec in drvar,« je dejal. »Ti pa mu odsekaj še srednjo glavo in dobil boš grad in hčerko za ženo.«
Pastir pa se je zahvalil za graščakov meč. »Z zmajem bom opravil tudi brez tega,« je zamahnil z roko in odšel na grajsko pristavo, zaklal največjega vola, mu iztrebil vse drobovje, nasul vanj sedem veder živega apna, potlej pa volovsko kožo zašil. To vabo je prepeljal k jezeru in jo pustil na bregu.
Gladni zmaj, ki že tri dni ni nič jedel, je planil nad vola ter ga požrl z živim apnom, kostmi in dlako vred.
Živo apno pa je zmaja v želodcu peklo. In da bi pogasil pekočo bolečino, ker ga je apno v želodcu žgalo ko živ ogenj, je pil in pil, dokler ni vsega jezera popil, a vendar je poginil. Prebrisani pastir je mrtvega zmaja zagrebel v zemljo, se vrnil v grad pod Raduho in se oženil z grajsko hčerko ter postal graščak.
Tamkaj, kjer je v davnih davnih dneh bilo jezero s požrešnim zmajem, je danes prekrasna Logarska dolina. Grad pod Raduho pa je že zdavnaj razpadel, da o njem ni več sledu.