Zlata hruška
| ← Poldrugi Martin | Zlata hruška Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice Fran Milčinski |
Predica in mrlič → |
| |||||||||||||||
Na vrtu mogočnega kralja je rastla hruška, tako visoka, da ji ni bilo videti do vrha, niti ni kralj kdaj dobil kakega sadu s tega drevesa. Zato je predse sklical najstarejše in najmodrejše može iz širine svoje dežele in jih vprašal, ali kaj vedo, ali so kaj slišali o vrhu te hruške in ali rodi ta hruška kak sad ali ga je kdaj rodila. Nikdo ni vedel, nikdo se ni spominjal. Kralj jim je ukazal, naj povprašajo še doma pri svojih starših, pri svojih dedih, ki jim starost ni dala, da bi prišli pred samega kralja. Povpraševali so, pa tudi najstarejši se niso ničesar spominjali zastran tega drevesa in njegovega sadu.
Zdaj je dal kralj oklicati po vsej deželi: »Ako se kdo najde in bi šel iskat te hruške vrh in bi prinesel sad, temu obeta kralj svojo rodno hčer za ženo in pol kraljestva.«
Prihajali so ljudje od vseh strani, od vseh plati, zijali so ob hruški gor, pa ko so čuli, da grozi kralj vsakomur s smrtjo, kdor bi se lotil dela, pa bi se spotoma skesal ali vrnil praznih rok, so se zahvalili za obljubljeno milost in spet šli, od koder so jih prinesle noge, konji in kolesa.
Kraljev oklic je slišal tudi mlad pastir. Pastirček, ta je znal plezati kakor veverica, pa je drzen stopil pred kralja in povedal, da hoče doseči kraljično in kraljestvo, zato gre v hruško in ne odneha prej, da ne prileze na vrh in odtrga sad.
Kralj si ga je ogledal od bosih nog do kuštrave glave in je rekel: »Velja! Toda pomni: Če ne prideš v vrh in mi ne prineseš sadu, zapadeš glavo!«
Pastirja ni kaj oplašila ta grožnja, ročno se je spravil v drevo, plezal je kakor veverica, kmalu jim je od spodaj izginil izpred oči.
Pleza, pleza, da mu začne v želodcu zvoniti poldne. Ozre se naokoli pa vidi, da je priplezal do velikega mesta, belega kakor čisto srebro. Južine sem potreben, si je mislil, tod jo utegnem dobiti, pot bo še dolga - pa stopi z drevesa in gre v mesto.
Mesto pa je bilo kakor mrtvo, hiše prazne in na pol razvaljene in nikogar na cesti. Iz prve ulice gre v drugo, iz druge v tretjo, slednjič v deveti naleti na hišo, ta je bila cela in postavljena iz rezanega kamna.
Rekel si je: Tukajle izkusim svojo srečo, - pa komaj se je dotaknil srebrne kljuke, že se je hitro kakor blisk pripeljala iz vedrega dol prelepa gospa s svetlo zvezdo na glavi in ga ustavila z osorno besedo: »Mrgolazen pozemeljska, kaj te zanaša semkaj ? Poberi se nazaj, odkoder si prilezla!«
»Če tako storim, izgubim mlado glavo,« je dejal pastir in povedal, kakega se je lotil posla.
Gospa mu reče: »Gorje ti, prej boš siv in star, kakor da prideš na vrh, in če bi prišel in se v vrhu dotakneš le vejice, kaj šele sadu, se strese vsa hruška kakor trs v viharju in sebe pogubiš in nas. Osem krajev našega mesta je že razdejanih, razvalil bi se še deveti. Zato ne smeš in ne greš naprej in naj te končam s to svojo roko!«
Pastir se je vdal na oko. Le prosil je prenočišča čez noč, drugo jutro se bo spet spustil po hruški nazaj na zemljo - tako ji je obljubil.
Gospe so bile všeč te besede, dala mu je južine in še mu je dovolila, da v njeni hiši prenoči, vendar je zaklenila duri, da ji ne uide.
Pastir pa ni opustil svojega naklepa. Sredi noči je splezal skozi okno - tiho in skrivaj, da smukne prek dvorišča, potem bi se pognal čez visoki plot. Pa mu je ostrmelo oko: prebela luč je prihajala iz hleva, kakor da bi notri bival sam svetli mesec, in uho mu je čulo prečuden šum. Stopi bliže, kaj ugleda? V hlevu stoji bel konj, od konja prihaja svit. Privezan je pri srebrnih jaslih, pleten povodec se mu je bil zamotal okoli vratu, težko je sopel, trdo je hropel. Pastir to vidi, žival se mu smili, pa urno h konju in mu ročno popravi povodec.
Konj je bistro zarezgetal in izpregovoril: »Bodi zahvaljen za pomoč, brez tebe bi bil skoraj že trd in mrzel. Rad bi se ti oddolžil, pa ne vem kako.«
Pastir reče: »V vrh hruške moram, drugih nimam želja.«
Konj odgovori: »Tej želji lahko ustrežem. Kar urno me zajaši, da bova do zore nazaj, preden vstane gospa! Ali poslušaj me! Ko bova letela mimo vej, glej, da nobene ne odlomiš! V vrhu drevesa so zlate hruške, trikrat gorje, če katero utrgaš! Pa trdno se drži grive, da ne padeš!«
Pastir je skočil na konja in se oprijel srebrne grive in že sta drvela hitro kakor blisk ob hruški navzgor. Švignila sta skoz drugo mesto, ki se je bleščalo kakor iz samega zlata, skozi tretje, ki je milo žarilo kakor mlado jutro. Že sta letela skoz veje drevesa, bile so iz suhega zlata in so prelepo zvenele, v vrhu pa so visele hruške, zlate, debele kakor otroška glava. Pastir jih vidi in še mar mu ni bilo svarila -utrgal je najlepšo in si jo porinil za srajco. Ali ko jo je trgal in deval za pas, je izpustil grivo in že je izpod njega zmanjkalo konja. Prekopicnil se je pastir in pričel padati in padati, in ko je padal, je videl, kako se vsa hruška ziblje kakor trs v viharju, in ko je letel navzdol skoz rožnato, skoz zlato, skoz srebrno mesto, so se tresla vsa mesta in se podirale hiše.
Pada, pada tri dni in tri noči, slednjič pade na zemljo in bi bilo po njem, pa pade po sreči v kup gnoja in se zapiči vanj, da mu ni drugega gledalo ven kakor palec desne noge.
Tedaj pridejo mimo po opravkih hlapci in vidijo palec; prično ga vleči, ne morejo ga izvleči.
Ondaj reko: »Kakšen je ta vrabec, da ne gre ven!« prično kopati s kopači, izkopljejo človeka, bil je bolj mrtev kakor živ in črn kakor zamorec. Javijo kralju, kralj ga ukaže oprati, prali so ga v desetih vodah, zdaj ga šele spoznajo, da je pastir.
Še mu postrežejo z rumeno pogačo in sladko pijačo, da se mu je vrnila moč, potem ga peljejo pred kralja in kralj ga vpraša, ali je bil v vrhu drevesa.
Pastir je vzel izza srajce zlato hruško, veliko kakor otroška glava. »Kralj, zdaj mi daj, kar si obljubil: svojo rodno hčer za ženo in polovico kra1jestva! «
Kralj je imel zlato hruško v rokah, zdaj mu ni bilo kaj za zeta, ki so ga izkopali iz gnoja. Vendar si ni upal prelomiti dane besede.
Pripravil je gostijo kakor za sto ljudi in peljal pastirja pred mizo in mu rekel: »Vso to jedačo in pijačo moraš pojesti in popiti, potem dobiš, kar sem obljubil. Drugače zapadeš glavo.«
Pastirja je zaskrbelo pa je prosil: »Kraljevska milost, dajte, da grem prej uro ali dve na šetnjo in pohaj, da mi slast pride in mik za tolikšno gostijo!«
Kralj je dovolil in pastir je šel na šetnjo in pohaj, pa ni drugega mislil in preudarjal, nego kako bi rešil glavo, zakaj taki gostiji ni bil kos. Pa vidi moža, ki je oral, drugi je stopal za njim, imel je usta kakor mernik in je sproti pobiral, hlastal in požiral brazdo.
Pastir je poskočil od veselja, objel je žeruna in mu rekel: »Mož, hodi z mano, pri meni dobiš boljše jedi, kakor je brazda, in toliko, da je boš sit!«
Šla sta dobre volje naprej in sta naletela na moža, ki je do glave stal v vodi, usta je imel kakor kad, voda je padala vanj kakor v brezno, vendar je kričal, kako je žejen. Tudi njega je pastir povabil: »Goltun, hodi z mano, pijače te čaka, boljše in čez glavo! «
Vsi trije so se vračali proti gradu, pa so prišli mimo dolgopetega moža, ki je stal sredi polja in je stal na enem samem bedresu.
Pastir ga je vprašal, zakaj ne stoji na obeh, in dolgopetnik je odgovoril: »Če se z obema dotaknem tal, že zletim in tako hitro bežim, da ujamem vsakega zajca.«
Pastir je še tega zvabil s sabo. Šli so v grad in žerun je vse pojedel, kar je bilo na mizi, komaj da je posodo pustil, goltun je izpil vse do zadnje srage, dolgopetnik pa je obema stregel, tekal je hitro kakor zajec, pa še sta se kregala, da ju bo konec od gladu in žeje.
Ni še pretekla ura, je stopil pastir pred kralja: »Kralj, vse sem snedel, vse popil, kar je ponujala miza. Zdaj mi daj, kakor si obljubil, polovico kraljestva in hčer za ženo!«
Kralj se je čudil, šel je gledat na svoje oči, bilo je res. Pa se je le še obotavljal.
Imel je sedem divjih zajcev, pa je rekel pastirju: »Teh sedem zajcev mi rano v jutro ženi na pašo, toda glej, da se mi vrneš o mraku z vsemi do zadnjega! Če bi manjkal tudi le eden, si ob glavo. Drugače pa dobiš, kar sem obljubil.«
Pastir je gnal zajce in se je bal za glavo, da jim ne bo kos, pa se mu je pridružil dolgopetnik in je rekel: »Nič se ne boj, jaz ti pomorem, jaz jih bom vračal, če bi uhajali.«
Pa tudi kralja je trla skrb, da bo ob hčer in ob kraljestvo, in se je preoblekel in šel za onima. Pa je videl, da paseta vseh sedem in da jima ni ušel ne eden.
Poizkusil je torej z zvijačo, prišel je bliže in ogovoril zajčja pastirja: »Vidva, kaj vama pravim, prodajta mi enega! Koliko vama dam?«
Pastir odgovori: »Niso naprodaj. Iz kraljevega so gradu in je nama pod smrtjo ukazano; da do zadnjega vse priženeva domov.«
Kralj pravi: »Sto tolarjev je lep denar! Dajta mi zajca!« - Onadva, da ne.
Kralj je prigovarjal: »Dvesto jih dam! Recita kralju, da ga je lisica zajela!«
Onadva, da ne in da ne, ker ne smeta.
Kralj pa le ni odnehal in je ponujal tristo tolarjev.
Zdaj je pastir spoznal kralja in je bil muhast in je odgovoril: »Naj bo! Za tristo tolarjev ga dava, ampak le, če poklekneš pred mano na tla in poljubiš podplat mojega škornja.«
Kralju je predlo za hčer in za kraljestvo, rad nerad je pokleknil in poljubil blatni podplat, odštel je tristo tolarjev in dobil zajca. Škripal je pa z zobmi in si mislil: »Čakaj, ta poljub te stane glavo!«
Kralj je šel, pastir pa je ukazal dolgopetemu tovarišu: »Hitro stegni bedro, steci, koder veš in znaš, in mi ulovi zajca, da jih bo spet sedem in polno število!«
Tako se je zgodilo. Ob mraku sta prignala zajce domov, že ju je pri grajskih durih čakal kralj in za vogalom je prežala straža, da jo kralj pokliče. Kralj je preštel zajce, pa se mu je obesil nos: bilo jih je sedem. Zopet ni mogel pastirju do živega. Pa si je zmislil še eno.
Prinesli so prazen mernik in kralj je ukazal pastirju: »Govori v ta mernik in kadar bo mernik poln besedi, da ne bo šla nobena več noter, tačas dobiš mojo hčer za ženo in poleg nje pol kraljestva! Drugače boš ob glavo.«
Bili so zbrani generali in ministri, pri durih je stal sodnik, za durmi z golim mečem rabelj.
Prekanjenega pastirja pa ni nič skrbelo in je na glas in razločno govoril v mernik in pravil takole: »Moj kralj in gospod mi je ukazal gnati sedem divjih zajcev na pašo; pa je prišel tuj mož pa mi je rekel: »Sto tolarjev ti dam, daj mi enega zajca!«
- pa sem odgovoril: »Ne dam, moj kralj in gospodar mi je ukazal vseh sedem do zadnjega spet prignati domov,« - pa tuji mož je bil sam presvetli kralj in ni odnehal in mi je obetal tristo pa sem mu dal zajca za tristo, povrhu pa je moral presvetli kralj poljubiti . . .«
Tedaj je kralj hitro zakričal: »Stoj in tiho! Ali ne vidiš, da je mernik že poln besedi?«
In je rad dal pastirju pol kraljestva in rodno hčer za ženo, le da mu je zavezal jezik.