Predica in mrlič
| ← Zlata hruška | Predica in mrlič Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice Fran Milčinski |
Butalski policaj in Cefizelj → |
| |||||||||||||||
PREDICA IN MRLIČ
Vdova je imela hčer in ko je hči doraščala, je tako prišlo, da so njene vrstnice druga za drugo šle v zamož, le zanjo edino ni vprašal nihče. To jo je grizlo in je v svoji nespameti rekla in se zaklela, da si mora dobiti zaročnika, pa če bi si ga z nohti izkopala iz zemlje.
Bilo je pozimi. Dekleta iz vasi so se ob večerih shajala pri vdovi, da so sukala kolovrate in pela pesmi, se razgovarjala in smejala in si delala kratek čas.
Tako so neki večer prijazno sedela na preji, ura je bila enajst, kar se tiho odpro vrata pa vstopi mladenič bledih lic, mršavih las. Ne pogleda ne k sebi ne od sebe, ampak gre naravnost, kjer je sedela vdovina hči, in k njej sede. In se ves čas ni od nje genil, nič ni govoril, nikdo ga ni poznal. Pa ko je ura pričela biti polnoči, je brez besede vstal in tiho šel, kakor je prišel.
Drugi večer ravno tako in tretji tudi: enajsta ura ga je prinesla, polnoč ga je vzela, molče je posedal poleg domače hčere in ni krenil od nje očesa.
Dražili so hčer in ugibali, kdo bi bil ta čudni ženin. Hčer in mater je jelo skrbeti; tiha groza ju je izprehajala in četrti dan nista več strpeli, šli sta v deveto vas, tam je živel pobožen mož, ki so pravili, da mu je vse vedeče, in sta ga vprašali za svet.
Vedež ju je poslušal, zmajal je sivo glavo, potem pa rekel: »Hitita, da bosta še pred nočjo doma! Če nocoj spet pride, ti mlada mu skrivaj priveži konec klopčiča na rokav; nit bo kazala, kam ga odpelje pot in kje mu je dom!«
Tako je hči storila. Nemi ženin je prišel pa mu je skrivaj navezala nit in ko je s polnočjo odšel, se je klopčič odvijal in odvijal, debel je bil za otroško glavo, pa ga ni več ostalo nego za lešnik, ko je nit nehala teči. Komaj se je zasvital dan, že sta hiteli vdova in hči in sta šli gledat, kam kaže nit. Peljala je skoz vas, kraj vasi v breg, vrh griča je stala cerkev, za cerkvijo je bil kot pod skrivljeno vrbo, tam so zagrebali razbojnike in tja je peljala nit noter v grob, na novo zasut.
Zdaj sta vedeli, kakega ženina si je prikoprnela nespametna deklina. Urno sta se vrnili k starčku vedežu, vse sta mu povedali, za božjo voljo ga prosili pomoči.
Vedež je odpiral in zapiral knjige, v osmih ni bilo nič, v deveti je našel, kar je iskal, bral je in dalj ko je bral, bolj je bledel. In je rekel hčeri: »Hudo si se zagrešila, pogubljencu si se dala v oblast! Edina rešitev je ta: živa moraš v rakev in pokopljejo naj te na križpotu, nikar ne na grobju — le tako mu uideš. Pa ko te poneso z doma, te ne smejo ne skoz vrata ne skoz okno; pod oknom naj predero zid, tod naj te spravijo iz hiše, luknjo pa koj spet zadelajo, da bo stena gladka kakor prej in se do večera ne bo nič poznalo.«
Hči se je bridko jokala, vzela pa je nase hudo pokoro in kakor je vedež svetoval, tako so naredili - še tisti dan so jo pokopali na križpotu.
Zvečer so predle: pri vdovi, ura bije je enajst pa pride mrlič. Gledla, neveste ni! Plane k durim in voha, plane k oknom in voha, raztogoti se in zakriči: »Kje je moja nevesta? Notri je ni, skoz vrata ni šla, skrili ste jo. Pa jo vendar najdem in če bi jo tri leta iskal, tri pare železnih cokelj razdrl pri iskanju.« Tako je zagrozil in šel.
Na križpotu pa, kjer so pokopali deklico, je zrasla spomladi čudokrasna roža belica. In se je zgodilo, da se je mimo pripeljal mlad in bogat grof; videl je rožo in čista njena belina, mili njen duh sta ga mikala in mamila, da jo je utrgal. Varno jo je nesel s sabo, doma jo je vsadil v lonček zlat in jo postavil na okno najlepše svoje izbe, kamor so mu nosili večerjo.
Tisti večer pa mu je bil čudokrasne rože duh tako prevzel glavo in srce, da mu ni bilo mar jedi, pustil je večerjo na mizi in šel leč.
Ali se mu ni dalo spati, z zoro je vstal prvi v gradu, mudilo se mu je k čudokrasni roži belici — kako se zavzame: večerje ni več in miza pospravljena! Poklice slugo in ga vpraša: »Kdo je snedel večerjo, kdo je pospravil mizo?«
Sluga se je zaklinjal, da on ne in on ne. Roža pa je tisti dan še lepše cvetela, še lepše dehtela, grof se ni genil od okna, le gledal jo je, le duhal jo je in ko je prišel večer, se spet ni doteknil večerje in je šel kar tako k počitku. Glej, tudi to noč je kakor prejšnjo minila večerja z mize.
Grof je ugibal, kaj to pomeni, in ko mu zvečer spet pogrnejo, je sklenil, da se sam prepriča, kdo mu ponoči šari z večerjo. Poslovil se je od čudokrasne svoje rože, ki je ta dan cvetela in dehtela lepo, kakor še nikoli, stopil je iz izbe pa se skril koj za vrata, nastavil je uho in oko in je posluškoval in gledal pri ključavnici.
Po gradu je vse utihnilo in zaspalo pa je videl, kako se rahlo odpira okno, iz zlatega lončka stopa premilo dekle, prihaja k mizi, seda in si streže z večerjo. Ko se je najedlo, pomede drobtine in jih vrže v peč, obriše posodo in jo lepo pospravi v omaro. Potem se obrne nazaj proti oknu.
Tačas je planil grof v izbo in zastavil deklici pot, prijemši jo za belo roko. Deklica se je prestrašila, zgreznila se je na kolena in še se je razjokala, da je zdaj pogubljena na veke. Grof pa jo je lepo tolažil, še lepše ji prigovarjal in ni nehal, da mu je povedala in razodela, kako je grešila in da je v oblasti pogubljenca, ki jo išče — gorje če jo najde, raztrl bi jo kakor kamen v mlinu moko. Zdaj je bila grofu še bolj pri srcu, ker se mu je smilila, in jo je prosil, naj mu bo žena, potem jo bo laže čuval in branil.
Deklica je privolila, pa le, če ji obljubi, da je tri leta ne izda pred svetom; v treh letih mine pogubljencu oblast in se ji ne bo ničesar več bati. Grof ji je obljubil in skrivaj sta se poročila.
Živela sta tiho in zadovoljno, grof je rad imel svojo ženo, nikamor ni šel od nje, naj so ga še tako vabili. Tako se je nagibalo tretje leto že h kraju, nikdo še ni vedel, da je grof oženjen, pa se zgodi, da je tiste dežele kralj omožil svojo najstarejšo hčer, na svatbo pa je povabil vso gospodo od blizu in od daleč in tudi grofa.
Mlado ženo je skrbelo in je branila grofu: »Nikar ne hodi med ljudi, gotovo me izdaš!« — on pa: »Kralju se ne smem zameriti. Ne boj se, čuval bom svoj jezik!«
Na svatbo je prišlo vse črno ljudi iz vse dežele. In je prišel tudi pogubljenec, nikdo ga ni videl, on pa je švigal z enega konca na drugi - - na vse strani, na vse plati je obračal oči in nastavljal ušesa, kod bi zasledil svojo nevesto. Tretji dan se je hotel grof posloviti; ali možat in moder se je bil tako prikupil kralju, da ga kralj izlepa ni maral pustiti. »Ostani pri meni,« mu je prigovarjal, »za prvega mi boš služabnika in svetovavca!« .
Grof je prosil zamere, da ne in da ne, in je imel sto izgovorov.
Kralj ga je hotel izkusiti: »Ostani pri meni, svojo mlajšo hčer ti dam za ženo!« Zdaj grof ni mogel drugače, padel je pred kraljem na kolena in mu razodel resnico, da že ima ženo in zakaj jo je prikrival svetu.
Pogubljenec je stal za grofom in ga slišal. Pokazal se je in zavriskal od veselja. »Dva para železnih cokelj sem že razdrl, na tretjih mi že pokajo podplati; ko bi noga pogledala skoz, bi moral nazaj, odkoder sem prišel. Zdaj sem jo zasledil, svojo nevesto, in zasledil sem jo še pravi čas, danes tretji dan bo poroka in joj! Ni ji kos človeška pomoč!«
Grof je hitel domov in ženi vse povedal. Žena je prebledela, pa ni tarnila ne tožila, da ne bi možu predobremu, preljubemu trgala srca; lepo se je poslovila in šla v cerkev, da moli in vdana pričaka smrt.
Grof pa se ni vdal. S sto svojih mož je zastražil cerkev, meče so imeli, spone in verige, da zajemo in zatro pošastnega sovraga, junaki so bili in so koprneli rešiti plemenito gospo. Ali ko je tretji dan z vriščem viharja pogubljenec prišel, ga niti niso videli; čuli so njegov grohot: »Mrliču ni kos ves živi svet!« in groza jim je zvezala ude.
Mlada žena je medlela pred oltarjem. Ležal pa je sredi cerkve v odprti rakvi pobožen vojak, ki je bil prejšnji dan umrl in je čakal pokopa. Pa ko je pogubljenec prihrul v cerkev, se je dvignil iz rakve in se mu postavil nasproti in sta se mrtvi vojak in pogubljenec zgrabila, vrtila se in bodla. Tresla so se tla, pokale so stene, drobile se šipe, pa ko je mrtvi vojak tretjič zasukal pogubljenca ob tla, sta se razdrli pogubljencu železni coklji in skoz podplat mu je pogledala noga. Tisti mah pa mu je bila vzeta moč, v viharju je izginil in grofova žena je bila rešena.