Zimski dan (Simon Gregorčič)
| ← Vojakove neveste poroka | Zimski dan Poezije 1 Simon Gregorčič |
Tri lipe → |
| |||||
Sneženi prt zemljo odeva,
krasnà pod njim sta gozd in plan,
z nebá jasneje sonce seva,
kot je sijalo letni dan.
Iskré po polju diamanti,
po drevju biseri blešče,
potòk se v srebro zdi vkovan ti,
v zlató vkovane pa goré.
Kar ti oko najdalje plava,
vse jasno, krasno vse svetló!
Krog bela stéza se planjava,
nad njo se modro pne nebo.
A vsa lepota, ki tu seva,
mrtvà se duši moji zdi;
kjer cvetja ni in kjre ni speva,
življenja ondi srcu ni.
Ta beli prt je za cvetice
prostrt širok mrtvaški prt,
ta mrzli svit odgnal je ptice,
kjer še je v cvetju gaj in vrt.
To sonce ko pokopna sveča
nad mrtvo stvarnico visi,
pač slika sonca je bleščeča
a živo sonce to več ni!
Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi
pobeljena gomila je,
in meni na tem splošne grobi
bridkost srcé zalila je:
Podoba živa naše dobe
si ti, oj jasni zimski dan,
prepoln kot ona si svetlobe,
kot ona - mrtev in hladàn!
Po glavah svetlo je in jasno,
a v srcu zimsk je mraz in mrak;
tam ne poganja cvetje krasno,
tam ne odmeva spev sladàk.
Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje,
da mraz ne stre ga in vihar,
poshrani v toplo ga zavetje
kot umen in skrbàn vrtnar.
In vi, oj pesmi tožni glasi,
v tej zimi ne molčite nič;
saj tudi v golem grmu včasi
zapoje kak samoten ptič!
Ti, cvet in spev pozimski, búdi
ljudem spomin kasnejših let,
a búdi hrepenenje tudi,
da vrnil bi se spev in cvet!