Vojakove neveste poroka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po bitvi Vojakove neveste poroka
Poezije 1
Simon Gregorčič
Zimski dan
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Venec sem poročni vila,
nad na njem sijal je žar;
a kedaj ga bom nosila
z zaročencem pred oltar?

Nade mrtve, vene venec,
ž njim jaz venem in bledim;
daleč moj je zaročenec,
jaz odpravljam se za njim.

Kaj vam pravim, mati moja,
ne jokajte za menoj:
saj v deželo grem pokoja,
kliče ženin me s seboj.

Z vencem mi ovijte glavo,
z biseri pa beli vrat,
dajte svilno mi opravo
in na roko prstan zlat.

Skličite mi tovaršice,
kar jih šteje naša vas,
z mano naj zveste družice
zdaj se vesele na glas.

Drevi pojdemo k poroki,
ko bo polno zvezd nebo!
Tam na zvezdnatem oboki
čaka me srce zvesto.

Tam se v veke bom združila
ž njim, ki bil je tod mi vzet:
kar je bridka smrt ločila,
mila smrt zedini spet!