Vojakove neveste poroka
| ← Po bitvi | Vojakove neveste poroka Poezije 1 Simon Gregorčič |
Zimski dan → |
| |||||||
Venec sem poročni vila,
nad na njem sijal je žar;
a kedaj ga bom nosila
z zaročencem pred oltar?
Nade mrtve, vene venec,
ž njim jaz venem in bledim;
daleč moj je zaročenec,
jaz odpravljam se za njim.
Kaj vam pravim, mati moja,
ne jokajte za menoj:
saj v deželo grem pokoja,
kliče ženin me s seboj.
Z vencem mi ovijte glavo,
z biseri pa beli vrat,
dajte svilno mi opravo
in na roko prstan zlat.
Skličite mi tovaršice,
kar jih šteje naša vas,
z mano naj zveste družice
zdaj se vesele na glas.
Drevi pojdemo k poroki,
ko bo polno zvezd nebo!
Tam na zvezdnatem oboki
čaka me srce zvesto.
Tam se v veke bom združila
ž njim, ki bil je tod mi vzet:
kar je bridka smrt ločila,
mila smrt zedini spet!