Zimski dan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vojakove neveste poroka Zimski dan
Poezije 1
Simon Gregorčič
Tri lipe
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sneženi prt zemljo odeva,
krasnà pod njim sta gozd in plan,
z nebá jasneje sonce seva,
kot je sijalo letni dan.

Iskré po polju diamanti,
po drevju biseri blešče,
potòk se v srebro zdi vkovan ti,
v zlató vkovane pa goré.

Kar ti oko najdalje plava,
vse jasno, krasno vse svetló!
Krog bela stéza se planjava,
nad njo se modro pne nebo.

A vsa lepota, ki tu seva,
mrtvà se duši moji zdi;
kjer cvetja ni in kjre ni speva,
življenja ondi srcu ni.

Ta beli prt je za cvetice
prostrt širok mrtvaški prt,
ta mrzli svit odgnal je ptice,
kjer še je v cvetju gaj in vrt.

To sonce ko pokopna sveča
nad mrtvo stvarnico visi,
pač slika sonca je bleščeča
a živo sonce to več ni!

Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi
pobeljena gomila je,
in meni na tem splošne grobi
bridkost srcé zalila je:

Podoba živa naše dobe
si ti, oj jasni zimski dan,
prepoln kot ona si svetlobe,
kot ona - mrtev in hladàn!

Po glavah svetlo je in jasno,
a v srcu zimsk je mraz in mrak;
tam ne poganja cvetje krasno,
tam ne odmeva spev sladàk.

Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje,
da mraz ne stre ga in vihar,
poshrani v toplo ga zavetje
kot umen in skrbàn vrtnar.

In vi, oj pesmi tožni glasi,
v tej zimi ne molčite nič;
saj tudi v golem grmu včasi
zapoje kak samoten ptič!

Ti, cvet in spev pozimski, búdi
ljudem spomin kasnejših let,
a búdi hrepenenje tudi,
da vrnil bi se spev in cvet!