Zidarji pojejo
| ← Kopel | Pesem: Zidarji pojejo Temna vrata Lili Novy |
Letina → |
| |||||||
ZIDARJI POJEJO
Zdaj ne moremo graditi,
dim požara nas duši.
Nismo še s krvjo obliti,
vendar nam lepíjo sanje
v duši, vlažne od krvi.
Bolni svit rahlja nam spanje,
a nam ne zbudi moči.
V čudni, trudni pol zavesti
tavamo skoz to jesen,
kakor po zakleti cesti,
brez miru in brez oddiha.
Vsak je v srcu slab in len,
sever pa okrutno piha,
brušen kakor meč jeklen.
Kje je hiša, ki v jeseni
tiho se zazira v breg,
ki, z drvmí ob nizki steni
in s kuruzo pod pristreškom,
sonce pije, sluti sneg,
da z dobrotnim bi nasmeškom
nam končala blodni beg?
Nismo božji več otroci?
Nista naša hram in vrt?
Nismo več v njegovi roci?
Nam je vse zavetje vzeto
in raztrgan vsak načrt?
Čez Oko trikotno, sveto
je teman razgrnjen prt.
Ah, kako bi spet dobili
tvojo žarko luč, Oko,
v hudi uri, v strašni sili
Te ganili s prošnjo strastno
in prevpili vse nebó,
kjer glasnó in veličastno
tvoji angeli pojó?
Ah, kako bi pregrmeli,
prehrumeli zemlje hrup?
Njena rana se ne celi,
njene žile, strupa polne,
vlivajo v njen zárod strup.
Grozni klobec tuli, kalne,
bljuva do nebá obup.
Ah, kako bi prekričálo
vrišč peklà, kar v nas trpi?
Pod ogromno, črno skalo
neugnana, nevstrahvana
vojska satana stoji.
Skala je do dna preklana,
srd peklà v nebó kipi.
Pa začnimo pesem staro,
tisto pesem iz srcá!
Zavrzimo vso prevaro,
vse privide lažne, bežne,
kalne želje, greh mesa,
kitice zapojmo nežne,
ki jih revni rod pozna.
Pojmo pesem borne hiše,
krotkih in pohlevnih sten,
ki skrbnó jih vedno tiše
skriva v dan megleno sivi
in v oblačno noč jesen.
Pojmo tudi večni njivi,
ki je vsak na koncu njen.
Vzpnimo se zvestó zavedno
v trnjevo in strmo pot!
Saj nas jasno, brezbesedno
kličejo skrivnostni glasi,
vodil nas bo složni rod
k varni hiši v gorski vasi,
ki jo čuva sam Gospod.
Naj nas preko zime ščiti
nizke izbe trdni zid!
Tam nam kaže čas prebiti
tja do svečnice plamteče.
Ko nam v ozdraveli svit
rožno zagorijo sveče,
pojdemo naprej gradit.