Zastran razstave mest (dopis z letovišča)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz beležnice letoviščarja Zastran razstave mest (dopis z letovišča)
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Neumnosti iz Kurje Poljane
Spisano: 6. septembra 1931
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prosim, jaz nisem siten nikakor ne. Ampak nekaterniki so šalobarde. Zmeraj so v kakršnihkoli odborih, stikajo glave in si izmišljajo neumnosti. Verjameš jim jih, pa so preneumne in se potem jeziš, da si jim verjel.

Na kuluk bi jih nagnal najrajši, ne vem, ali tukajle v temle mestu ne poznajo kuluka? Na kuluk z njimi, pa bo mir!

Na primer je v Ljubljani čisto drugače. V ljubljanskem Tivoliju se zbirajo vsak dan gospodje, imajo takisto podkovane jezike, toda jih ne zlorabljajo, nego od zore do mraka kuluk kvartajo; pa so koristno in hvalevredno zaposleni in nimajo ne časa ne volje za neumnosti kakor nekatere šalobarde tukaj.

Ali pa so drugi v Ljubljani: osem trdih ur na dan gledajo z žulji na očeh, kako iz starega mostu pri frančiškanih poganjata dva mlada in spremljajo delo z izpodbudnimi opazkami. Ne ovirajo pa dela nikakor ne, nego je tudi ta kuluk jako hvalevreden. In mislim, ogromno število kulukgledalcev ne bo ostalo brez koristnih posledic. Mislim, prej ali slej se bo pokazala nujna potreba, ako ne zaradi pešcev, pa vsaj zaradi kulukarjev gledalcev, in bo pognal stari frančiškanski most še tretjega mladega! In kdo ve, nekaj jako krasnega bi bilo in presenetilo bi ves svet, če bi še mladi mostiči poganjali naprej, da bi jih bilo devet in bi bil potem stari most oproščen slehernega davka in še bi lahko šel devetemu kakšen general za botra.

Takšni so ljubljanski kulukarji, takšne so njih koristi in zasluge, in bi lahko tukajšnjim šalobardam služili za zgled! So me tukajšnje šalobarde zadnjič ustavile, eden me je zgrabil za gumb in me vprašal, ali sem že v odboru; na velesejmu da bodo razstavljena naša mesta, njih znamenitosti in starine, in da bi se med staro ropotijo nemara še jaz dobro podal — zvečer da bo seja!

Drugi me je potegnil za rokav, ali sem si že ogledal pročelje tukajšnjega samostana: velezanimivo da je in da ga bodo morebiti prenesli v razstavo. Na vrhu da stojé trije očaki iz kamna. Prvi dviga prst kvišku in nos, drugi obrača dlani od sebe in taji, tretji pa ima roke prekrižane na prsih in glava mu kloni povešena in polna priznanja in kesanja — sijajno — da je!

So imeli šalobarde še enega s seboj, pomenljivo je pokimal z glavo, da se taka reč doma med njegovimi paglavci nikdar ne konča brez boksa.

Mudilo se jim je na nasprotno stran, mene pa starine in narodopisje in taka reč vedno zanimajo, radoveden sem bil in sem šel gledat pročelje. Pa sem se strahovito jezil, kajti so bile one besede zopet sama gola neumnost in ni bilo ne duha ne sluha o kakem boksu in sploh nikakšnega ne duha, niti niso častiti očaki nikaki paglavci, marveč se jako dostojno in dostojanstveno vedejo na pročelju, čisto drugače kakor oni odborniki, ki niso odborniki, nego so, žalibog, šalobarde in zgolj ovira resnemu delu in prizadevanju in zaslugam.

Bojim se, v rokah takih šalobard tudi razstavi ne bo postlano z rožicami. Štel sem za dolžnost in se udeležil seje, da jim povem svoje misli. Dejal sem, da se mi zdi, za razstavo da je sedaj prekasno. Razstava da bi morala biti nekaj let poprej: recimo dvesto let, tristo let, ko je tukajšnje mesto še kaj imelo, da razstavi. Zdaj nima ničesar! Recimo, sem dejal, narodna pesem pripoveduje, da so bile njega dni tukajšnjim meščanom jako priljubljene žepne ure, imenovane »zokure«, in pravi pesem, da so bile iz repe.

»Po placu špancira gospod in gospa,
iz repe pa imata zokure oba.«

»Sedaj je ne najdeš,« sem dejal, »starodavne zokure iz repe v najuglednejšem meščanskem žepu in,« sem dejal, »ko sem jo iskal po meščanskih žepih, skoraj bi bil našel policaja notri in ričet, ne pa one »zokure iz repe«.

Gospode odbornike so bridki ti očitki grizli v nos in grlo in oglašala se jim je vest z mrmranjem in kašljem.

Jaz pa sem dejal, da žalibog tudi o tukajšnjih starodavnih utrdbah ni več sledu. Le v narodni pesmi da se hrani še spomin na obzidje, ki da so ga gradili meščani iz samega trnja, »zato, da berači po plac' ne leté«.

»O,« sem dejal, »ako bi se bili svoj čas potrudili vaši predniki, ki so imeli, kakor takisto poje pesem, gumbe okrašene s koruznim močnikom, ako bi bili, pravim, enako brigo, s kakršno, recimo, one zaničevane ljubljanske srajce vzdržujejo rimski zid, imenovan Mirje, posvečali tudi svojemu trnjevemu »cvingerju«, na kolikšnem konju bi bili sedaj na tejle razstavi, strmel bi svet in sejem in vesoljna jesen na sejmu!«

»Ali pa oni železni obroč v cerkveni ograji,« sem dejal, »kamor so čolnarji njega dni zatikali svojih čolnov kavlje, kje je ta obroč,« sem dejal, »in kje so čolni in kje so čolnarji? In vas vprašam, kam ste zapravili sploh vse jezero, ki je v pradavnih časih pokrivalo to dolino?«

»Ni ga ne lasu, ni več jezera, Bog ve, kdaj in kam ste ga zapravili vi in vaši predniki, in Bog ve, katera zbirka v tujini se sedaj ponaša z jezerom in čolnarji in čolni in železnim obročem in sploh!«

»In bojeviti vitezi in uporne nune,« sem dejal, »če bi se jim bila o pravem času posvetila pozornost in nega in potrebna postavka v proračunu in bi se bili nagačili ali balzamirali ili vsaj kakorkoli presušili in prekadili — kakšni biseri in zvezde bi bili sedaj na velesejemski razstavi!«

»Sedaj je prekasna plat zvona in toča je zamujena!«

»Štiriintrideset jako sijajnih letnic,« sem dejal, »našteva zgolj Valvasor o temle tukajšnjem mesti, pomembnih letnic in polnih zgodovinske resnice. Kje so, vprašam, sedaj te letnice? Kako ponosno bi bilo nanje to mesto, če bi jih še imelo in bi bile sedaj razstavljene!«

»Včasih je,« sem dejal, »v temle mestu cvetela domača obrt, iz starih krp so delali nove copate. Mar ste,« sem vprašal, »tudi one dragocene zgodovinske številke podelali v copate?«

To moje vprašanje ni bilo brez osti in fine ironije; čutil sem, kes in mrmranje in kašelj so naraščali.

Pa sem gospodi zabrusil v lice, tu da ne pomagata mrmranje in kašelj nego zgolj odkrito priznanje. Povedo naj, kje da imajo one letnice! Venkaj z njimi! Na primer letnico 1600, kar na dan z njo! Zelo znamenita je in dragocena in ji je posvečen v Valvasorju dolg odstavek na jako trpežnem papirju. Namreč tega leta je bil grof Lamberg lastnoročno naklonil mestnemu biriču klofuto, takrat imenovano »žlafmico«, ki ni bila slabega rodu in ni ostala brez zgodovinski posledic. »Kje je,« sem dejal, »sedaj spravljena ta, ‚žlafmica’ in kje je oni arhiv, ki jo hrani! Ali pa se je zgodilo in jo je kdorkoli kratko malo sunil in pobasal, kaj? In kdo je bil tisti rokomavh?«

Tedaj je vest prikipela do vrhunca in krik in škripanje z zobmi. In je prišla »žlafmica« na dan — ali sta bili celo dve?

Pač res — silna je moč besede in lahko je ponosen, kdor ji je kos!

Toda iz odbora sem izstopil isti hip, ko sem se znašel na cesti.

(Jutro, 6. septembra 1931)