Neumnosti iz Kurje Poljane
| ← Zastran razstave mest (dopis z letovišča) | Neumnosti iz Kurje Poljane Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Zgodba o vljudnosti → |
| |||||||||||||||
Vem, da ni prav, da pišem same neumnosti, in vem, kako občutno s tem pisanjem škodujem svojemu ugledu tako med živimi kakor po smrti in da mi zlasti zgodovina slovenskega slovstva nikdar ne bo odpustila teh neumnosti in takega pisanja.
Toda sem značaj in se značaj rajši odreče zgodovini slovenskega slovstva in ugledu med živimi in ugledu med mrliči, nego bi se figa mož klavrno odrekel neumnostim. To ne bi bilo pošteno.
Torej, prišel je čas letovanja, vse letuje, tu ali tam, tako ali tako. Nekaterim so poglavitna reč noge, da jih pošljejo na letovanje: ali z žeblji okovane temeljito podkovane z revmatizmom in tako rečjo v toplice, radioaktivne kakor tisoč petelinov in z jako učinkovitimi reklamami — ne vem, katero teh letovanj je nogam bolj prijetno. Drugi privoščijo oddih drugemu delu telesa, na primer želodcu ali živcem, ali ženi ali otrokom ali za osemindvajset dinarjev na dan žepu in gospodarski krizi. Ali pa je fotografska kamera, ki gre letovat, ali kolo ali toalete ali karkoli.
Mene pa svinčnik in beležnica silita na letovanje in grem z njima jaz, da narekujem, svinčnik piše, beležnica pa je iz jako potrpežljivega papirja. Tako potujemo, gledamo in poslušamo, pa beležimo in zbiramo one neumnosti, ki si z njimi žalibog zapravljam ugled med živimi in med mrliči in nimam drugega opravičila, nego da je to notranji nagon in sveti plamen — Bog se nas usmili! —
Pa je zadnjič naneslo, da je nas tri, svinčnik, beležnico in mene, pot pripeljala v Kurjo Poljano.
Kurja Poljana je jako znamenita, kajti vozi do tjakaj železnica. Komur se mudi, gre rajši peš. Odlikuje se železniška proga po jako bujni rasti trave, komaj da se tračnice ločijo izmed zelenja. Pravili so, da železnica vsako leto oddaje košnjo na progi potom javne dražbe, kar ji utegne vreči lep kos denarja. In so pravili, da ustavi železnica za one dni promet, kadar na progi seno kosé, sušé in spravljajo.
Nam trem se je mudilo in smo šli peš. Pa nas je tik pred Kurjo Poljano pripeljal naš ekspresni podplat mimo njive, kjer je bila posejana ajda. Pa so bili tudi to pot kakor vedno o pravem času na licu mesta vrli ognjegasci in so neutrudno in jako uspešno škropili ajdo in se jim je nova brizgalna izborno obnesla. Načelnik jim je bil jako zgovoren gospod in nam je povedal, da požara niso imeli v Kurji Poljani že tri leta nobenega. Vzdihnil je in dejal, da se pač nikomur ne izplača požar, kajti nihče da ni zavarovan. Mežiknil je z enim očesom in dostavil, da ljudje tudi bolj pazijo na ogenj, ko ni nihče zavarovan.
Spoznal je, da sem tujec. Za tujce imajo v Kurji Poljani vedno pripravljenih par šal, da jih z njimi pogoste. Pa je dejal — hribovcem naokoli da precej nagaja suša; pomagati da si skušajo s procesijami. V Kurji Poljani pa da, hvala Bogu, izhajajo brez procesij, odkar imajo vodovod.
Mežiknil je in še se je pobahal z vodo iz vodovoda, kako zdrava da je: kdor jo dolgo pije, dolgo živi!
Kadar je mežiknil, je bilo znamenje, da je povedal dovtip in da se lahko zasmejim.
Dasi je bil dovtip že precej star in oguljen, sem se vendarle, upoštevajoč dobro voljo, poslužil prijaznega dovoljenja in sem se gromko zasmejal.
Ta vljudnost je dobro dela gospodu načelniku, dobrohotno me je potrepljal po rami, namignil je z glavo proti gorenjskim planinam, ki so gledale iznad domačih gričev, in je dejal: »Tamle imajo vsak dan trikrat dež, pa ga iz ozirov na tujski promet taje.«
In je z očesom zopet dal znamenje, da se lahko zasmejem.
S tem je bil izčrpan njegov spored: dejal je, da so ajdo opravili in sedaj da gredó gasit repo.
V Kurji Poljani gojé še marsikatero značilno znamenitost, ki je vredna svinčnika in beležnice.
V dolini nad Kurjo Poljano, ondu, kjer so zajeli vodovod, izvira studenec — prečudno ima lastnost, toda jo prikrivajo svetu, ker bi jim vzela kredit. Imenovani studenec ima namreč alkohol v sebi! En odstotek alkohola! Da bi kar naravnost ta studenec prekuhavali v žganje, tega se Kurji Poljanci še niso bili lotili. Računali so, pa jim vestni računi niso obetali gmotnega uspeha. Ne, žganja ne kuhajo iz studenca! Žganje kuhajo iz tega, iz onega, iz najrazličnejših stvari božjih, tako rekoč iz vsega vraga. Zalivajo ga pa potem iz onega studenca. Kaj ga ne bi, ko ima studenec alkohol v sebi, en odstotek, pravijo, da ga ima, in se jim račun z zalivanjem dovolj dobro obnaša.
Druga znamenitost, ki jo gojé v Kurji Poljani, je čevljar, ki ima motorno kolo. Z njim se vozi po bližnji in daljnejši okolici in je motornemu kolesu primerno oblečen in izgleda naravnost dostojanstveno, kolikor pač more motorni kolesar izgledati dostojanstveno. O njegovih čevljih sem pa čul dvojno sodbo. V štirinajstih dneh da so se ločili podplati od kapic in je bilo oboje treba speti s sponko, da ni noga ušla iz čevljev, kdo ve kam. Tako je dejal prvi. Drugi pa je dejal: »Meni je pred deset meseci napravil čevlje, pa jih še nisem dal v popravilo.«
Se je prvi začudil: »Ni mogoče!«
Pa je pojasnil drugi, ne le da je mogoče, nego je celo res. »Preozke mi je napravil, ne spravim jih na noge, pa stojé v omari!«
Tretja znamenitost je gospod poštar, ki so pravili o njem, da je v smetano padel. Toda v resnici ni bil padel v smetano, nego so bile zgolj njegove hlače bele in platnene.
Vir teh znamenitosti je tekel v županovi krčmi in sta župan in njegova krčma zase znamenitost in posebej. Nova doba in izobražene besede niso šle brez sledu mimo gospoda župana, in ko ga je sodišče nekoč vprašalo zastran imovinskih razmer in glasu obdolženca Jurija Fištra, je odgovoril, da Jurij Fišter imovinskih razmer nima nobenih, njegov glas pa da je pristojen v sosednjo občino.
Enako uspešno kakor občinski pečat vihti gospod župan tudi krčmarski ključ. Pohvalili so ga žandarji: nobena druga krčma, da ne skrbi tako točno za policijsko uro, in sicer brez priganjanja in krega, kar z golo kakovostjo pijače, kakršno toči ta dedec. Pohvala iz tako poklicanih ust, kakor so žandarska, mi je stopnjevala mero spoštovanja naravnost do mere previdnosti, ko sem gospoda župana in krčmarja vprašal, kaj bi se dobilo za pod zob.
Dejal je, da prav vse, razen ptičjega mleka.
Skromno sem si zaželel par mehko kuhanih jajec. Dejal je: »Takoj!« in se je iz kuhinje začulo kratko prerekanje in se je gospod župan in krčmar resnično vrnil takoj: jajec da, žalibog, ni, jajec da nimajo in ptičjega mleka ne, drugo pa prav vse!
Oziroma, da tudi jajca imajo pri hiši. Le babe da ne utegnejo. »Veste,« je povedal, »vse delo jim je prišlo na kup: puter medejo, perilo imajo, kruh pekó, pa se jim je v to gnečo še en otrok pokakal.«
Pa smo sklenili mi trije, svinčnik, beležnica in jaz, Kurje Poljane in njenih neumnosti da imajo dovolj, in smo krenili naprej.
(Jutro, 27. septembra 1931)