Zaspati je treba
| ← Okoli in okoli | Zaspati je treba Branka Jurca |
Poredni zajček → |
| |||||||||||
Večerilo se je. Nad zarjo, ki je gasili]a, je bleščala luna. Tam, na robu gozda, je zagledala tačas Bilkino mamo; slonela je na enem izmed številnih balkonov v zdravilišču, gledala z žalostnimi očmi v noč in mislila na Bilko — že drugič ta večer sta morali zaspati Bilka brez mame in mama brez Bilke.
»Ne jokaj se!« je rekla luna mami.
»Kaj bi se ne — Bilka gotovo ne more zaspati, sama je, v jaslih,« je rekla mama.
»Uspavale ti jo bomo, jaz in zvezde,« je rekla luna in po- mežiknila zvezdam.
»Tudi jutri?«
»Tudi, ne skrbi, vse dni — dokler ne ozdraviš!« Bilkina mama se je zveselila, potolažila se je in nasmehnila.
Luna in zvezde pa so se odpravile na pot za Bilko.
Nad mestom so obstale. Pobožale so tiste čenče, ki so že legli, a so čenčali namesto da bi spali — in že so postale njih veke trudne in težke, že so zaspali in zasanjali. A znenada je rekla drobna zvezda: »Stojte! Stojte — res, tu so jasli, tu spodaj, v kotu je deklica, joka se... če ni Bilka?«
Luna se je obrnila in pogledala po sivi cesti. Ah da, bile so jasli! Same majhne majhne postelje so bile tam in vse so bile pokrite s sinjimi odejami z belimi všitimi ro¬žami, pod temi odejami pa so bili otroci — v spanju so se smehljali. Tam v kotu je res še vedno stala deklica, držala se je za ograjo, jokala se je in cepetala. Negovalka, tudi ona je bila v modri obleki, jo je tolažila, Bilka pa je še in še klicala: »K mami! K mami!«
Zvezde so pogledale luno in rekle:»Posijmo!«
Po belih posteljah, po sinjih odejah in po otrocih se je v hipu razlila modra svetloba jasne noči.
»Glej, Bilka,« je rekla negovalka, »luna in zvezde so prišle, tvoja mama jih je prav tako videla.«
Bilka je umolknila, pogledala luno in zvezde in smuknila pod sinjo odejo. Negovalka je odšla.
Luna je pogledala zvezdo in ji rekla: »Zvezda, no le pojdi k Bilki!«
Zvezda seje razveselila, najraje je tolažila otroke, nastavila se je luni in luna jo je dregnila v rogelj. Zvezda se je utrnila in se spustila skozi okno k postelji, k Bilki.
Bilka se ji je takoj umaknila in zvezda je legla zra¬ven nje.
»Si videla mamo? Zvezda, no povej, si res videla mojo mamo?« jo je povprašala Bilka.
»Seveda sem jo, k tebi me je poslala.«
»Bo ozdravela, zvezda?«
»Bo, že zaradi tebe bo; zdaj pa, Bilka, naj te poljubim, ko te ne more mama.«
»Sem me poljubi,« je rekla Bilka zvezdi, kakor je rekla prejšnje čase mami, »na čelo in na lička in na oči, najprej na levo, potem še na desno!«
Zvezda jo je poljubila, a komaj seje dotaknila Bilkinih oči — že je Bilka zaspala.
Zvezda je zadelala Bilko s sinjo odejo, da ji ne bi pihalo — in že se je potegnila skozi okno k luni in zvezdam; svetile so, se utrinjale in jo čakale. Tako so luna in zvezde uspavale Bilko vsak večer — potem pa je mama ozdravela.