Okoli in okoli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prvi april Okoli in okoli
Branka Jurca
Zaspati je treba
Spisano: Anita Majetić
Viri: Jurca, Branka (1960). Okoli in okoli. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Okoli in okoli
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zaspati je treba[uredi]

Večerilo se je. Nad zarjo, ki je gasili]a, je bleščala luna. Tam, na robu gozda, je zagledala tačas Bilkino mamo; slonela je na enem izmed številnih balkonov v zdravilišču, gledala z žalostnimi očmi v noč in mislila na Bilko — že drugič ta večer sta morali zaspati Bilka brez mame in mama brez Bilke.

»Ne jokaj se!« je rekla luna mami.

»Kaj bi se ne — Bilka gotovo ne more zaspati, sama je, v jaslih,« je rekla mama.

»Uspavale ti jo bomo, jaz in zvezde,« je rekla luna in po- mežiknila zvezdam.

»Tudi jutri?« 

»Tudi, ne skrbi, vse dni — dokler ne ozdraviš!« Bilkina mama se je zveselila, potolažila se je in nasmehnila. Luna in zvezde pa so se odpravile na pot za Bilko.

Nad mestom so obstale. Pobožale so tiste čenče, ki so že legli, a so čenčali namesto da bi spali — in že so postale njih veke trudne in težke, že so zaspali in zasanjali. A znenada je rekla drobna zvezda: »Stojte! Stojte — res, tu so jasli, tu spodaj, v kotu je deklica, joka se... če ni Bilka?« 

Luna se je obrnila in pogledala po sivi cesti. Ah da, bile so jasli! Same majhne majhne postelje so bile tam in vse so bile pokrite s sinjimi odejami z belimi všitimi ro¬žami, pod temi odejami pa so bili otroci — v spanju so se smehljali. Tam v kotu je res še vedno stala deklica, držala se je za ograjo, jokala se je in cepetala. Negovalka, tudi ona je bila v modri obleki, jo je tolažila, Bilka pa je še in še klicala: »K mami! K mami!« 

Zvezde so pogledale luno in rekle:»Posijmo!« 

Po belih posteljah, po sinjih odejah in po otrocih se je v hipu razlila modra svetloba jasne noči. »Glej, Bilka,« je rekla negovalka, »luna in zvezde so prišle, tvoja mama jih je prav tako videla.« Bilka je umolknila, pogledala luno in zvezde in smuknila pod sinjo odejo. Negovalka je odšla. Luna je pogledala zvezdo in ji rekla: »Zvezda, no le pojdi k Bilki!« Zvezda seje razveselila, najraje je tolažila otroke, nastavila se je luni in luna jo je dregnila v rogelj. Zvezda se je utrnila in se spustila skozi okno k postelji, k Bilki. Bilka se ji je takoj umaknila in zvezda je legla zra¬ven nje.

»Si videla mamo? Zvezda, no povej, si res videla mojo mamo?« jo je povprašala Bilka. »Seveda sem jo, k tebi me je poslala.« 

»Bo ozdravela, zvezda?« 

»Bo, že zaradi tebe bo; zdaj pa, Bilka, naj te poljubim, ko te ne more mama.« 

»Sem me poljubi,« je rekla Bilka zvezdi, kakor je rekla prejšnje čase mami, »na čelo in na lička in na oči, najprej na levo, potem še na desno!« 

Zvezda jo je poljubila, a komaj seje dotaknila Bilkinih oči — že je Bilka zaspala. Zvezda je zadelala Bilko s sinjo odejo, da ji ne bi pihalo — in že se je potegnila skozi okno k luni in zvezdam; svetile so, se utrinjale in jo čakale. Tako so luna in zvezde uspavale Bilko vsak večer — potem pa je mama ozdravela.

POREDNI ZAJČEK[uredi]

Prvi pomladni dan je bil, megla se je topila in sonce je sijalo; zelena trata je zvabila Tinko. Odšla je po travi proti gozdu. Sredi obrasle detelje pa je obstala: vanjo je gledal zajček. Velika ušesa so bila pokonci in brčice so migotale; prav nič se ni bal.

»Zajček, zajček!« mu je zaklicala.

»Kdo pa si ti?« jo je vprašal zajček.

»Jaz?« seje začudila deklica. »Tinka sem, Tinka!« 

»No, če si Tinka, pa se pojdiva, kdo bo hitrejši! Teci, Tinka!« 

In že je stekel. Bile so ga same noge in še kratek privzdig¬njen repek. Tinka je stekla za njim. Tekla je in tekla, a ga ni dotekla. Nenadoma pa se je zajček ustavil, se obrnil in zaklical: »Pa se prekopicni, tako kakor jaz, glej!« Prekopicnil se je in že je stal pred njo in jo gledal. Tinka se je prav tako prekopicnila, a je z nosom zarila v tla. Vseeno pa je bila navdušena.

»Ali se ne bi spoprijateljila, kaj, zajček?« ga je povprašala.

»Zakaj pa ne,« je rekel zajček, »nimam mladičev.« 

Tinka je bila za to in spoprijateljila sta se. Tekala sta in se prekopicevala, se lovila in se skrivala za grmovjem, za drevesi, pod mizo, pod klopjo, pod stoli; celo umivala, slačila, oblačila, jedla in spala sta skupaj.

Dnevi so bežali ko oblaki na pomladnem nebu, trava je rasla in Tinka z njo — bližal pa se je tudi dan, ko bo moral zajček skrbeti za družino, ko se ne bosta več videla in ko se ne bosta več igrala.

Nekega dne pa seje Tinka razjezila; zacepetala je z nogami, da se je stresla pentlja na glavi, pordečila so ji ušesa, drobni peščici pa sta se stisnili kot dva vozla.

»Tinka, kaj pa počneš? Kaj cepetaš?« je povprašala mama. Tinka je mamo samo svetlo pogledala. »Saj nisem jaz cepetala!« je rekla.

»Kdo pa?« 

»Zajček! Poredni zajček!« 

»Pa ne tisti, s katerim se prekopicuješ?« 

»Tisti, tisti. Čakaj, pogledam, kam se je skril.« 

Stekla je, odprla vrata, se razveselila in zaklicala: »Ni ga več, je že zbežal!« 

Čez nekaj dni sta se z zajčkom znova spoprijateljila: tekala sta in se prekopicavala, se lovila in se skrivala za grmi, za dre¬vesi, pod mizo, pod klopjo. Potem je Tinka pila belo kavo in jedla kruh z maslom. Bingljala je, mencala in se presedala; kava je pljuskala in plju¬skala, zatem pa pljusknila. Tinka je zagledala na mizi lužo. Odmaknila je lonček, se za pedenj presedla ter mirno obsedela, še pentlja na glavi se ni premaknila. Vtem so se odprla vrata, vstopil je bratec; zagledal je Tinko in lužo. »Že spet si polila kavo!« je vzkliknil.

Tinka je pogledala skozi okno in rekla: »Ne, jaz že nisem polila.« 

»Kdo pa?« 

»Kdo? Zajček vendar, poredni zajček!« 

»A kje je ta tvoj poredni zajček?« 

»Ni ga več. Pila sem kavo, on pa je s šapo nalašč brcnil skodelico — no, pa je luža! Čakaj, počakaj, mogoče ga še dobim.« Tekla je do vrat, jih odprla in zaklicala: »Zajček! Zajček!« 

Zajčka pa ni bilo, le luža na mizi se je svetila; Tinka je stekla po krpo in pobrisala. No, prijateljstva z zajčkom tudi to ni skalilo; znova sta tekala, se prekopicavala, se lovila in skrivala za grmi, za dre¬vesi, pod mizo, pod klopjo.

Nekega popoldneva si je Tinka zaželela žoge; tako zelo si jo je zaželela, da jo je vzela otrokom in jo skrila v grm. Otroci so se vrnili od južine in Tinka je stala sredi otrok kot obtoženka. »Tinka, kje je žoga?« so jo spraševali.

Mencala je rob predpasnika in rekla: »Ne vem.« 

»Kdo jo je vzel, to povej!« 

»Zajček — poredni zajček!« 

Tako je rekla in tudi z očmi ni trenila. »Pa ga nisi napodila?« 

»Sem, a zajček je stekel, z žogo je stekel. Počakajte, po¬čakajte, za njim stečem!« 

Tekla je in tekla, po sočni travi, po gosti detelji, proti gozdu.

»Zajček, zajček!« ga je klicala, a ni prav nič verjela, da ga bo našla.

Znenada pa ga je zagledala. Priskakljal je po detelji z ve¬likimi pokončnimi ušesi.

»Tu sem,« je zaklical, »kaj bi rada?« Mencala je predpasnik in rekla: »Oh, zajček, žogo bi morala najti.« »Kakšno žogo?« 

»Oh, tisto, njihovo, s katero se vedno žogajo.« 

»Kje pa je zdaj ta njihova žoga?« 

»Saj, kje?« je povprašala Tinka.

»Ali je v gošči?« 

»Ne, ni v gošči.« 

»Kje pa?« 

»Kje?« je še sama povprašala in rekla, ko da bi zajček kaj vedel: »Saj veš, kje — v grmovju.« »Zakaj pa naj jaz vem?« 

»Vem, zajček, da ne veš. Ali jaz sem rekla, otrokom sem rekla, da si jo ti skril«

»Jaz, Tinka, je nisem skril, ne vem nič o žogi,« je povedal zajček in debelo pogledal.

»Saj vem, da ne veš, sama sem jo skrila! Kaj ne veš?« je skoraj jezno povedala in povprašala Tinka. »Otrokom pa si rekla, da sem jo jaz.« »Ja, saj sem ti povedala.« 

»Povedala, že — ali prijateljica ne govori tako, ne laže.« 

»Saj mi je hudo, zares... ampak tudi kavo sem razlila.« 

»Pa ne da si tudi kavo meni obesila?« 

»Ja, tudi za kavo sem rekla, da si jo ti razlil.« 

»Pa so ti verjeli, Tinka?« 

»Verjeli — kaj ne bi? In tudi cepetala sem.« 

»O, Tinka, vse takšno ni lepo.« 

»Vem, zajček, ni lepo.« 

»Tinka, Tinka, zrasla si, s tabo vred pa je tudi laž zrasla; grem in ne bova se več videla.« 

Čopka na Tinkini glavi se je potresla, lica so ji zardela in nekaj v grlu jo je stisnilo. »Se zares ne vrneš več?« 

»Ne, nič več, Tinka. Doma smo dobili zajčke, ni več časa za igro.« 

»Zajček, pridi še, pridi...« 

Zajček je odskakal in Tinka je zaman klicala za njim, samo njegove noge in kratek repek je še videla. Stekla je za njim, a zajček je bil že v gošči, nobene sledi ni bilo več za njim. Ustavila se je, se obrnila in odšla po žogo. Vzela jo je iz grma in jo pognala otrokom. »Žogo sem vam prinesla,« je rekla.

»Tinka, sama si jo skrila!« so rekli otroci.

»Seveda, sama sem jo skrila.« 

To je povedala zelo odločno. Vendar pa se od tega dne ni več zgovarjala na porednega zajčka. Če je pomendrala posteljo, na kateri je ležala, jo je skušala sama poravnati, če je popacala mizo, jo je sama pobrisala; in če je otrokom vzela žogo, da se je naigrala, jo je po igri tudi vrnila. Tinka je rasla in zrasla. Poredni zajček se ni nikoli več pokazal; lagala pa Tinka ni več, govorila je le še resnico, kakor se to za velike tudi spodobi.

ALENKIN RAZRED[uredi]

»Da bi mogel s teboj v razred!« je zavzdihnil Alenkin oče, ko mu je hitela Alenka pripovedovati o šoli, o otrocih, o razredu. Začudeno ga je pogledala. No, saj res, oče je bil bolan, še s postelje ni mogel. Mislila je in mislila, kako bi očeta rešila samote. Naslednji dan pa je vzela trsko, jo pomočila v črnilo in na velik papir narisala snažilko. V desni je imela kanglico, v levi cunjo.

»Oče,« je rekla Alenka, »to je naša snažilka. Poleg tete ti jo bom obesila, saj teta je že tako umrla. Na steno, glej!«  Po snažilki je narisala hišnika, s kratkimi brčicami pod nosom. S kazalcem desne roke je ravno pritisnil na električni gumb.

»Cin cin cin cin cin cinnnnn,« je rekla Alenka. »Oče, zvoni, šola se začne.« 


Za hišnikom je narisala ravnatelja. Stal je pred velikansko šolo z neštetimi okni, iz teh oken pa so kukale otroške glave. Za ravnateljem je narisala otroke.

Na steni nasproti očetove postelje so se zvrstile med oljnatimi slikami tet in stricev risbe Alenkinih sošolcev, od Majde, ki ji je že postala prijateljica, pa do Dragice, ki je veljala za palčka v razredu.

Oče je napisal na vsako risbo od spodaj z velikimi črkami, kakor mu je Alenka narekovala:

MAJDA — MOJA PRIJATELJICA

PETER — POD STAVIL MI JE NOGO

TINCA — ČUKA ME ZA LASE

ANDREJ — SE PRETEPA

LEJKA — IMA BOLNE OČI

JANKO — SLABO SLIŠI

MARIJA — GOVORI NAGLAS

CIRIL — NOBENE ZINIL ŠE NI

DRAGICA — NAŠ PALČEK, NAŠ KRALJIČEK

Za otroki je narisala razred s klopmi, s stolčki, z omaro, s tablami, z okni in z rožami na oknih.

»Poglej, oče, tu sedim, za menoj Tinca...« 

Oče je Alenko objel in poljubil — nič več ni bil samo v postelji, bil je z Alenko sredi otrok, v razredu, v šoli.


OKOLI IN OKOLI[uredi]

Nadica je zagledala ponoči v Tivoliju ljudi na čol- ničih — gugali so se sem in tja — in naenkrat si je zaže¬lela, da bi se tudi ona gugala — toda tako kot še nihče do zdaj!

Iztrgala se je mami iz rok.

Skočila je na čolnič, stopila na poličko in se prijela za železne cevi, upognila je kolena in čolnič se je zazibal. »Nadica!« je zaklicala mama preplašeno.

»Nadica!« je poklical oče, ko da bi ji rekel: Le pogumno naprej!

Čolniček z Nadico pa se je poganjal kot igračka. »Še više! Više!« je zaklicala.

Od veselja so ji žarela lica, veter ji je švistel okoli ušes in privzdigoval ji je krilce.

Krožila je kot v polmesecu —- sem in tja!


Zapeljala se je od temnega neba, se zadrsala mimo rjave prsti in se spet povzpela do temnega neba. A samo še hip — in čolnič se je prevesil. Čolnič se je zavrtel okoli in okoli in Nadica se je zavrtela z njim okoli in okoli. Vrtela se je kot v polni luni.

Stala je v zraku: na glavi, na nogah, po strani in znenada je zagledala čudežni svet. Nič ni bilo več tam kot prej:

— mama s preplašenimi očmi

— oče, ponosno puhajoč pipo

— ljudje okoli njiju

— stojnice z dobrotami

— cvetoči divji kostanji

— vsi so se odtrgali od zemlje in se zavrteli z Nadico vred:

pogreznili so se v temno nebo, pomešali so se med svetle zvezde, in postali so tako majhni kot daljne zvezde same, vrteli so se in vrteli.

A Nadica se je upehala. Znova je krožila kot v mesecu sem in tja. Pogledala je navzdol k zemlji in bila je vesela, da je spet vse po starem.

Cvetoči divji kostanji so rastli spet iz tal, stojnice z dobrotami so bile spet tam kot prej, ljudje okoli očeta in mame so ji ploskali.

Spustila se je s čolniča. Z razprostrtimi rokami je skočila med ljudi. « Objela je mamo in očeta. In še in še si je mislila: če sem zmogla to — bom zmogla vse!

PLESALKA[uredi]

Breda si ni nikoli tako vroče zaželela igrače, ko tisti dan, ko so v šoli prvič risali z vodenimi barvami. »Narišimo vsak svojo najljubšo igračko!« je zaklicala Vesna.

Vsi so bili za to, bili so navdušeni, potem pa se je oglasila Breda: »Kaj pa naj jaz narišem?« Začudeno so jo pogledali. »Nimaš nobene igrače?« 

»Nobene...« 

»Pa sestra in brat?« 

»Če bi jih imela tadva, bi jih imela tudi jaz!« Otroci so premišljali, kaj naj bi Breda narisala... »Oh veste kaj — narisala bom plesalko, ampak ne igračo, takšno... — živo!« je zaklicala znenada Breda.


Otroci so namočili čopiče, mešali z njimi po barvah in poslikali risalne papirje.

Igrače so bile lepe, bile so pisane in rumene, bile so rdeče zelene in modre, a kaj ko so bile mrtve — Bredina plesalk; pa je bila ko živa.

»Na, Breda, prinesla sem ti plesalko!« je zaklicala drug dan Vesna.

Otroci so se zgrnili okoli šolske mize. Zagledali so majčkene plesalko, pravo igračko s čipkastim štrlečim krilcem, z gibkim nogami in rokami, s kratkimi in nazaj počesanimi lasmi, i lepimi modrimi očmi — in zavpili od navdušenja.

Breda je pobrala kovinaste žlebičke s kladivcem prec plesalko ter plesalko samo in dala vse v cekar — plesalkine glava pa je gledala iz cekarja po razredu.

Po šoli sta šli Breda in plesalka iz ulice na cesto in s cest« v ulico, vse dokler nista prišli pred visoko hišo. Na tesnem dvorišču sta se igrala Branko in Nežika. Otroka sta zagledala cekar in pustila igro. Zagledala sta plesalko. »Joj, kakor živa!« je vzkliknil Branko.

Boris je s kladivcem udaril po enem samem žlebičku, zazvenel je drhteč glas in za Nežiko, ki je imela plesalko v naročju, je plesalka zganila nožico. A ko je udaril Boris s kla¬divcem po vseh žlebičkih, je plesalka v Nežikinem naročju zaplesala.

»Pleše! Pleše!« je zaklicala Nežika.

Postavila je plesalko na marmor na starinski omarici in plesalka je plesala. Cepetala je, tekala in tekala in letala — ko lastovička; roke so se pregibale ko perutničke. Vrtela se je in vrtela, bila je ko meglica, ki jo žene veter.

Otroci so se spogledali in zaplesali, vsi trije in vsak po svoje —- imeli so pravo plesalko! « In tudi plesalka je lahko bila srečna!

A otroci niso mogli biti vedno s plesalko — ostajala je sama na omarici in nekega dne je Breda zapazila solzi v očeh.

Rekla je otrokom: »Plesalka je žalostna, tako sama je!« 

Otroci so prinesli v šolo kup igrač — za plesalko, da n bi bila sama in žalostna. Toliko jih je bilo, da Breda ni spravil vseh v cekar; medvedek brez uhlja in psiček brez noge st morala v Bredin predpasnik. Doma je prišlo z igračami veselje v hišo.

Plesalki sta se posušili solzi, znova je plesala. In vse igrač so zaplesale z njo, za igračami so zaplesali pa še otroci. Bih je veselo, plesali so vsi: medvedek brez uhlja, muca brez očesa raca s polovico kljuna in psiček brez noge.

GLAVNIK IN MILO IN IGLA IN NIT[uredi]

Otroci na dvorišču so si želeli veliko stvari, želeli so si glavnik in milo in iglo in nit. Štirje zato, ker bi se radi sami umivali, sami česali, si sami šivali in sami prali obleke, Katika pa zato, ker je bila med umitimi, počesanimi in lepo oblečenimi otroci kot sračji mladič med tujimi ptiči.

A naj je bila Katika še tako po sračje in zapuščena — imela je srce in bila je poštena. Našla je denar v NA-MI in ga dala prodajalki. Prodajalka je bila vesela takšne deklice in nasula ji je prgišče drobiža.

»Na deklica, poštena si!« 

Katika je stisnila denar v pest in stekla na dvorišče.

Otroci, vsi štirje, so bili že tam.

Zagledali so Katiko s sračjim gnezdom na glavi, nepoče- sano in neumito, in ji rekli: »Raztrgana si, Katika!«  Katika se je zavrtela, dvignila krilce, pogledala otroke in rekla: »Zašila bi jo — ko pa nimam igle!« »Žep se ti bo odtrgal, Katika!« 

Pogledala je predpasnik in rekla: »Zašila bi ga — pa nimam niti!« 

»Počesala se nisi, Katika!« 

»Če pa nimam glavnika!« 

»Umila se nisi, Katika!« 

»Če pa nimam mila!« 

Otroci so jo gledali, zatem pa je eden med njimi, bilje Cene, rekel: »Počakaj, vse ti bomo prinesli.« 

Otroci so bili takoj za to; stekli so po iglo in nit, po milo in glavnik — vse za Katiko. Zatem so se tudi res vrnili, a nihče ni nič prinesel.

»Mamica ni dala!« so povedali otroci drug za drugim in vsi skupaj. A Katika je hotela biti čista in lepa!

Stisnila je denar v dlaneh, stekla je v trgovino in si na¬kupila vsega: milo, rdeč glavnik, iglo in nit. Nato se je vrnila.

»Umila se bom!« je rekla otrokom.

Otroci so zazijali.

Stekli so po pručko in po vode.

Katika se je slekla, se namilila in se sprala in naenkrat je bila tako lepa, da se je še sonce nasmehnilo. »Sem zdaj lepa?« je vprašala.

»Lepa si! Lepa si!« 

Otroci se je kar niso mogli nagledati; zaploskali so od veselja.

Nato si je Katika z rdečim glavnikom naravnala lase; , počesala se je in znenada so postali lasje tako lepi, zlati in dišeči, da so bili otroci iz sebe.

»Sem se lepo počesala?« jih je vprašala.

»Bolje ko vsaka mama!« 


Katika je sedla na pručko, vzela iglo in nit in si pr žep. Žep je bil na predpasniku in je bil največ vreden! Štirje otroci so jo gledali in si še sami zaželeli, da bi si p in šivali obleko, da bi se sami umivali in se sami česali.

»Katika, posodi iglo!« je rekel Vinc — rad bi si bil pi gumb na jopič.

»Še meni — nit!« je rekla Barbka — razparala se ji obleka.

»Glavnik!« 

»Meni pa milo!« 

Katika ni nič pomišljala — dala jim je svoje milo, sv glavnik, svojo iglo in svoj sukanec. »Kar vzemite,« je rekla, »saj potrebujete!« 

Ali ne glavnika ne mila ne igle in ne sukanca ni bilo 2 vse dovolj. Zato je dala Katika vsakemu kovanec — bil j še od denarja, ki ji je ostal.

S tem, s Katikinim denarjem, so si potem otroci kupil glavnike in mila in igle in niti. Iz trgovin so pritekli na dvorišče.

Zatem so na dvorišču, posijalo je spet pomladansko sonce, posedli na pručke, se česali in si šivali, si prali in se umivali.

Sonce, to pa jim je sijalo in se smejalo.

KARLINCA, BELI KONJIČ IN OTROCI[uredi]

Karlinca si je želela konjiča in prav nič drugega ko konjiča! Ne, z raztrgano punčko in s preluknjano žogo se ni hotela igrati; prav zato je tudi odšla med otroke na kamnito dvorišče. Našla jih je, sedeli so na soncu in vsak posebej se je šopiril s svojo igračo: Brunček s puško na zamašek, Lenčka s šopom pisanih balončkov, Tanja z omaro, z mizo, s stolčki okrog mize in s skodelicami na mizi, in Lička s prelepo punčko, odpirala in zapirala je oči in klicala: mama! Karlinca je stala za otroki. Velike, svetle oči so poželjivo gledale v to bogatijo — toda požrla je slino in skočila prednje.

»Pa bom le dobila konjiča!« je rekla.

Otroci pa vsi kot eden: »Kakšnega pa? Takšnega, iz krompirja?« 

Otroci so se za s mej ali. Karlinci pa so se zaiskrile oči, stisnila je peščici in zacepetala. <br / »Ne ne ne — pravega, takšnega — vsi skupaj ga nimate!« 

Kot zavrženo pišče med piščeti je bila!

En dva tri, in že so se sprli.

En dva tri, in že so si pričeli nagajati.

En dva tri, in že so se spoprijeli.

Toda Karlinca se jih je otresla, jih opraskala in premagala Brunčka. Vsa razmršena, zadihana, rdečih lic se je umikala, ne da bi potočila eno samo solzo.

Ko pa je prišla v majhno sobo, sedla na pručko, se pogledala v razbito ogledalo in zagledala tam sebe, zavrženo pišče, je potočila nekaj svetlih solz — toda že je tudi dvignila glavo, se vzravnala in vzkliknila: »Se ta večer grem po konjiča!« 

Zvečer je legla, se pokrila in zamižala; oče je odšel na zbor volivcev, zaprl je vrata, Karlinca pa je sedla in si rekla:

»Odšel je, cel vek ga ne bo. Zdaj pa — po konjiča!« 

Skočila je s postelje, se oblekla, zaprla vrata za seboj in stekla do tramvajske postaje.

Tramvaj je vozil ta večer ko brez postaj, vozil je ko blisk, mimo ljudi, mimo hiš, vse do parka.

Karlinca je izstopila in ljudje so jo kar odnesli pod cvetoče kostanje. Zavel je veter, zadišalo je po medu in med odstrtimi Usti je zagledala na nebu zvezde. A že so jo potisnili naprej in tedaj je zagledala bleščeč slavolok, poln žarnic vseh barv.

Hodila je mimo stojnic, mimo tobogana, mimo avtomo¬bilčkov, mimo velikih šotorov, skozi hrušč in trušč — toda ona je iskala samo konjiča, nič drugega ko konjiča!

Takrat je zagledala vrtiljak s prelepimi belimi konjiči, z bleščečimi belimi grivami, z dolgimi, belimi, bleščečimi repi, s srebrnimi uzdami v gobcih!

Tra ta ta tra ta ta tra ta ta...

Vrtiljak se je ustavljal in se tudi ustavil, konjiči so kot mrtvi obstali. Ljudje so odhajali smeje in kriče in ne enega ni bilo, ki bi se ozrl za konjičem.


Pri konjičih je bil gospod Daj Daj, bil je v svetlomodr obleki, hodil je okoli ljudi in pobiral denar. Karlinca se jc skrila med odraslimi, tudi dinarja ni imela pri sebi! Ali že je zahrzalo za njo in konjiček jo je poklical: »Pridi!« 

Prijela je za jermen, pognala se je v sedlo, dala noge v ostroge, nategnila uzdo in konjič je veselo zatopotal. Zastrigel je z ušesi in pogledal Karlinco — ne, takšne jahačke še nikdar ni imel! Tudi ona — želela si gaje, imela gaje rada, rajši kakor vsi, ki so ga kdaj jezdili!

Tra ta ta tra ta ta tra ta ta...

Vrtiljak seje zavrtel in veter seje poganjal za njim. Znenada pa je rezek glas zaklical: »E, dekletce, plačaj! Plaaačaaaj!« 

Karlinca je pogledala po ljudeh in zagledala gospoda Daj Daj a; bil je v obleki z zlatimi gumbi in kazal z iztegnjenim kazalcem naravnost vanjo.

»Hitreje, hitreje!« je zaklicala konjiču.

»Nisi plačala?« jo je povprašal konjič.

»Nisem, seveda nisem, tudi enega dinarja nimam...« 

»Uh, videla boš, ustavil bo! Samo na denar misli, ta Daj Daj!« 

Tra ta ta tra ta ta tra ta ta...

Vrtiljak se je vrtel hitreje in hitreje, veter hitreje in hitreje za njim, toda najhitreje in najviše se je vrtela Karlinca, Kar¬linca z belim konjičem. Božala je konjiča po temni lisi na te¬menu in tudi konjiču je poskočilo srce. »Na veke se bova tako vrtela,« je povedala Karlinca.

»Na veke!« je pritrdil konjič in zatem povedal: »Tako sem nesrečen...« 

»Nesrečen? — Ti?« 

»Nihče me nima rad, samo za denar me imajo!« 

Toda znenada jima je zledenela kri po žilah.

»Takoj ustavite!« je zavpil rezek glas; zavpil je kot od daleč, kot od spodaj, od zemlje.


Pogledala sta k tlom, po ljudeh. Drobni so bili in majhn kot igrače, in celo gospod Daj Daj je bil kot igračka. Godba je igrala zmeraj bolj počasi in zmeraj bolj zategnjeno

Traaa taa taa traaaaa taaa taaa traaaaaaa traaaaa traaaaa

Vrtiljak se je ustavljal.

»Joj, joj!« je zaklicala Karlinca in vztrepetala.

»Domov te odpeljem,« je rekel konjič.

»O, čudovit si!« 

»Odpni me!« 

Karlinca je odpela verigo, spredaj in zadaj, prijela konjič; za grivo in — konjič je zaplaval z vrtiljaka.

Letela sta nad gospodom Daj Dajem, nad ljudmi, nac pisanimi šotori, nad slavolokom, nad. kostanji, nad hišami ir nad ulicami...

Bila je polna luna in tako sta lahko našla odprto okno.

Naslednje jutro so pritekli Brunček, Tanja, Lenčka in Lička, stopili so na črvivi prag in obstali kot okameneli. Kar¬linca je jahala konjiča!

»Daj, še jaz bi ga zajahal!« je prosil Brunček.

»Še jaz! Še jaz! Še jaz!« so prosile deklice.

Karlinca je razjahala in jih povabila: »Zajahajte, saj ni hud! Ne grize in ne brca!« 

In potem —- jezdili so in jezdili in jezdili...

In Karlinca je bila otrok med otroki, pišče med piščeti.

A vi — kadar boste videli na dvorišču sredi otrok belega konjiča s temno liso na temenu, potem vedite, da je to prav tisti konjič, ki ga gospod Daj Daj zaman išče po mestu. Vendar, nikar mu ne povejte!

SLADKA SMETANA[uredi]

Metka je hodila v šolo, dobivala tam južine brez plačila, doma pa je kuhala bratom in sestri.

V ponedeljek je kuhala kislo zelje, v torek kislo repo, v sredo spet kislo zelje, v četrtek spet kislo repo... Otroci so bili lačni in so vedno vse dočista pojedli. Ali pri¬šla je pomlad — in kislo zelje in kisla repa nista nič več dišala!

Helenca, najmanjša, si je želela sladke smetane in Metka ji je obljubila, da ji bo kupila smetano za njen rojstni dan, že od zime sem je hranila za smetano deset dinarjev.

Na Helenčin rojstni dan se je prebudila in si pomencala oči — danilo se je. Spomnila se je na Helenco, na njen peti rojstni dan in jo zbudila.

»Helenca, vse najboljše za tvoj peti rojstni dan!« 

Helenca je sedla v postelji, bila je prepolna veselega pri¬čakovanja, in vprašala Metko: »Metka, bo smetana?« 

»Vstani in obleci se, pa hitro —- greva po smetano!« 

Vstali sta, se oblekli in že sta odšli v slaščičarno.

Metka je dala prodajalki z belo kapo deset dinarjev in slaščičarka ji je dala majhen kupček smetane, Helenca se je vzpela na prste, zagledala je smetano in že bi jo tudi pojedla, da ni Metka dvignila desnice in ji rekla, da jo bosta odnesli domov.

Helenca je bila kar malo nesrečna.

Doma pa je Metka sedla na pručko in stresla tisti mali kupček smetane v medeninast kotliček — Helenca je zagledala na dnu kotlička tisto majčkeno kepico smetane in bila je do kraja razočarana. »Tako malo je je,« je rekla in zavzdihnila.

»Za deset dinarjev pač!« je odgovorila Metka.

Snela je stepač z zidu in začela stepati ta neznatni kupček smetane.

Majčkena kepica je postajala večja in vse večja, smetane je bilo več in več. Že je je bilo toliko kot gosjega jajca, že je je bilo toliko kot za jabolko kanadko, že je je bil poln kotliček.

»Smem zdaj polizati?« je vprašala nestrpno Helenca.

»No, zdaj smeš,« ji je dovolila Metka.

Obe sta vzeli žlički in poskusili; nista in nista se mogli načuditi — v kotličku je bila prava bela, penasta, dišeča, sladka smetana! Jedli sta in jedli.

Prišel je brat. Pogledal ju je — obe sta bili belo popacani po ustih in po licih. »Bi smetano?« ga je vprašala Metka.

Brat je pogledal v kotliček — a na dnu tega kotlička je ostalo komaj za troho smetane, komaj za deset dinarjev.

»Saj sta vse snedli!« 

»O, kmalu je bo več!« je povedala Metka.

Brat ni verjel.

»Zares je bo — poln kotliček je bo!« je vzkliknila Helenca.


Metka je vzela kotliček v naročje in začela step stepala je in stepala, smetana pred njihovimi očmi pa je raščala in naraščala. Zatem je postavila kotliček pred br in rekla: »Na, najej seje še ti!« 

Brat je sedel in se pogostil.

»Čudovita smetana,« si je mislila Metka.

Zmislila seje na otroke in poslala Helenco ponje.

Otroci pred šolo so bili takoj za sladko smetano in ste] so za Helenco. Znenada so se vsi hkrati ustavili; pogledali se — bilo jih je precej — zbali so se, da jih bo preveč.

»Bo sladke smetane za vse?« 

»Vsi se je boste najedli!« je povedala Helenca.

Metka je začela vpričo otrok s stepanjem. Smetana je n< raščala, že je je bil zvrhan kotliček, že je silila čez rob. Otroc so začeli s pojedino.

Metka jih je gledala in gledala, zatem pa se spomnila, d, bi se lahko s to sladka smetano oddolžila v šoli za vse tisti malice, ki jih je kdaj tam dobila.

»Pojdimo v šolo z njo!« je zaklicala Metka, otroci pa: »Saj smo jo do kraja pojedli!« 

»Toliko je je še vedno, da seje bo kaj nateplo!« je povedala Metka — in šli so.

Metka je nesla kotlič in stepač, za njo pa so šli Helenca in otroci. Odšli so po zavitih stopnicah, po sredi ulice, čez trg in v šolo. Ves čas so pomakali prste v sladko peno in jih lizali —- niso in niso se je nalizali. Prišli so v razred in Metka s kotličem in stepačem je sedla na učiteljičin stol, otroci pa na svoje stolčke. Metka je stepala, Helenca pa je polnila lepenkaste krož¬nike. Ta sladka smetana, to je bilo čisto nekaj drugega, kakor ' so bile njihove malice! Zalizali so se v smetano in naenkrat je postalo v razredu tako tiho, da bi slišali, če bi kdo zalistal.

Potem je Metka vstala in naredila iz te sladke smetane grad s premnogimi vitkimi stolpi. Takrat je prišla pred razred učiteljica. Zazdelo se ji je, da je nekaj narobe: zastala je s korakom, nikakršnega glasu ni bilo slišati iz razreda — ko da za vrati sploh ne bi bilo otrok! Odprla je vrata in se zdaj še bolj začudila: vsi do zad¬njega so bili v klopeh in vsakteri s sladko smetano v roki! Metka pa je stopila pred njo, z belim gradom, in rekla: »Ta grad je pa za vas!« 

Učiteljica je bila očarana: nad gradom z vitkimi stolpi, nad Metko in nad otroki.

V razredu je završalo. Kmalu je bilo tako vpitje, da so se stene tresle. Učiteljica ni vedela, kaj bi, da bi jih pomirila, zatem pa je rekla Metki: »Metka, Metka, naredi trobento!« 

Eden, dva, tri in trobenta je bila narejena!

Učiteljica je dvignila zavito trobento in zbrala sapo. Za¬trobila je na dolgo in otroci so potihnili. Takoj zatem pa trobente že ni bilo več — razpršila se je z glasom vred po otrocih, po klopeh, po zraku... Otrok ni nihče več pomiril — trobente ni bilo več, učite¬ljica se je lahko samo še žalostno ozirala po belih kepicah, te kepice pa so otroci lovili na lepenke in jih jedli.

Metka se je zagnala med klopi, da bi otroke pomirila. Pustila je kotliček, otroci pa so se zrinili h kotličku in toliko časa namakali prste v smetano, da so kotliček do kraja po¬brisali.

»Joj, smetane ni več!« je zavpil eden izmed njih — in v razredu je nastala tišina. V resnici — kotliček je bil prazen.

Metka je pritekla h kotličku, obrnila je vse žepe, da bi našla kak dinar, a dinarjev ni bilo več! Našli pa so denar drugi otroci; stekli so do slaščičarne in prinesli za deset dinarjev smetane. To smetano so vrgli v kotliček in Metka je začela vnovič s stepanjem.


Stepala jo je in stepala, a bolj ko jo je stepala, manj je je bilo: smetana se je raznesla po kotličku, po zraku, razpršila se je v drobne kepice in kmalu je ni bilo nikjer več!

Metka si je pomencala oči, da bi bolje videla in — se pre¬budila. Pogledala je okoli sebe, začudeno, ko da sama sebi ne bi verjela. Zunaj je vstajal svetel pomladni dan, zraven nje pa je spala Helenca, ali Metka je znova videla sladko smetano, še in še je naraščala.

»Helenca, si se najedla smetane?« je poklicala sestrico.

Helenca se je zbudila in jo začudeno pogledala. Zatem pa je zaklicala: »O, rojstni dan, Metka! Smetano, boš kupila!« 

Metka je bila čisto zmedena. Skočila je s postelje, odprla omaro in segla v žep zimskega plašča — tam je bil še vedno kovanec. Vzela ga je in stekla k Helenci.

»Obleci se, obleci, a hitro — greva po smetano!« 

»Po smetano! Po smetano!« je začela vzklikati Helenca, znenada pa je rekla: »Ampak jaz jo bom tokrat, za rojstni dan, sama pojedla!« 

Metka jo je pogledala in rekla: »Uh, lahko — jaz sem je sita!« 


ČE SE OTROCI SELIJO[uredi]

Silvič in Irenca, bila sta dvojčka, sta se imela rada, a odkai sta hodila v prvi a razred, sta imela rada tudi sošolce in sošolke — vse, brez izjeme!

Doma sta bila na Starem trgu in tudi njuni sošolci in so¬šolke so bili doma na Starem trgu, v samih temnih in vlažnih hišah, vsi po vrsti.

Njih mame in očetje so hodili na občino, tam so najprej prosili za nova, zračna, svetla in sončna stanovanja, a ko jih gluha ušesa niso hotela niti slišati, kaj šele uslišati, so kričali in tolkli po mizi, jezili so se in jokali. Toda bilo je vse zaman!

»Ni stanovanj!« so jim govorili.

Silvič in Irenca nista mogla verjeti, da bi ne imeli v vsem mestu zanje, za prvošolčke, pa tudi za njih mame in očete, za njih babice in dedke stanovanj. Verjela sta, da jih bodo dobili, enkrat pač — in še kakšna stanovanja! In zgodilo se je...

Po kdo ve kolikih navadnih jutrih na Starem trgu se je rodilo posebno jutro, ki je ostalo z zlatimi črkami zapisano v srcih Silviča in Irence, v srcih njunih sošolcev in sošolk in v srcih njih mam in očetov. Komaj si je Silvič tisto jutro pomencal oči, je zaklical Irenci, še preden jo je zagledal: »Irenca, kako pa, da me nisi nič brcala?« 

»Ne vidiš, Silvič, saj imava vsak svojo posteljo!« 

Spogledala sta se in nista mogla verjeti: vsak je spal na svoji postelji! A ker sta se naspala, dobro kakor še nikoli, sta se čutila močna, da nista vedela, kam z močjo. Pograbila sta blazini, Silvič jo je pognal Irenci, Irenca Silviču. Prav takrat je babica odprla vrata na stežaj in povprašala, ne da bi opazila, kaj počenjata: »Otroka moja, ali vesta, kje sta se zbudila?« 

Babičini sivi lasje so frfotali, oči so se ji iskrile in gube in gubice na njenem obrazu so splahnele — moralo se je zgo¬diti nezaslišano, takšne babice še živdan nista videla.

Pustila sta blazini, se pomembno spogledala in stekla k širokemu, na stežaj odprtemu oknu; pomolila sta glavi ven — pred njima je stal čisto nov in rdeč blok z neštetimi in z zelenimi okni. Silvič in Irenca se nista mogla načuditi.

»Ja, babica, ali nismo več na Starem trgu?« je vprašal Silvič.

»Saj to je, dobili smo novo stanovanje, končno — na Trati smo.« 

»Ti, Silvič, ali nisva rekla: dobili bomo stanovanje!« je zaklicala Irenca.

Morala sta se razgledati.

Iz njune sobe, no do zdaj je nista niti imela, sta šla naravnost na prostoren balkon, kjer je jutranje sonce bogato oblivalo vrsto cvetočih gorečk. Zatem sta šla po hodniku, o, in bil je svetlejši ko kuhinja na Starem trgu. Prišla sta v kopalnico, odpirala sta pipe in prho, skoraj da sta se stepla z rokami; vsak je hotel imeti roko pod prho, Silvič nad Irenčino in Irenca nad Silvičevo. Toliko časa sta se škropila, da sta bila mokra, in dokler ni prišla babica in prho zaprla. Babica ju je poklicala in odšla v kuhinjo, ona dva pa sta zagledala v kopalnici veliko brušeno ogledalo; pogledavala sta se in bila presenečena kakor prej nad babico: lica so se rdečila, oči so se svetile. Zatem sta začutila lakoto, odšla sta iz kopalnice in sedla za pokrito kuhinjsko mizo, kjer sta ju že čakala bela kava in črn kruh. Pila sta kavo in prigrizovala kruh, babica pa je pod- bočila roke in povedala: »Tako lepo je tu — o, zdaj vam še umreti ne bom hotela!« Vsi trije so se spogledali in se zasmejali. Prišla je mama, ki je bila že sredi skrbi in dela, in jima brez ovinkov povedala: »Zdaj pa v šolo, da ne zamudita — o vsem drugem se bomo pomenili popoldne!« 

Silvič in Irenca sta si oprtala torbici in šla. Prijela sta se za roke in stekla, da bi dohitela sošolce ali sošolke, toda tudi enega njunega sošolca, tudi ene njune sošolke ni bilo med njimi; bili so čisto drugi otroci — oh, otroci s Trate!

»Naši?« se je vprašala Irenca, pomislila in odgovorila: »Naši —- gotovo so ostali na Starem trgu!« Bila sta razočarana, toda zdaj ni bilo časa za čustva, ura na šoli se je bližala osmi. Pohitela sta. Šola je bila velika, s steklenimi stenami in na velikem dvo¬rišču je rasla temnozelena trava.

Prišla sta v prvi a razred, toda ko sta odprla, se nista mogla načuditi — ne, to ni bil njun razred, nobenega njunega sošolca, nobene njune sošolke, tudi njune učiteljice ni bilo tu. Stopila sta še enkrat na hodnik in pogledala na vrata; znova sta pre¬brala — bil je prvi a razred.

Razočarano sta obstala na vratih. Potem je Silvič pocukal Irenco in ji rekel: »Pojdiva!« »Kam pa?« ju je vprašala učiteljica.

»Po najine sošolce!« je rekel Silvič odločno.

Učiteljica si je pomaknila očala niže in ju pogledala prekc roba očal.

»Po kakšne sošolce — saj so to vajini sošolci!« 

»Midva greva po sošolce s Starega trga!« 

»Saj tisti niso od tu!« je rekla učiteljica in zamahnila, ko da bi vedela, da je pri teh dveh vsaka beseda odveč. In res je bila vsaka beseda odveč, zakaj Silvič je na vse to pribil: »Če niso, pa bodo!« 

Silvič in Irenca sta zaprla vrata prvega a razreda na Trati in odšla naravnost pred magistrat. Tam je bil urad, ki je vedel za vsa stanovanja, za zatohla, za temna, za vlažna in za nepri¬merna stanovanja, a tudi za vsa nova, svetla, sončna, suha in lepa stanovanja.

Se malo se nista obotavljala pred vrati, potrkala sta in vstopila. Tam so ju začudeno pogledali. Ona dva pa sta povedala, nekaj Silvič in nekaj Irenca, vso čudovito zgodbo o tem prečudovitem jutru. O njihovem novem stanovanju na Trati in o njunih sošolcih, ki so ostali še naprej na Starem trgu na številki pet in sedem in šest in devet in enajst in štirinajst.

Starejši moški, ki je sedel pred kupom papirja, jima je rekel, da so vsa ta stanovanja na Starem trgu res, tako na številki pet kakor tudi na številki sedem in šest in devet in enajst in šti¬rinajst neprimerna, neprimerna za babice in dedke, neprimerna za očete in mame, še najbolj pa neprimerna za otroke, za šolarčke iz prvega razreda; toda rekel je tudi, da jim občina ne more dati stanovanja, če stanovanj ni.

Silvič in Irenca pa se nista pustila zastrašiti. Zatrdila sta,« daje pred njihovim stanovanjem nov, velik, visok in širok blok, rdeče prebarvan, z zelenimi okni in s petimi nadstropji.

Ob tej novici so se vsi v uradu vznemirili. Začeli so pregle¬dovati številne debele knjige. Iskali so in iskali ta blok, a ko ga niso našli, so se pritajili in rekli, če je tako, da je tam blok, potem jim bodo seveda, tistim iz Starega trga, nakazali nova stanovanja, saj so jih tudi najbolj potrebni.

Pisalni stroj je zadrdral, gospodje s stanovanjskega urada so podpisali odločbe, pritisnili nanje mestne pečate in tako je imel Silvič v rokah odločbe za vse sošolce in sošolke iz Starega trga.

Zahvalila sta se za odločbe, stekla proti njuni šoli in odprla prva vrata desno v prvem nadstropju. V razredu je bilo tiho, a ko sta vstopila Irenca in Silvič, so se vsi začudili.

»Mislili smo, da sta zbolela, oba hkrati, ko sta dvojčka!« je rekla učiteljica.

»Preselili se bomo, vsi — resnico govorim!« je vzkliknila Irenca.

Silvič je predal odločbe učiteljici; ta jih je prebirala, na¬glas, zdaj pa zdaj jo je stisnilo v grlu, zdaj pa zdaj ji je stekla solza po licu — v rokah je imela prave odločbe, pomislite, s pečatom mestne občine!

Otroci so vstali, se objemali in ploskali, vzklikali in cepetali.

Učiteljica jih je komaj umirila; odšla je v pisarno in po¬klicala po telefonu očete ali mame. Povedala jim je, da so dobili nova stanovanja in da naj pri priči zapuste službo, naj se presele še ta dan, da ne bo jutri prepozno; poklicala je prevoz¬niško podjetje, da je poslalo na Stari trg težke prevozniške avtomobile s prikolicami... in selitev se je začela.

Pri tej selitvi so pomagali vsi: postreščki in nosači, šoferji in sosedje; trudili so se očetje in mame, babice in dedki, pa tudi otroci.

Tako so se preselili v rdeči blok z zelenimi okni in s petimi nadstropji. Zdaj so imeli zračna in sončna stanovanja. Prepe¬vali so ali pa žvižgali, kakor je kateri znal.

Očetje in dedki so razmestili pohištvo, mame in babice, te so dale na okna in na balkone rože, same gorečke, obesile zastore, prekrile mize s prti in postelje s pregrinjali.


Otroci so imeli zdaj samo še eno skrb: da bi obdržali tudi na Trati svoj pravi prvi a razred z njihovo učiteljico.

Prijeli so jo kar pod roko in odšli z njo v novo šolo.

Šolski ravnatelj seje čudil tolikim novim šolarjem, ko pa je dobil z njimi vred tudi njihovo pravo učiteljico, je bil brez skrbi, zadovoljen in srečen.

In otroci?

O, bili so srečni — ostali so skupaj, njih prvi a razred!

Na Trati jih boste videli.

Kadar nimajo šole, se igrajo pred rdečim blokom z ze¬lenimi okni — na Stari trg pa so že čisto pozabili.

MAJSKI SNEG[uredi]

Čižika je bila deklica s premajhnim srčecem, prav zato pa so ji vse branili, nikoli ni ničesar smela.

Če se je lovila na otroškem igrišču, je mama že zaklicala: »Čižika, o, prosim te, ne lovi se!« 

Čižika je pogledala mamo, umirila se je, a ne za dolgo — začela seje prekopicavati.

»Ne prekopicavaj se, Čižika!« je vzkliknila mama vnovič. »No, lepo te prosim, ah ne veš, kakšno srčece imaš?« 

Deklica je prestala s prekopicavanjem, zadovoljna pa ni bila. Rada bi se bila skrivala, tekala, se prekopicavala, plezala, skakala in se lovila — tako pač kot drugi otroci.

Zunaj, na vrtovih, na travnikih in v gozdovih, je bil maj, vse je zelenelo in cvetelo. Ptiči v grmovju so peli in otroci so se veselili —- samo Čižika je morala ostajati doma, med štirimi stenami, kjer ni bilo ne pomladi in ne maja... Čižika je bila nemirna. Vsak dan: v ponedeljek, v torek« v sredo, v četrtek, v petek, v soboto, najbolj pa še v nedeljo.

Mama in oče je nista mogla na noben način ugnati — ni in ni mirovala, zato jo je mama poklicala k sebi, jo prijela za obe roki in ji rekla: »Čižika, no, pojdi k babici!« 

Čižika se je razveselila. Babica je živela iz mesta. Nikdar je ni držala na vajetih. »K babici! K babici!« je vzklikala.

Hitro se je preoblekla in že je bila na vratih, da bi odšla.

Oče je zaklical: »Čižika, k nevihti se pripravlja! Hiti, a samo teci nikar!« 

Čižika se je odpeljala s trolejbusom do zadnje postaje: od tam je odšla mimo redkih predmestnih hiš, čez polje in travnik, po mostiču čez potok in skozi gozd do srede jase, kjer je babičina hiša!

Ostro je zapihalo. Pogledala je proti severu. Tam daleč so bile planine vse bele, kot iz sladkorja. In ne samo planine, tudi hribi pod planinami so bili beli, prav takšni kot iz slad¬korja.

Privihala si je ovratnik letnega plašča.

Začutila je prve mrzle kaplje. Odprla je dežnik.

Z dežnikom nad glavo je stopila na mostič, ki je peljal čez potok. Naslonila se je na ograjo in pogledala — pod njo je bučala umazana in narasla voda. Stekla je naravnost na drugo stran in odšla skozi gozd. Prišla je do roba jase. Poklicala je babico. Toda nihče ji ni odgovoril — samo mrzle kaplje so štropotale po dežniku.

Prišla je do babičine hiše, a hiša je bila zaprta. Čižika je vedela, daje imela babica skrit ključ pod opeko za hišo; poiskala ga je in odklenila.

Stopila je v prazno hišo. Ta hip bi se bila najraje vrnila, a kaj, ko se je že večerilo. V mesto torej ni mogla! Vzela je telefonsko slušalko in zavrtela številke domačega telefona. Zato da ne bosta oče in mama v skrbeh! »Tukaj Čižika,« se je oglasila, »a kdo je tam?« 

»Tvoja babica!« je zaslišala odgovor. »Ja, Čižika, kje pa ; tak čas?« 

»Pri tebi, babica. V tvoji hiši! Prideš kmalu?« 

Nestrpno je čakala na odgovor. Nekaj časa babica ni odg< vorila. Čižika je vedela, da so se zdaj doma dogovarjali, ali n, se babica vrne ali ne.

»Ne, ne pridem,« je odgovorila babica, »tako slabo vrerr je! Saj te ne bo strah, Čižika?« Zazdelo se ji je imenitno, da bo sama! Sama pri babic: Vendar enkrat čisto sama! »Ne, ne bo me strah, babica!« 

»Prav, Čižika, saj pravim, da si pogumna deklica! Naje se, lezi in naspi se!« 

Poslovili sta se.

Čižika si je odrezala kruha, se napila mleka, se zaklenila si odkrila babičino posteljo in legla. čižika je sladko zaspala.

Čižika je spala — zunaj pa je pihal hladen, leden veter, deževalo je v mrzlih curkih in sneg je lezel vedno bolj v dolino.

Ne, deklice ni zbudila belina majskega jutra — zbudilo jo je rahlo trkanje po oknu. Sedla je, si pomencala oči in že je zagledala na oknu in pred šipo vrabce in sinice. A zunaj, verjeli, ne verjeli, so plesale snežinke!

Snežinke v maju!

V hipu je stekla k oknu. Gledala je in gledala. Ni mogla verjeti svojim očem: sneg je zapadel čez noč, ne bilke pred hišo ni bilo več videti. Drevju so se pripogibale zasnežene veje. In še in še je snežilo! Odklenila je vhodna vrata; odpahnila je duri, a morala se je upreti z vso silo telesa.

Domislila seje: veliko novico o snegu bi morala sporočiti vendar takoj domov, mami, očetu in babici. Stopila je v vežo, dvignila slušalko z vilic, zasukala št vilke in povedala: »Nič ne skrbite — Čižika je zdrava — joj, samo kolil snega je tu!« 

Počakala je. Toda od doma ni bilo nobenega glasu, nc ' benega odgovora.

Stopila je na odprta vrata. Zazrla se je po prebeli snežr odeji. Tam je zagledala pretrgano telefonsko žico. Vedela je:

Nihče ji ne bo mogel telefonirati!

Nihče ji ne bo prinesel brzojavke!

Nihče ji ne bo prinesel pisemca!

Odrezana je od vsega sveta!

Bila je sama...

A Čižika bo odšla domov k mami, očetu, k babici!

Sla je v klet, vzela lopato in začela odkopavati sneg. Delo pa ji je šlo le počasi od rok.

Ko je slonela na lopati, sta jo obkrožila dva vrabca in spet odletela. Odšla je za njima. Sredi snega je zagledala gnezdo z mladiči, zdrsnilo je s pripognjene veje. Odprla je kuhinjsko okno, vzela zrnje in ga nasula na okensko poličko. Ptiči so prileteli, zaokrožili so pred oknom, nato pa so posedli in zobali.

A Čižika je morala naprej, do mesta, do mame, do očeta in babice!

Vrnila se je na gaz in spet odkopavala sneg na desno in na levo. Spotoma je stresala sneg iz vej, a potem se je znova lotila gazi.

Otroci z vasi, ki so Čižiko dobro poznali, so tisto jutro « pogledali tudi po zasneženi jasi, a tam, na snežni belini so za¬gledali črno piko. Pika se je počasi premikala naprej. Postali so radovedni, kdo neki bi bil ta črna pika in se z lopatami napotili v breg.


Čižika pa je postajala vedno bolj trudna. Srčece — do zdaj se še spomnila ni nanj — je zatrepetalo in pred očmi se ji je naredila meglica.

Obstala je. S hrbtom desnice seje pogladila po čelu, a že so prileteli vrabci in sinice, mahale so s perutničkami in veter, ki se je vzgibal, je Čižiki razgnal meglico izpred oči. Opomogla si je. Znova je začela z delom. Zagledala je otroke, ki so z lopatami rinili v breg in proti njej in jim vzra- doščena zaklicala: »Pomagajte mi! Pomagajte! Samo, da ste prišli!« 

»Kam pa, Čižika?« so jo vprašali.

»Kam... domov, babice ni...« 

Otioci so takoj odmetali še tisti kos poti, ki jih je ločil od Čižike. Tam so od veselja, da so se sešli, potacali ves sneg in vse naokoli sebe.

Potem so odšli drug za drugim po ozki gazi proti dolini.

Prišli so do potoka, a voda je silno narasla, postala je .ilna in umazana, zvrhana je bila že prav do roba, a kar jih je aj d olj presenetilo: mostiča ni bilo nikjer več!

Kot ukopani so obstali.

Takrat pa so zagledali čoln, bil je pripet k hrastu, in že so d veselja zakričali. Odpeli so čoln in se zrinili vanj.

Čižika je veslala. Voda je bučala. Zibala je čoln kot ore- : d iupino. Toda Čižika se je izkazala: veslala je čvrsto in vztrajno. Srečno je pristala ob nasprotnem bregu. Poslovila se je od otrok in jim pomahala v pozdrav. Odšla je proti trolejbusni postaji. Doma so jo dočakali vsi preplašeni.

»Joj, Čižika, le kako je bilo danes s srčecem?« 

Mama jo je posadila na klop in jo zavila v volneno ruto.

»Oh, dobro! Sami vidite: prišla sem domov in po kakšni oti! Joj. koliko snega je bilo!« 

V resnici je bila ponosna nase. Čižika je povedala, kako se ji je godilo, babica pa je pod-bočila roke ter rekla mami in očetu: No, ali vama nisem že stokrat rekla! Pa le nima tako zanič srca! No, vidita!« 

Mama in oče sta se spogledala. Pogledala sta Čižiko in če ji je rekel, tudi v maminem imenu: »Čižika, ne, zdaj ti res ne bova nič več branila — igraj se, akor se otroci igrajo!« 


ZAVRŽENE ČRKE[uredi]

Otroci iz prvega a razreda na Levstikovi šoli so bili pač otro¬ci: podili so vrabce, nagajali so otrokom, takšnim majhnim, ki še v šolo niso hodili, vlekli so mačko za rep in jahali so na psu — a tudi v šolo so radi hodili. Samo, ko ne bi bilo črk!

Prizadevale so jim toliko težav, da bi bili najraje ostali spet doma, pri mamah in pri igračah. Toda prav to ni bilo več mogoče — bili so.že šolarji!

»No, lepo pišite, otroci, da bodo še črke vesele!« jim je govorila učiteljica dan za dnem. A kaj ko roka otrok ni ubogala!

In tudi radirke niso smeli imeti!

Prav zato so imeli dečki in deklice iz prvega a razreda samo to željo, da bi dobili takšno gobo, da bi lahko z njo izbrisali vse črke, ki jim niso bile pogodu.


Nekega dne so, že čisto obupani, sklenili, da bodo pisali za gobo dedku Mrazu. Pisal je Branko, ki je poznal vse črke, in otroci so mu narekovali.

DRAGI DEDEK MRAZ!

MI, OTROCI, IZ PRVEGA A RAZREDA NA LEVSTIKOVI ŠOLI, ŠE VEDNO NE ZNAMO IN NE ZNAMO LEPO PISATI. PROSIMO TE, DA NAM ČIMPREJ POŠLJEŠ GOBO, KI NAM BO ZBRISALA GRDE, ZANIKRNE IN POLOM¬LJENE ČRKE. DRAGI DEDEK, NE ČAKAJ NA NOVO LETO! POŠLJI NAM JO ŠE TA TEDEN, V SOBOTO ALI PA ŽE KAR JUTRI!

PRISRČNO TE POZDRAVLJAMO VSI DO ZADNJEGA — DEČKI IN DEKLICE.

In dedek Mraz jim je gobo tudi v resnici poslal, še isti teden, že naslednji dan.

Branko, ki je stopil prvi v razred, je butnil s čelom v majhno gobo. Goba se je odbila. Tisti hip, ko jo je zagledal pred svojim nosom, se je domislil dedka Mraza in gobe.

Obrnil se je k otrokom in jim zaklicali

»Gobo smo dobili, otroci!« 

Gobo, ki je visela na pajčevinasti niti, je Branko strgal, stekel z njo v svojo klop, odprl zvezek in brž potegnil po črki N, ki je bila takšnale H. Branko in otroci, ki so stali kot jagode v grozdu okoli klopi, so gledali, kaj bo v resnici — in v resnici, črke ni bilo več v zvezku!

Še tisti hip je hotel vsak izmed otrok gobo videti in otipati. Tako je goba romala iz rok v roke in brisala nezaželene črke. Otroci so pa napisali počasi in zbrano tiste črke, ki so zdaj manjkale. Učiteljica, ki je pregledovala naloge, se kar ni mogla dov načuditi: tako lepe naloge so imeli in to vsi, do zadnjega!

Tisti dan so dobili vsi tiskane čebelice.

A prvošolčki iz prvega a razreda so imeli zdaj veliko skri nost, ki je niso prav nikomur zaupali. Kakor da bi se bili ba da bi jim gobe kdo ne ukradel.

A goba je romala po šoli z enega konca mesta na drug danes so jo imeli na Žabjaku, jutri na Mirju, tretji dan n Starem trgu.

Vsi tisti, ki so bili doma s konca, kjer je bila ta goba, s se obiskovali z zvezki in z nalogami, in starši, ki niso nič vedel o kakšni gobi, se niso mogli načuditi, kako dobri tovariši s( čez noč postali. Tisti otrok, ki je imel gobo, je moral biti naslednje jutrc med prvimi v šoli, zakaj nanj so čakali otroci iz drugih koncev mesta.

Stekli so po stopnicah, sedli na stolčke, odprli zvezke in brisali črke, ki jim niso bile pogodu. A črke so še vedno živele — bile so siedi sivega šolskega zraka in ne otroci in ne učiteljica in ne šolski ravnatelj, nihče jih ni opazil.

Toda črke so bile nesrečne — niso in niso mogle razumeti, kako da so jih otroci zavrgli, ko so jih naredili sami, po svoji želji!

Prvi, ki je zapazil zavržene črke v prvem a razredu, je bil pes, ki so ga otroci pred šolo dostikrat zajahali. Zavohal jih je že od daleč; odrinil je vrata in vstopil v razred; črke pa so, vse vesele, da jih je nekdo le zapazil, priletele k psu.

»Kdo pa ste? Kaj pa ste?« jih je povprašal ves za¬čuden. »Zavržene črke!« 

»Kdo vas je zavrgel?« 

»Kdo? Otroci! Naredili so nas in zavrgli!« 

Pes je stekel z novico v klet k mački.

»Kaj pa naj bi midva s črkami?« je vprašal mačko.

»Pisala bova z njimi, za naju bodo tudi te črke dobre!« je odgovorila mačka.

»Ampak, kaj naj pa piševa?« »Kaj? Pismo! Otrokom!« je rekla mačka. Stekla sta v razred in ko sta rekla črkam, da bi jima napi¬sale pismo za prvošolčke, so bile črke takoj za to.

Izbezala sta papir — mačka odtrgane liste s poličk pod klopmi in pes risalne liste s koša za smeti. Izbrala sta največji in najbolj čist papir, položila sta ga na klop, na stolček je sedla mačka. »Zdaj pa, narekuj!« je rekla mačka psu. Pes je narekoval. Zavržene črke so legale druga za drugo na papir.

DRAGI OTROCI IZ PRVEGA A RAZREDA !

PIŠEVA VAM MAČKA IN PES. PIŠEVA VAM Z VAŠIMI ZAVRŽENIMI ČRKAMI! TAKO BOSTE ČRNO NA BELEM ZVEDELI, KAJ BI RADA... PES VAS PROSI, DA GA NE BI JAHALI, DA MU NE BI VEČ NATEGOVALI UŠES! MENE, MAČKE, PA NIKAR NE VLA¬ČITE ZA REP, KER VAM BOM... — DOSTI! PREPRIČANA SVA, DA BOSTE PISMO PRE¬BRALI ! LAHKO BI BILI SPET PRIJATELJI, PRVOŠOLCI IZ PRVEGA A RAZREDA IN — MAČKA IN PES.

Nato sta oba, pes in mačka, pomočila prednji taci v čr¬nilnik in odtisnila odtisa nog pod napisano. Pismo sta odnesla na učiteljičino mizo, nanj pa sta po¬stavila vazo z rožami. Pes in mačka sta odšla. V razred je zdaj vstopila snažilka.

Odprla je okna, zaprla vrata za seboj in odšla drugam po razredih, da bi se prvi a razred medtem dodobra prezračil.

Vtem pa je priletel na okno prvega a razreda vrabec, za¬gledal tiste črke pod vazo in takoj odletel na bezgov grm pod Gradom. Razglasil je o črkah vrabcem. Vrabci pa, ki so imeli neporavnane račune s prvošolci, so odleteli v razred, na uči- teljičino mizo. Zagledali so pisanje z zavrženimi črkami in sklenili, da bodo tudi oni pisali otrokom. V zboru so narekovali:

DRAGI OTROCI!

PIŠEMO VAM GRAJSKI VRABCI!

PROSIMO VAS,

DA NAS NE OBMETAVATE S KAMENJEM, DA NAM NE RAZDIRATE GNEZD, DA NE LAZITE ZA MLADIČI IN DA NAS NE STRELJATE S FRAČAMI!

PUSTITE NAS ŽIVETI, NAS IN NAŠE OTROKE!

TUDI MI VAS PUSTIMO PRI MIRU! VRABEC Z VRABČEVKO Z VRABČKI IZ ROŽNEGA GRMA VRABČEVKA Z GOLEGA KOSTANJA VRABEC Z NAJVIŠJE BUKVE Pomočili so krempeljce v črnilo in jih odtisnili na koncu pisma.

Toda o zavrženih črkah so zvedeli tudi otroci, takšni, ki še niso znali pisati in brati.

Odšli so po stopnicah v prvo nadstropje, v prvi a razred in tudi oni narekovali zavrženim črkam: DRAGI PRVOŠOLCI! ČE HOČETE, DA SE BOMO IMELI RADI, VAS MI, OTROCI S PLOČNIKOV, S CEST IN Z DVORIŠČ, PROSIMO: DA NAS NE CUKATE ZA LASE, DA NAS NE ŠČIPATE, DA NAS NE TEPETE, DA NAS NE KLOFUTATE, DA NE RAZDIRATE NAŠIH IGER, PAČ PA NAM POKAŽITE ZVEZKE IN VAŠI RISBE. — VAŠI PEPKA IN PEPEK DOLFKA IN DOLFEK CENČKA IN CENČEK. Pritisnili so palce na pečatne blazinice in se tako zapovrstjo podpisali. Odšli so.

Pod vazo z rožami je bilo zdaj troje pisem.

Skrivnost prvega a razreda o gobi in o brisanju črk se je tako razvedela. Prva je zanjo zvedela snažilka, za njo učiteljica, za njo hišnik in za hišnikom še ravnatelj in nazadnje vsa šola. Otroci so prebrali pisma.

Potem so vrnili dedku Mrazu gobo.

Odtlej niso nobene črke več zavrgli — pišejo pa, kakor zmorejo.


TEKMOVALCA IN PES[uredi]

Tadej in Vinko sta se nenehoma drug pred drugim pete- linila, še in še sta se postavljala. Otroci so čakali, da se bosta nekega dne do kraja, to je do zmage in poraza pomerila ter so se te predstave že vnaprej veselili. Tisto jutro, ko je prišlo do tekme med Tadejem in Vin¬kom, je bilo rosno pomladno jutro, brez oblačka na nebu, z lahko pomladno sapo in s ptičjim petjem, in bilo je nedelj¬sko jutro.

Tadejeva mama je sinka na novo oblekla. Tadej se je po¬gledal v ogledalu, si bil znenada všeč in že je postal tudi bo¬jevit — Vinko prav gotovo ne bo imel danes, to jutro, tako lepe in nove obleke. Pogledal je skozi okno in na dvorišče, kjer je že bil Vinko, ko da bi prav njega pričakoval. Tadej ni nič več zdržal doma, butnil je v vrata in stekel po stopnicah na dvo¬rišče in do Vinka. »No Vinko,« mu je rekel Tadej in začel: »Ti pa nimaš nove obleke! Jaz jo pa imam! Ti je pa nimaš!« Vinko ga je radovedno pogledal od pet do glave. Videl je, da je imel Tadej res novo, lepo temnomodro obleko z belimi robčki okoli velikega ovratnika — toda čevlji na nogah so bili stari in zrabljeni in prav nič lepi. »Ti pa nimaš novih čevljev! Nimaš jih, Tadej! Jaz jih pa imam! Poglej!« 

Tadej je presenečeno pogledal Vinkove čevlje: lepe, nizke čevlje je imel in s svetlimi ubodi okoli podplatov. »Ti pa nimaš nove puščice, Vinko! Nimaš je! Nimaš je! Nimaš je! Jaz jo pa imam!« 

»Ti pa nimaš nove torbice, jaz jo pa imam! Imam jo! Jaz jo imam, ti je pa nimaš!« 

Pes, ki se je pred pasjo hišico raztegnil, da bi užival mi¬lino nedeljskega jutra, je zdaj pa zdaj zastrigel z ušesi, zatem pa pogledal z enim očesom Tadeja in z drugim Vinka.

Tadej in Vinko pa za psa še vedela nista, brusila sta si pogum. Tadej je nestrpno pogledal okoli sebe ter zagledal grič in kamnite stopnice. Postavil se je pred Vinka, se razkoračil in pokazal proti griču. »Vinko, s katere stopnice skočiš? Poglej, jaz skočim s tretje!« 

Tadej je stekel po potki in po kamnitih stopnicah in skočil s tretje, ko da ni vse to nič. Zmagoslavno je pogledal, Vinko pa je prezirljivo zamahnil in rekel: »Prava reč! Jaz skočim s četrte!« 

Skočil je s četrte stopnice, z lahkoto, ko da tudi njemu ni to nič.

Tako se ni moglo končati. Tadej je znova pogledal okoli sebe in pogled se mu je zapičil v streho nad hišo, v streho, na' kateri so posedali golobje.

»Vinko, kaj pa s strehe? Bi skočil?« 

»Upam se, upam se, upam se! No, pa skočiva!« 

Otroci, ki so pojužinali in gledali z oken, so si začeli klicati: »Pridite na dvorišče! Na dvorišču je tekma! Tadej in Vinko!« 

Stekli so po stopnicah in na dvorišče. Vinko jim je zaklical: »Kličite: eden, dva, tri — zdaj!« 

Otroci so posedli tik žive meje in se napeto zagledali v sivo hišo, v sprano rdečkasto streho, a ko so ju zagledali zares na strehi, so onemeli. Tadej in Vinko sta se sklanjala, oprijemala sta se opeke in se ritenski spuščala do samega roba, do žleba. Golobje so vzprhutali in odleteli, otroci izpred žive meje pa so že zaklicali: »Eden, dva, tri — zdaj!« 

Vinko in Tadej sta se po strani pogledala, se ozrla dol, na črno zemljo in na mačehe, upognila kolena in se odbila. Priletela sta na črno zemljo in na mačehe. Pomendrala sta jih — a prava reč, saj sta skočila s strehe! Otroci so bili navdušeni, ploskali so, da so se prestrašili vrabci, in že so vzklikali: »Živel Vinko!« 

»Živel Tadej!« 

A že so bili razočarani — nihče ni zmagal, ne Vinko in ne Tadej. Tekmovalca sta se spogledala, a že se je Tadej do¬mislil nove tekme.

»Se upaš vzleteti? Vinko: više in še više?« 

»Če se upaš ti, se upam tudi jaz!« 

Potegnil je sever in mehko brstje se je vzgibalo.

Tadej in Vinko sta stekla kot na ukaz, vsak po svoj balon: Vinko je prinesel rdečega, Tadej modrega. Zapihal je močan veter in dvignil isti čas Vinka in Tadeja z balonoma. Dvigala sta se više in više in bilo je imenitno, otroci so navdušeno vpili in ploskali.

Pes, ki je spet zadremal, se je predramil, pogledal proti nebu, samkrat zalajal, zatem pa pogledal po gledalcih ob živi meji in znova položil glavo na prednjo taco, sonce je tako toplo grelo. Otroci so še in še kričali: »Živel Tadej!« 

»Živel Vinko!« 

Toda veter je oplazil veter in tako sta bila Tadej in Vinko z modrim in rdečim balonom naenkrat sredi vrtinca, balona sta se vedno bolj bližala in otroci, ki so z odprtimi usti gledali, so prestrašeno vzklikali: »Joj! Joj!« 

Oba balona sta se kar gnala drug proti drugemu, trčila sta in se odbila, a samo zato, da sta še z večjo silo trčila. No, in potem sta počila.

Otroci so zaslišali pok, zagledali so v zraku rdečo in modro krpo — in zamižali. Zbali so se, niso marali za nesrečo, a že so postali radovedni in se znova ozrli proti nebu; lahko so videli, kako naglo sta padala Vinko in Tadej.

Toda ves strah je bil prazen — Vinko in Tadej sta se z lahkoto pognala na vrt, na gredo solate in na črno zemljo. Pomendrala sta solato — a kaj, ko sta priletela z višine, kakor ni še nihče!

A skočila sta oba isti čas! Zmagal ni ne Tadej in ne Vinko!

Obstala sta na gredi solate in se razočarano pogledala. To je bilo zdaj že od sile; nobeden ni zmagal! »Tekmujva, še tekmujva!« je rekel Vinko. »Tekmujva pač! S skirojem — si zato?« 

»S skirojem, vsak s svojim skirojem! Otroci, pripeljite dva skiroja!« je rekel Tadej otrokom.

Otroci so stekli po skiroja, po Tadejevo in po Vinkovo, in zatem sta se Tadej in Vinko, tekmovalca, pripravila na novo ' tekmo. Stopila sta vsak z desno na skiro in čakala, da so otroci zaklicali: »Eden, dva, tri — zdaj!« 

Poganjala sta skiroja in vozila hitreje in še hitreje.

Otroci so postali navdušeni, a tudi nestrpni —- želeli so si zmagovalca in vzklikali: »Živel Vinko!« 

»Živel Tadej!« 

A kaj, ko sta bila vedno vštric!

»Neodlooočeno! Ustavita se!« so zaklicali otroci že vsi nestrpni.

Tadej in Vinko sta zadihana obstala, pogledala sta se in bila sta znova razočarana — še vedno nista zmagala! »Tekmujva s kolesi! Tadej, s kolesom boš premagan!« 

»Nič se ne bojim, dajva, s kolesi, kar dajva, dajva čimprej!« 

Otroci so stekli po črno Tadejevo kolo in po belo Vinkovo. Tadej in Vinko sta prijela za balansi, se vzpela in pritisnila na pedale.

»Eden, dva, tri — zdaj!« so zakričali otroci in kolesarja sta začela z vožnjo. Vozila sta v krogu in vedno hitreje, s takšno vnemo sta vozila, da nista niti opazila, kako sta se kroga njune vožnje vedno bolj manjšala in znenada sta trčila. Zableščalo se je in že sta se kolesi zasukali: enkrat, dvakrat, trikrat, šti¬rikrat, petkrat... »Joj! Joj!« so vzklikali otroci, a ker niso marali nesreče, so zamižali, toda že drugi trenutek so postali spet radovedni: pogledali so proti kraju nesreče — Vinko in Tadej sta prav ta hip skočila vsak s svojega uničenega kolesa. Kolesi sta bili razbiti — a kaj zato, ko sta se vozila tako, kakor svet do zdaj še ni videl! Toda kaj, še vedno ni bilo zmagovalca!

»Tekmujta z avtomobili!« so zakričali otroci.

Tadej in Vinko sta se spogledala in se navdušila — avto¬mobila bosta prinesla zmago! »Si za to, Tadej?« je vprašal Vinko.

»Dajva! Pripeljite avtomobila!« je zaklical Tadej.

Otroci so odnesli polomljeni kolesi v klet, pripeljali pa dva avtomobilčka, sivega za Tadeja in rjavega za Vinka.

Zatem so se otroci potisnili ob živo mejo in od tam 2 klicali: »Eden, dva, tri — zdaj!« 

Tekmovalca sta sedla na sedež in vžgala, motorja sta z brnela, kazalca na uri sta se dvignila in iz izpušnikov se pokadil modrikast dim.

Avtomobilčka sta se pognala, drvela sta vedno bolj in tak nista opazila, da se je krog, po katerem sta vozila, bolj in bc manjšal.

»Vinko! Tadej!« so zakričali otroci, toda vtem sta že avte mobilčka trčila, karoseriji sta zahreščali in šipe zažvenketale. avtomobilčka pa sta se zasukala enkrat, dvakrat, trikrat, št: rikrat, petkrat, šestkrat, sedemkrat... Otroci so se prestrašili, zamižali so, a že so postali rade vedni, odprli so oči in pogledali proti kraju nezgode — Vinki in Tadej pa sta stopila iz avtomobilčkov in na dvoriščna tli živa in zdrava. Bleda, brez kaplje krvi sta stala drug prot drugemu in — bila sta razočarana. Tudi zdaj ni bilo zmago valca!

»Če je tako, naj zmaga močnejši!« je zaklical Tadej.

»Sem za to! Pa se dajva!« 

Zavihala sta si rokave, razkoračila sta se, napela sta mišice in se pogledala izpod čela kot dva bikca, ki čakata na boj.

Otroci so stopili od žive meje in zaploskali, metanje jih je veselilo.

Tadej in Vinko sta se zagnala drug v drugega, odločena, da ne popustita, pa četudi bosta tekmo izgubila: spoprijela sta se na življenje in smrt.

»Živel Tadej!« so zdaj zaklicali otroci — zakaj Vinko je bil ta čas skoraj že na tleh, takoj zatem pa so zaklicali: »Živel' Vinko!« — zakaj zdaj je Vinko premagal Tadeja.


Toliko časa sta se metala, da sta se nevarno približala psu, ki je leno dremal. Še hip, in Vinko je stopil na pasjo taco in Tadej na pasji rep. Pes je zarenčal, zatem pa vstal in stopil počasi in mogočno proti Tadeju in Vinku, ki sta se začel; zadenski umikati. Obrnila sta se, stekla skozi dvoriščna vrat* in na cesto, zajokala in zakričala. Otroci so onemeli.

Pes pa si je na sredi ceste znenada premislil in se vrnil počasi na dvorišče.

Otroci so stekli domov in prinesli psu kosti, da bi jih do kraja obral — saj je zmagal pes!


VESELA PESEM[uredi]

Ančica je bila čudovit otrok — govorila ni samo po slovensko kakor vsi drugi otroci pri nas, Ančica je lahko govorila in se menila tudi po rusko, italijansko, nemško in francosko in — igrala je na gosli tako lepo kakor otroci niso znali...

Mama, bila je igralka, in oče, bil je inženir, pa sta hotela, da bi se Ančica še in še učila — tako deklica ni imela zase niti trenutka časa ne za igračke ne za igranje ne za neumnosti.

Ančice vse to seveda ni nič veselilo —- povsod in vedno bi bila rada govorila samo po slovensko in z otroki bi se bila rada igrala! A kaj, ko starši niso in niso popustili in tako seje morala Ančica še in še učiti, iz dneva v dan pa je postajala bolj in bolj žalostna, bleda in zamišljena.

Očeta in mamo je začela njuna Ančica že skrbeti. Zato sta sklenila, da jo morata za njen rojstni dan razveseliti.

Na ta dan, na njen rojstni dan, je spet nastopala, tokrat pa pred mamo in očetom in pred teto in stricem. Najprej jih je pozdravljala v vseh jezikih.

»Dober dan!« je pozdravila vse štiri po rusko.

»Dober dan!« je pozdravila zatem po italijansko.

»Dober dan!« je pozdravila takoj zatem še po nemško.

»Dober dan!« je pozdravila nazadnje še po francosko.

Teta s slamnikom na glavi je bila vzhičena. Vstala je in stisnila Ančici roko.

»Ančica, brez primere! Tak otrok, moj bog, pa kaj vse znaš!« 

In tudi stric je bil ginjen. Dvignil je Ančico in jo poljubil na čelo.

»Odlično, Ančica! Odlično — skratka: čudovito!« 

Oče, ki je sezidal že nešteto lepih in prelepih hiš, je bil nad Ančico znova očaran. Bil je milijonkrat bolj očaran, kakor je bil kdaj očaran nad najlepšo hišo, ki jo je zgradil. Sedel je v naslonjaču, kadil cigareto, puhal plavkast dim predse in po¬žiral solze, toda ne solz žalosti, ampak solze sreče!

Mama, ki je vsak dan igrala v lutkovnem gledališču, je bila prav tako očarana nad Ančico. Zmogla je milijonkrat več kot najbolje izdelana lutka!

Toda njuna Ančica je znala še veliko več!

»Le govorita z njo po tuje, le govorita!« je rekla mama teti in stricu.

Teta in stric sta mislila, da zna Ančica po tuje samo: dober dan! Začudeno sta pogledala mamo in potem še Ančico, a nazadnje sta se le začela meniti z Ančico po tuje.

Ančica pa, ko da ni vse to njej nič — menila se je, spra¬ševala in deklamirala po italijansko, po francosko, po nemško in po rusko.

Vsi, teta in stric, mama in oče, so gledali pred seboj Ančico, deklico v rožasti obleki in v belih čevljih in ji burno, iskreno in dolgo ploskali. Tako ni nihče od njih opazil, da ima Ančica žalostne oči...


Presrečna mama je stopila k Ančici, pogladila jo je po laseh in ji rekla: »Ančica, zaigraj nam na gosli!« 

Ančica je odprla violinsko škatlo, vzela v roke gosli in lok, potegnila po strunah in strune so zazvenele. »Ančica, daj, zaigraj nam skladbo, tako, ki si si jo sama izmislila!« ji je rekel oče, da bi jo spodbudil.

Ančica je pogledala mamo in očeta, jima pokimala, nato pa se je zazrla v strune, potegnila z lokom in strune so zapele po njeni želji.

A ko je končala z igranjem, ni mogla verjeti svojim očem: vsi, teta in stric, mama in oče, so si brisali solze z oči.

Dvignila je lok in jih začudeno vprašala: »Ja, zakaj se pa jočete?« 

»Le kaj se ne bi jokali! Čudovito pesem si zaigrala, a bila je žalostna!« je odgovorila teta in si brisala solze s svilenim robcem.

»Ančica, res čudovito si igrala,« je rekel spodbudno stric, »naj bo, bila je žalostna, a zdaj nam zaigraj kakšno veselo!« 

»Oh, Ančica, otrok moj, daj razveseli nas, zaigraj nam veselo pesem! Boš?« je prosil oče. »Se razume, Ančica, zdaj boš zaigrala veselo! Veselo! Samo veselo, kaj ne, dušica?« je rekla mama vsa nestrpna. Hotela je ugoditi gostoma.

Ančica jih je še bolj začudeno pogledala.

»Ja, kaj res ni bila ta pesem vesela? Oh, počakajte, zaigram vam drugo!« 

Ančica je znova potegnila z lokom po strunah in gosli so zaigrale. Pesem, ki je v hipu napolnila sobo, je bila lepa in prelepa, a tudi ta je bila žalostna.

Ančica je povesila lok in pogledala teto in strica in mamo in očeta, in znova se ni mogla načuditi: še bolj kot prej so se vsi jokali, hlipali in posmrkavali so v robce, tako so bili že za¬jokam.


»Ja, kaj tudi ta pesem ni bila vesela?« jih je vprašala.

Zdaj so se mama in oče, stric in teta spogledali. Spoznali so, da Ančica ne pozna vesele pesmi. Zagledali so, in to šele komaj ta hip, njene žalostne oči, njen bledi obraz!

Ne, morali so jo razveseliti! Vsaj ta dan, vsaj na njen rojstni dan! Naj velja, kolikor velja!

Stekli so v kuhinjo. Prinesli so mlečno lešnikovo čokolado in sirove štruklje. Zatem so postavili pred njo celo goro slado¬leda z jagodami na vrhu.

Ančica se je vseh teh dobrot razveselila, sedla je in pojedla od vsakega malo. Obrisala si je usta, vstala in spet vzela v roke gosli in lok in zaigrala.

Strune so zazvenele, a tudi ta prelepa pesem je bila ža¬lostna.

Mama in oče in teta in stric so se znova spogledali. Ne mlečna lešnikova čokolada ne sirovi štruklji in ne sladoled z jagodami niso napravili Ančici veselja. A Ančico so hoteli raz¬veseliti, morali so jo razveseliti! Odšli so po igrače.

Mama je prinesla Pavliho z lutkovnega odra.

Oče je prinesel vrsto visokih hiš: bloke in stolpnice.

Stric je prinesel helikopter, prinesel ga je naravnost iz trgovine.

Teta je prinesla rožo v lončku, z enim samim, a prelepim cvetom.

Ančica, ki ni imela igrač že kdo ve koliko časa v rokah, se je igračam začudila. Igrače je imela, a časa, da bi se z njimi igrala, še vedno ni imela!

Z igračami v naročju je odšla k policam ob steni. Tam, na policah, jo bodo morale počakati. O, na policah se ni manjkalo igrač, vse stare igrače so bile tam lepo zložene, toda mrtve.


Najprej je vzela v roke Pavliho. Pogledala ga je in se mu nasmehnila. Hotela ga je dati na prvo polico med živali, a Pavliha je zavohal smrt, ki je kraljevala na teh policah, in je začel mahati in brcati. Upiral se je Ančici. Zakričal je na moč prestrašeno: »Ne sem! Ne sem, Ančica! Ne ne, nočem umreti!« 

»Nimam časa zate, Pavliha, zdaj ne! Nič se ne boj, ne boš umrl, ne!« je rekla Ančica, da bi ga potolažila. Razmaknila je mrtve živali in ga postavila na polico. Toda Pavliha je še tisti hip posinel, omahnil in izdihnil pod sivo pajčevino.

Stolpnice in bloki, no, bile so same lepe hiše, niso na polici ne jokale ne kričale in ne vzdihovale —- a še tisti hip, ko jih je Ančica postavila med zaklete igrače, so postale sive in očrnele kot zakleti gradiči: nihče ne bi mogel živeti v njih...

Helikopter, ki še niti enkrat ni poletel, ni hotel za nobeno ceno v grobnico igrač. Nalahko in potiho se je izmuznil iz Ani- činih rok, odletel, zakrožil nad vsemi in se skril na okenski polički. In roža, ki se ni mogla braniti? Še tisti hip, ko jo je Ančica postavila med igrače in na polico, je sklonila svoj edini prelepi cvet in zvenela.

Ančica se je vrnila k mami, k očetu, k teti in stricu. Do¬mači, ki so mislili, da so Ančici prinesle igrače veselje, so ji znova veleli, naj zaigra.

»No, Ančica, zdaj pa nam le zaigraj veselo!« je rekel oče še spodbudno, a že nestrpno. »Ančica, ampak zdaj nam zaigraj samo veselo! Veselo! Veselo!« je rekla mama na moč nestrpno. A kaj, nihče od odraslih ni vedel, da so vse igrače, stare in nove, na zakletih policah pomrle! Ančica je vzela gosli, potegnila je po strunah in pesem, ki jo je zaigrala, je bila lepa in prelepa. A ko je videla, da imajo vsi po vrsti, oče in mama in teta in stric solzne oči, se v resnici ni mogla načuditi. »No, zakaj pa zdaj niste veseli — ali vam nisem zaigrala vesele pesmi?« je zaklicala. Oce m mama m teta m stric so se znova spogledali. Ne, nič več si niso vedeli pomagati. Le kaj naj bi Ančici še prinesli, da bi jo razveselili!

Zmenili so se in odšli na pot — iskat veselja.

Oče je odšel na južno stran, mama na severno, stric na zahodno in teta na vzhodno stran. Odšli so — Ančica pa je ostala sama doma.

Bilo je tiho.

Še pajka, ki je predel čez stare in nove igrače mreže, ni opazila. In takrat je posijalo sonce naravnost na Ančico. Svetli žarki so jo pobožali po očeh in po licih. Stekla je k oknu, ga odprla na stežaj in pogledala na cesto. Otroci z otroškega igrišča so jo zagledali. Poklicali so jo, kakor že kdo ve kolikokrat — toda danes jim je tudi ona za¬klicala :

»Pridem! Pridem! Takoj!« 

,A kaj bosta rekla mama in oče?'

,Nič — danes je moj rojstni dan!' si je rekla.

Položila je gosli in lok v škatlo in stekla po stopnicah na cesto. Tam, pred hišo, so jo otroci že čakali. Obkrožili so jo in odšli z njo na igrišče.

Mama in oče in teta in stric so iskali veselje za Ančico, pa ga niso nikjer našli. Tako so se potem vsi štirje na moč ža¬lostni vrnili.

Odprli so vrata, a kako so se začudili, ko Ančice ni bilo. Klicali in iskali so jo po stanovanju. Klicali in iskali so jo po hiši. Klicali in iskali so jo toliko časa, dokler je niso zagledali sredi otrok na otroškem igrišču. Otroci so se prekopicavali, za njimi se je prekopicnila tudi Ančica. Tako smešno se je prekopicnila, da so se otroci tolkli po kolenih. Smejali pa se niso samo otroci — smejala se je tudi Ančica.


Mama in oče in teta in stric so naslonili nosove na ograjo in ko so videli, da je Ančica medtem že našla veselje, so jo pustili.

Odšli so, Ančica pa se je lovila, se skrivala in se podila z otroki.

Vrnila se je domov sama, na večer, ko so se prižigale prve zvezde.

Bila je vesela, tako vesela kakor že dolgo ne. Vzela je gosli in zaigrala veselo pesem.

Ta večer so v Ančinih rokah oživele tudi vse stare in nove igrače!


O TATU, KI JE OKRADEL ŠOLO[uredi]

Fic ni imel toliko časa, da bi kaj do kraja premislil. Mama — bila sta sama — ga je imela rada in še preveč rada; zmeraj se je bala zanj, zmeraj mu je kaj naročevala — ga trapila, kakor je menil sinko. Tako mu je neko jutro, ko je stal pred njo v kratkih hlačah z naramnicami in s torbo na rami, spet dajala dobre nasvete. »Fic, sinko, da boš hodil vedno po pločniku in naravnost v šolo... Da ne bo nesreče, sinko...« Šolar je nestrpno prestopil, se zazrl nepočakano v mamo z velikimi modrimi očmi, prijel jo je za roko in prekinil potok » njenih nasvetov.

»Mama, mama, že vem, že vse vem! Nič se ne boj! Po ploč¬niku in naravnost v šolo bom šel...« »Fic, sinko, le glej...« 


Toda sinko je že butnil v vrata in stekel po stopnicah in na dvorišče — mame ni več slišal. Zdaj se je mama naslonila na odprto okno in pogledala za sinkom. Videla je, da se je lovil prav po robu pločnika, da je na veliko mahal z rokami, slišala je, da si je požvižgaval — takrat pa je zadišalo mleko in morala je od okna.

Fic pa je ostal prepuščen čisto samemu sebi.

Nekaj časa se je še lovil po robu pločnika, potem pa — bilo je že za oglom, materi povsem z oči —je zagledal zapuščen in osamel skiro. Prislonjen je bil na plot, ko da je koga ča¬kal, no, ko daje prav nanj čakal— in še tisti hip je bil na skiroju in že se je pognal proti Ljubljanici, čez most in proti šoli, mimo otrok in prav med nje. Otroci so se razmikali in kričali: »Jutri pridem tudi jaz s skirojem!« 

»Tudi jaz!« 

»Tudi jaz!« 

Fic je bil tako med prvimi v šoli...

Preden pa je stopil skozi težka šolska vrata in pozabil na svet, se je pokazal prav na vratih sluga. Ali danes ni bil tak kakor zmerom, bilje razburjen, brki pod nosom so mu sršeli — nekoga je nestrpno iskal. Zazijal je po ulici, zatem pa obstal s temi iščočimi očmi na otrocih tik pred šolo. Ficu se je zdelo, da gleda prav njega! »Tat, tat!« je ponavljal še in še sluga. »Kam smo prišli, joj, že v šoli... Ga niste videli, tatu?« Sluga je gledal v otroke... Otroci pa so najprej pogledali slugo, koj zatem pa so se še sami začeli ozirati po ulicah.

Fic, ta šolar, ki je bil vselej in povsod prvi, je segel v žep, obtipal kovanec — ne, on ni bil okraden — in še tisti hip je sklenil, da bo našel tatu, ki je okradel šolo.

»U, dobil ga bom!« je zakričal otrokom.

»Koga pa?« 

»Koga? Tatu! Tatu vendar!« 

»A kako?« 

»S skirojem!« 


In žeje bil na skiroju, žeje hotel s skirojem zdrveti čez trg in po cesti ... Znenada pa je spustil skiro z rok, da je padel z ropotom po tleh, in že je bil na kolesu, ki je bilo prislonjeno na šolo.

Prva se je zavedela Marjetka; stekla je za njim in začela vpiti:

»Fic, mamimo kolo! To je mamino kolo!« 

Sluga je zdaj razočarano zamahnil z roko.

»No ja,« je rekel, »le kaj bo zdaj iz tega?« 

Potegnil je iz pipe in šel v šolo, otroci pa so ostali še pred šolo in gledali za Ficem. Fic pa seje ta čas že odpeljal čez trg in po ozki ulici med starinske hiše.

Vozil se je in kričal:

»Umaknite se! Iščem tatu!« 

Ljudje so se ustavljali, gledali za šolarjem, se čudili in ozirali na vse strani — toda tatu ni bilo. Ulica pa, po kateri je vozil Fic, se je vedno bolj ožila, in še preden se je kolesar vsega zavedel, je bil sredi kolesarjev.

»Umaknite se mi!« je znova zaklical.

Vozači okoli njega, ki so se počasi in pievidno premikali, so se jezno ozrli za šolarjem. »Zakaj pa?« 

»Za tatom se podim!« 

Na te Ficeve besede so se kolesarji mrzlo zasmejali.

»Za tatom naj se kar milica podi!« 

Fic se je s tem lahko obrisal pod nosom — umolknil je, se potulil in vozil počasi, tako pač kot drugi. Toda med temi počasnimi kolesarji ni mogel ostati — postal je nestrpen, neučakano se je oziral okoli sebe, ko da bi iskal rešitev, ki še ni vedel zanjo. Znenada pa se je zveselil — ponevedoma in kot nalašč je butnil v moder avtomobil. Stopil je s kolesa in pogledal v avtomobil, a tam ni bilo nobene, prav nobene žive duše. Spustil je kolo, da je z ropotom zgrmelo na tla in stekel k avtomobilu. Pritisnil je na kljuko, vrata avtomo¬bila so se odprla spredaj in navzven, in že je sedel Fic na globok usnjen sedež. Žeje vžgal motor, žeje prijel za krmilo in že seje avtomobil uvrstil med avtomobile vseh vrst. In še samo nekaj trenutkov in modri avtomobil jih je že prehiteval. Šoferji v luksuznih in tovornih avtomobilih so se začeli zaradi predrz¬nega vozača razburjati, a kaj so hoteli — če so hoteli ostati živi in zdravi, so se morali izogibati. Tako so vsi razburjeni privozili do trga.

Na sredi ti ga je visel semafor, a ta hip mu je gorelo rdeče oko in vsi šoferji so se kot na ukaz ustavili. Samo šolar z mo¬drim avtomobilom je vozil kar naprej, a v krogu, okoli in okoli semaforja.

Miličnik, kije stal na robu trga, seje zdaj grozeče vzravnal, vzel piščalko in ostro zapiskal.

Vsi so se ozrli za modrim avtomobilom, a šofer ga še ni ustavil — naprej in naprej je vozil in v krogu. Miličnik se je zaradi šoferjeve neposlušnosti razjezil, vzel je beležnico in svinčnik in zapisal in dvakrat podčrtal

modri avtomobilček — kazen

Toda modri avtomobil se je zapeljal okoli trga že tretjič, že četrtih, že petič, že šestič... Kaj je hotel miličnik? Pripisoval in pripisoval je in vse skupaj trikrat podčrtal

kazen kazen kazen kazen...

Vse je gledalo v miličnika in v modri avtomobil.

Znenada je bil ves trg okoli in okoli semaforja prazen, ko da bi bilo sredi noči, opolnoči. Ljudje na pločnikih so se zazijali v izpraznjen trg in v edinega vozača. Takoj zatem so privreli vsi kupci in prodajalci iz trgovin, ustavili so se na robu pločnika in niso se mogli pre- čuditi: takega blaznega vozača še svoj živi dan niso videli!

Fic pa je bil ta čas tako srečen, tako zvrhano srečen, kakor še nikoli — vozil je avtomobil, prvič v življenju ga je vozil, in vedno hitreje ga je vozil in Fic ni in ni odmaknil pogleda od kazalca na hitrostni uri. A kaj, ko je prav takrat spoznal, da se vrti v krogu, in bilo je ko zakleto: iz začaranega kroga ni mogel...

Ficeva mama -— hitela je s trga in s polno torbo domov — se je zaradi gneče ustavila na pločniku, se vzpela na prste, da je pogledala preko ljudi, in se zazrla na prazen trg in na drveči avto — vozil je tako naglo, da je zrak švistel — in že je v zli slutnji prebledela. Nič več in niti za en sam trenutek ni odmaknila pogleda od drvečega avtomobila.

Miličnik je nanagloma odšel v telefonsko kabino. Z vzne¬mirjenim glasom je poklical gasilce, za njimi pa še reševalno postajo.

In že se je naslednji hip odpeljal iz garaže gasilski avto. Zategnjeno piskajoč je vozil proti trgu. Ljudje, ki jih je sreča¬va!, so pomislili: le kje, le kje je kraj nesreče!

Samo še hip in že je hitel tudi reševalni avto z rdečimi križi na oknih naravnost proti trgu. Vozil je tako naglo, da je dohitel gasilski avto. O pravem času je moral biti na trgu — odpeljal bo pač tiste nesrečnike, ki bodo obležali ranjeni na sivih granitnih kockah.

Ta čas pa, ko sta hitela gasilski in reševalni avto na trg, tudi ljudje na pločnikih niso držali rok križem. »Zaustavimo ga z vrvjo!« so zaklicali.

Miličnik je pomislil — tudi on seje navdušil za ta predlog — srečno je pretekel trg in napel vrv, ki so mu jo vrgli s pločnika — a kaj, ko je šolar zavozil pod vrvjo in spet obkrožil trg! Toda ne miličnik in ne ljudje niso obupali. Znova so na¬tegnili vrv — a kaj, ko je šofer povozil vrv in znova zapeljal okoli trga!

Takiat pa se je oglasila prodajalka iz trgovine z ribiškimi potrebščinami. »Zaustavimo ga z mrežo!« 

Iz naročja je stresla veliko ribiško mrežo na pločnik, a s pločnika so jo ljudje vrgli na sredo trga. Zatem so jo napeli — pred njimi je bila nategnjena čez ves trg ribiška mreža kot siva ponjava.


Kazalec na hitrostni uri v avtomobilu je stal pokonci in trepetal, Fic je pogledal iz avtomobila ven, na trg, in ko je zagledal pred seboj sivo ponjavo, si je oddahnil: dokončno bo prebil začarani krog in zapeljal bo avto na široko, sivo cesto!

Motor je brnel, zrak je švistel, avto je vozil, ko da bi ga veter podil... Zunanja kolesa so se še komaj dotikala tal.

Kazalec na hitrostni uri se je že prevesil čez polovico ...

In zdaj je šolarju prvič zatrepetalo srce!

Kaj, če bi se avto odtrgal od tal!

Fic je pritisnil z vso močjo na zavoro.

Modri avtomobil je zapeljal v ribiško mrežo in v hipu obstal.

Ljudje so se s pločnikov vsuli po praznem trgu k avtomo¬bilu. Toda kako so se čudili vsi po vrsti: za krmilom modrega avtomobilčka so zagledali v resnici dečka s šolsko torbo na rami.

In ta deček je še vedno tiščal zavoro, držal je krmilo in trdno mižal.

Fic, ki je zaslišal ljudi okoli sebe, je v strahu vprašal: »Nisem mrtev?« 

»Nisi ne, saj govoriš!« je odgovoril miličnik.

»Pa kdo drugi?« 

»K sreči nihče, toda... toda, ti šofer, ki nisi nobeden šofer — le počakaj! Pokaži mi prometno knjižico!« Fic je šele zdaj na moč prestrašeno pogledal miličnika in vso pisano množico okoli sebe.

Samo zato, da bi se laže ubranil ljudi, ki so šli nanj kot ptiči na čuka, je stopil iz avtomobila na trg. Pokazal je prazne dlani.

»Nimam je...« 

Začel je požirati solze, začel je med prsti mencati robček...

»Kdo bi mi jo pa dal?« 

Prav ta hip sta pripeljala na trg gasilski avto, zategnjeno piskajoč in rešilni avto z rdečimi križi na oknih. Ljudje so se pred šoferjema razmaknili, tadva pa sta mislila, da sta prišla že nemara prepozno.

»Zdaj nam je šlo še brez nesreče,« jima je zaklical mi¬ličnik, »sami smo tega vozača ustavili...« »A kdo vam je tako zagodel?« je vprašal šofer rešilnega avtomobila.

Ljudje so se do kraja odmaknili od Fica.

»Jaz,« je rekel Fic, »a vi niti ne veste ne, da sem se podil za tatom!« 

Ljudje na trgu so se spogledali in že so se začeli smejati — mislili so, da jih je hotel predrzni šolar speljati na led.

Fica je skoroda prevzel črni obup, s solznimi očmi se je zazrl v strnjeni krog okoli sebe, ko pa je zagledal svojo mamo, mu je v hipu upanje spet vzplalo in stekel je k njej.

»Veš, mama, res, za tatom sem se podil... kaj ne, da mi ti verjameš?« 

»Verjamem ti, Fic, a zakaj nisi šel naravnost v šolo?« 

»No, in tat?« je prekinil mamo miličnik, ki ga je začela tatvina zanimati.

Fic je miličnika svetlo pogledal.

»Našo šolo je okradell«

»In kaj je ukradel?« 

»Ne vem, res ne vem...« 

»Kako da ne bi vedel! Spomni se, pobič, spomni se! Mo¬goče, da vam je mize odpeljal?« 

»No, ne vem, res ne vem, res ne...« 

»O, če si že tako počel zaradi tatu, pa se ne bi spomnil!« 

»Ne vem, ne, jaz ne vem, sluga vel«

»Pa ti je bilo treba take dirke!« je rekla mama na vse to, »Fic, najprej bi premislil, potem...« 

»Mama, čuj, mama, vsak trenutek je bil dragocen!« 

Miličnik pa je hotel najti tatu, ki je okradel šolo! Odločil se je, da bo odšel sam in s fantom in naravnost v šolo.

Miličnik je sedel na motorno kolo od spredaj, Fic za njim, Ficeva mama pa v prikolico. Odpeljali so se proti šoli.

Za njima sta se odpeljala še gasilski in rešilni avto. Kole¬sarji in avtomobili vseh vrst so znova vozili v vse smeri —- se¬maforju na sredi trga so se spet prižigale in ugašale rdeča in zelena in rumena luč. Ljudje so odšli, prodajalci in kupci v trgovine, in drugi po svojih opravkih.

Fica pa so otroci pred šolo še vedno nestrpno pričakovali.

»No, Fic, kje je tat?« so ga vprašali.

»Tat? Nimam ga še ...« 

»Kje ga boš pa našel?« 

»O, če ga jaz ne bom našel, ga bo našel miličnik... samo, kaj je ukradel — ali veste?« 

Napeto je poslušal z očmi in z ušesi.

»Klobaso, Fic!« 

Fic je zardel in prizadeto rekel:

»Veste kaj — ne šalite se! Klobaso samo že ne!« 

»Tako so rekli... klobaso pač!« 

Fic se je držal zdaj kot polita kura, bil je do kraja razo¬čaran.

Ko mu je sluga potrdil to o klobasi, ni bil samo razočaran — bil je užaljen!

»Zakaj pa ste to rekli o tatu?« 

Ficevo vprašanje je terjalo odgovor.


»Zakaj, zakaj, zakaj! Neumnost, res prava neumnost —■ kje pa sem mislil, da boš šel tako na vrat na nos za tatom?!« 

Toda niti sluga ga ni do kraja prepričal. Zdaj se je zanesel samo še na miličnika. Resnično vznemirjen je stekel k milič¬niku, ki se je zgovarjal s šolskim upraviteljem.

Tam, na hodniku, sta naredila miličnik in Fic načrt, kako bosta izsledila tatu, pa naj je bil tat že kdorkoli. Najprej sta morala preiskati šolo od vrha pa do tal!

Tako sta prišla na. svojem pohodu v klet — tam pa sta našla skoraj celo klobaso, iz luknjice v steni pa je z lepimi okroglimi očmi gledala v njiju predrzna miš.


NAŠA SOBA[uredi]

Ni še dolgo, ko je bila tam., na desno roko od ceste, kjer drvijo avtomobili, čisto navadna, s travo zaraščena livada. Toda zdaj ni tam ne duha ne sluha o livadi. Ostalo je le še prelepo ime za vrsto blokov, ki so zrasli na tem mestu. NA LIVADI so postavljeni počez in naravnost, kakor da bi jih kdo razmetal. Vse polno teh blokov je. Same široke, dolge škatlaste hiše v tri nadstropja in s tremi stopnišči. Hiše, se pravi bloki, so si tako enake, da jih med seboj ne morete ločiti. Pravzaprav vam pove šele majhna številka nad srednjim stopniščem, kje ste. Torej pojdite NA LIVADO!

Tam poiščite BLOK ŠT. 7!

Otroci iz BLOKA ŠT. 7 NA LIVADI so si pridobili SVOJO SOBO.

Tecite od bloka do bloka! Še preden bi skuhali jajce, boste našli slavni blok št. 7.

Še enkrat: NA LIVADI, BLOK ŠT. 7.

In kateri otroci so bili tako podjetni?

Čisto navadni otroci so bili to, takšni, kakršni ste vi.

Imenovali pa so se:

BINČEK ZORICA IVO LILICA

Po pravici povedano, v bloku št. 7 NA LIVADI so bili vsi srečni.

Mame, očetje, babice in dedki, tete in strici so bili srečni zato, ker so se priselili NA LIVADO iz samih pretesnih, temnih in vlažnih stanovanj. Nekaj časa sreči še verjeti niso mogli, prebujali, delali in spali so v lepih, svetlih, zračnih stanovanjih. Dan za dnem. Teden za tednom. Mesec za mescem. Ne, to ni bila nič več pravljica! Nič manj niso bili srečni tudi otroci iz tega bloka. Širna dvorišča med temi bloki so bila njihova od jutra pa do noči. Nikdar niso bili sami.

Nikogar, prav nikogar takrat ni motilo, da so imeli v kleti navadno pralnico s starinskim kotlom ob steni. Ne gospodinj, ki niso do zdaj nikdar drugače prale, ne očetov, ki so dobili v nedeljo zjutraj lepo, sveže dišeče perilo, da so si ga preoblekli...

Otroci pa še pomislili niso ne na pralnico in ne na sušilnico. Kadar so bili umazani, so jih mame preoblekle v čisto perilo in v čiste obleke

Tudi sušile so mame perilo, kakor so bile navajene že vek in več: poleti na dvorišču, pred blokom, pozimi pa na balkonih. Ne, tudi sušilnice niso pogrešali!

Toda prav sušilnica ima v tej zgodbi posebno veljavo. Za sušilnico je arhitekt namenil majhno sobo poleg pralnice. Sušilnih naprav pa v to sobo ni bilo: ne prvi teden, ko so se ljudje vselili, ne po prvem mescu in ne po prvem letu. Zato je hišnik sušilnico zaklepal, ključ od sušilnice pa je visel v njegovi kuhinji, na žeblju ob vratih. Otroci so se skrivali po kleti, v sušilnico pa niso zavili, saj so bila vrata zaklenjena. Prazna soba v kleti, ki naj bi bila sušilnica, pa je bila mar¬sikomu, ki ni imel kam leči, kamen spotike. Tako je prišel mlad pleskar k hišniku, da bi si pridobil sobo.

»Ko bi smel biti v sušilnici, spodaj v kleti!« je rekel pleskar.

Hišnik ga je najprej začudeno pogledal, potem pa mu je pogovarjajoče rekel: »Človek božji, saj to je vendar sušilnica! Ne morete!« 

»Pa saj nič ne sušite v tej sušilnici! Kakšna sušilnica pa je to!« seje razhudil pleskar. »Če ne sušimo, pa bomo! Nabavili bomo sušilne naprave!« je rekel hišnik prepričano. »Le kdo jih bo kupil!« se je začel zdaj pleskar posmeho¬vati.

Toda zdaj je bilo hišniku dovolj. Namrščil je obrvi. Pogledal je pleskarja kot hudič iz kozarca. Rekel je nasršeno in jezno:

»Kupili jih bomo, pa je! Sušilnica ni nobena soba!« 

In še vrata je zaloputnil pred razžaljenim plekarjem.

Pleskar pa se še ni vdal. Odšel je k staršem in jim razložil. Tako in tako jim je rekel, nimam, kamor bi položil glavo, a tu, v kleti, imate vi prazno sobo...

Pleskar pa tudi pri starših ni našel milosti. Ne, sušilnice, ki naj bi sušilnica šele postala, niso hoteli tako poceni zapraviti.

Zato je odšel pleskar jezen, razočaran in žalosten drugam iskat srečo.

Za PLESKARJEM so si hoteli pridobiti sušilnico še ŠIVI¬LJA in PEK in ELEKTRIČAR in MEHANIK in SLAŠČI- ČARKA.

Sobe, ki naj bi bila sušilnica, pa si nihče izmed njih ni pri¬dobil.

Za PLESKARJEM so odšli razočarani, jezni in žalostni iskat srečo še ŠIVILJA in PEK in ELEKTRIČAR in ME¬HANIK in SLAŠČIČARKA.


Ne Lilica ne Ivo ne Binček in ne Zorica niso nič vedeli o nesrečnem pleskarju, ki ne more dobiti sobe, ne o nesrečni šivilji ne o peku, ne o električarju ne o mehaniku in ne o slašči¬čar ki. Zato so bih Lilica, Ivo, Binček in Zorica srečni. Srečni so bili ves maj in junij in julij in avgust in september. Z oktobrom pa nič več. Postali so nezadovoljni.

Začelo je deževati. Deževalo je podnevi in ponoči, naprej in naprej. Na planinah je zapadel sneg. Segel je že skoraj do doline. Megla se je skotila kdo ve kje in kdo ve zakaj. Toliko je je bilo, da so je imeli polna usta. Komaj so stekli pred blok, že jih je zazeblo, streslo jih je do kosti in roke in noge so jim premrle. Postali so nesrečni.

Noč in dan so morali biti doma.

Doma pa so bili vsem napoti:

Dopoldne so bili v kuhinji napoti MAMI. V sobi so bili napoti DEDKU. Dremuckal in dre¬mal je. Popoldne pa so bih napoti OČETU. Bral je knjigo in si je želel miru.

Stali so torej pred kuhinjskim oknom: Binček na tleh, Zorica, Lilica in Ivo pa na pručkah. Pritiskali so nosove na šipe in gledali v sive niti deževja.

In komaj da je dež prenehal, že so se dobili pred blokom: Lilica, Binček, Ivo in Zorica. Požirali so meglo, tiščali so roke v žepe in gledali v daljavo.

Molčali so.

Takrat se jim je porodila tiha želja.

»Ko bi imeli sobo,« je rekel Binček, največji med njimi.

»Ko bi imeli svojo sobo!« je rekla za njim Lilica.

»Svojo sobico!« sta rekla za njima še Zorica in Ivo.

Sedli so na prvo stopničko. Bili so kot štirje premraženi vrabci. Mimo njih je šla sivolasa učiteljica v svojo sobo v tretjem nadstropju. Pogledala je te premražene vrabce in zavzdihnila:

»Ko bi imeli zanje vsaj kakšno sobo!« Obšli so vse bloke in vsa dvorišča med njimi. Toda tu ni bilo NOBENE SOBE ZA OTROKE! Zatem je rekla Lilica:

»Pojdimo tja! Mogoče je tam soba za otroke!« Pokazala je proti široki cesti, ki je peljala mimo LIVADE. Stekli so do ceste. Tam so bile razne trgovine in Binček je bral napise:

SADJE ZELENJAVA PREHRANA MLEKARNA PEKARNA

Tam je bil tudi

KROJAČ. Tam je bila tudi ŠIVILJA. Tam je bil tudi ČEVLJAR.

OTROŠKE SOBE pa NI BILO.

Od tod so pogledali naprej, na desno roko.

Tam je bila ŠOLA. Pogledali so naprej, na levo roko. Tam je bila

TRŽNICA.

OTROŠKE SOBE pa tudi tu NI BILO! Toda ne Lilica ne Ivo ne Binček in ne Zorica niso obupali. Vrnili so se pred svoj blok. Pred blok št. 7. Tu so bili doma! Tu so morali najti SVOJO SOBO!

Prijeli so se za roke. Šli so po kamnitem stopnišču iz pri¬tličja v prvo nadstropje, iz prvega v drugo nadstiopje, iz drugega v tretje nadstropje.

Toda SOBE ZA OTROKE ni bilo nikjer.

Zato so se pogumno odpravili dalje.

Odšli so na podstrešje. A kaj ko je bilo vse podstrešje pregrajeno kakor vsa hiša! Vsaka stranka je imela na podstrešju staro šaro z zaklenjeno žabico na vratih.

Zdaj so se otroci razočarano spogledali.

»Pojdimo še v klet!« je rekel Binček. »Moramo dobiti svojo sobo!« 

Otroci so se spet vrnili. Odšli so v klet. A tudi tukaj je bila klet pregrajena. Vsaka stranka je imela za zaklenjenimi žabicami skladovnico drv, kup premoga, krompir in jabolka na policah.

OTROŠKE SOBE tudi tukaj ni bilo!

Binček, Lilica in Ivo so se razočarano spogledali.

Takrat pa jih je poklicala Lilica, ki je bila najmanjša.

»Našla sem sobo! Ivo! Zorica! Binček!« 

Vsi so na mah pritekli. Na pragu sobe so obstali kot vko¬pani — vsa soba je bila v gostem belem oblaku sopare, ki se je kadila iz starega pralnega kotla.

»Oh, Lilica,« je rekel Binček, »to je vendar pralnica!« 

Zaprli so torej pralnico in stekli po hodniku proti stopni¬cam, takrat pa je Binček kakor za šalo, pritisnil na kljuko su¬šilnice. Za čudo: kljuka se je vdala.

Hišnik, ki je nekomu iz občine pokazal sušilnico, jo je pozabil zakleniti.

Otroci so se vsuli v lepo, prazno, svetlo sobo.

Stisnili so se.

Znova so pogledali po sobi — ne, nikogar ni bilo v njej!

Pogledali so na tla — ne, niti mize niti postelje niti omare niti stola ni bilo na tleh!

Pogledali so na štiri stene — ne, niti ene same slike ni bilo niti na eni steni!

»Našli smo sobo! SVOJO SOBO!« je zaklical Binček.

Ivo, Lilica in Zorica so zavriskali od veselja.

»Našli smo sobo!« so klicali še in še.

Binček pa, ki se je bal, da bi jih kaj ne presenetilo, je otroke umiril in jim rekel:

»Da ne pride prej hišnik! Hitro domov! Prinesite kaj za NAŠO SOBO!« 

Vsi so bili za to.

Stekli so po stopnicah, vsak na svoj dom.

Doma so rekli otroci mamam in očetom, da so si našli SVOJO SOBO. Da naj za to sobo tudi nekaj dajo! Starši.pa otrokom niso verjeli. Mislili so si, da se grejo otroci take igre — dali so jim pa le: mizice, stolčke, police in rože.

Zatem so otroci odprli kuhinjska okna. Zunaj je spet po¬sijalo kislo jesensko sonce. Otroci iz drugih blokov so bili na dvorišču.

Lilica, Binček, Zorica in Ivo so jim zaklicali:

»SVOJO SOBO imamo! Prinesite še vi kaj zanjo!« 

In kot bi mignil, so otroci SVOJO SOBO opremili.

Na edino okno so dali štiri cvetlične lončke z razcvetenimi gorečkami. Ob steno so postavili zaboj s policami. Ta zaboj so prekrili z rožastim pregrinjalom. Na tleh so razmestili štiri mizice. Pod vsako mizico so bili štirje stolčki. Iz svilenega pa¬pirja so izrezali okrasne prtičke. Dali so jih, največjega na zaboj, štiri manjše pa na štiri mizice. Nekdo izmed otrok je prinesel vazo z oktobrcami. Postavili so jih na sredo zaboja, vrh okrasnega prtička. Tako — soba je bila SOBA ZA OTROKE.

To bi lahko slepi videli.

A da bi si odrasli ne izmislili česa drugega, so nabili na vrata napis z debelimi tiskankami: NAŠA SOBA za otroke iz NOVIH BLOKOV NA LIVADI

V majhni sobi je bilo vedno več otrok.

Zmagali so! Dokopali so se do SVOJE SOBE!

Od veselja so se smejali, so peli in kričali, vsi križem, vsak po svoje. Nastal je tak vrišč in krik, da so se stene sobe tresle.

Še hip — in od otroškega vrišča se je že tresla vsa hiša.

Hišnik, ki je prav ta čas zadremal za mizo, se je prebudil. Ne, takega vrišča še nikdar ni bilo! To niso bili samo Binček in Ilica in Zorica in Ivo — morali so biti tudi drugi otroci iz drugih blokov.

Pomencal si je zaspane oči, si napolnil pipo s tobakom, prižgal in potegnil. Potem je odšel tja, od koder je prihajalo otroško kričanje. Toda, kako se je začudil, ko je zagledal na vratih sušilnice napis:

NAŠA SOBA za otroke iz NOVIH BLOKOV NA LIVADI

A kako se je šele začudil, ko je v sušilnici, za katero je do zdaj tako lepo skrbel, videl vse polno trok. Otroci so ga zagledali in v hipu so onemeli. Saj ravno njega so se najbolj bali!

Hišnik pa jim je rekel kar s praga, z začudenjem, ki mu ni bilo meja:

»Toda otroci, to je vendar sušilnica!« 

»Ne, ne,« je rekel Binček, ki si je prvi opomogel, »od zdaj naprej bo to NAŠA SOBA!« 

»Otroci, tu bodo vaše mame sušile perilo!« je rekel hišnik, pomežiknil in požrl slino.

»Ne, ne, ne,« je znova zatrdil Binček, »to je zdaj NAŠA SOBA!« 

»Naša soba! Naša soba! Naša soba!« so klicali otroci, da je skoraj razneslo stene.

Hišnik je sprevidel, da pri otrocih nič ne opravi. Zamahnil je z roko, se obrnil in s trudnim in težkim korakom odšel po stopnicah. Tam pa se je že srečal z mamami in z očeti, ki so hiteli za njim v klet.

No, lahko si mislite, kako so se začudili vsi po vrsti, ko so zagledali svoje otroke sredi opremljene otroške sobe.

»Mama — ta soba je naša!« 

»Oče — poglej, ali nimamo lepe sobe?« so klicali otroci vsi križem kiažem.

Otroci so bili zadovoljni. Otroci so bili srečni. Tako srečni kot še nikdar!

Starši so jih gledali in že se je tudi njim razjasnil obraz.

Mame in očetje so pomislili:

po delu in težavah si lahko oddahnejo doma, v sobi, če jim je treba, stečejo v trgovine, če jim je treba, stečejo v delavnice, če jim je treba, stečejo do tržnice,

OTROCI, TI PA NIMAJO SVOJEGA KOTA.

Prisvojili so si sušilnico, kjer ni še nihče posušil niti krpe perila, in prav so storili!

Toda o tem niso mogli vsak zase odločati! Zato so sklicali sestanek vseh stanovalcev iz sedmega bloka. Sestanek je bil kar na stopnišču.

Složno so sklenili:

»Naj imajo naši otroci tudi SVOJO SOBO!« 

Požvižgali so se na sušilnico.

Najbolj se je upiral hišnik. Rekel je, da ne smejo otroci biti v sušilnici, preden ne obvestijo občine, toda nihče ga ni več poslušal.

Po nekaj dneh so naredili odrasli otrokom v njihovi sobi prireditev.

Mlad tiskarje stopil pred blok. Dvignil je bleščečo trobento in zatrobil:

TRARA TRARA TRARA TRARA...

Svetlo, veselo je zadonelo. Seglo je do vsakega bloka in še cez.

Trobentač je oznanjal veselo novico:

OTROCI IZ SEDMEGA BLOKA SO ZMAGALI OTROCI IZ SEDMEGA BLOKA SO SI PRIDOBILI SVOJO SOBO

Otroci so pustili odprte zvezke z nedokončanimi domačimi nalogami kar na mizah, vrgli so igrače na polico, skorjo kruha pa v košarico za kruh in že so stekli pred sedmi blok.

Vhod pri srednjem stopnišču je bil slavnostno okrašen.

PRIDITE, OTROCI!

je pisalo nad vrati.

Otioci so šli naravnost v klet in v otroško sobo. Začela seje prireditev:

Liličina mama jim je povedala pravljico. Verina mama, ki je bila operna pevka, jim je zapela pesmi.

Slavkov oče, kije bil inženir, a je znal čarati, je pokazal otrokom sto in eno čarovnijo.

Binčkova mama jim je z lutkama zaigrala majhno pred¬stavo. Junaka sta bila Pes in Mačka.

Nazadnje je s tresočim glasom rekla sivolasa učiteljica, kije bila že v pokoju, da bo pri njih, pri otrocih, če jo bodo imeli radi.

To je bila pač učiteljica, ki brez otrok in brez njihovega živžava sploh ni mogla živeti. Otroci so bili vsega veseli.

Najbolj veseli pa so bih učiteljice, ki jim bo druga mama. Objeli so jo in poljubili. Prireditev se je končala. Otroci bi se bili morali raziti po svojih domovih, saj so na nebu že zablestele zvezde, toda niso in niso se mogli ločiti od SVOJE SOBE.

Učiteljica in Binček sta odšla k hišniku po ključ. Hišnik ga je dal v roke učiteljici in rekel: »Pa pazite na sobo — saj veste, hišnik sem!« 

Sivolasa učiteljica pa mu je zatrdila, da ne bo pazila samo na sobo, temveč tudi na otroke in da lahko zaradi tega mirno zaspi.

Učiteljica je dala ključ v svojo torbico in potem sta z Binč- kom odšla, vsak v svoj dom. Otroci so bili presrečni. Končno so le prišli do svoje so¬bice!

Legli so na postelje in posteljke, zaspati pa niso mogli. Še in še so mislili na SOBO ZA OTROKE! Če vas bo pot kdaj zapeljala NA LIVADO, ne pozabite na BLOK ŠT. 7.

Nič se ne bojte ceste, ki pelje ob LIVADI, tam res divjajo avtomobili, da je kaj — vi pa pojdite kar od ceste, na desno stran! Tam se vrstijo bloki z majhnimi številkami nad srednjimi stopnišči. Brali boste blok št. 1, št. 20, št. 3, št. 5, itd. Poiščite blok št. 7! Pojdite po stopnicah v klet. Na levo roko boste videli otroško sobo. Odprite vrata, tam boste presenetili otroke. Mogoče rišejo, mogoče pojejo, mogoče poslušajo pravljico. Prisedite še vi! Rišite, pojte in poslušajte pravljico z njimi vred!


PRVI APRIL[uredi]

Za vsakogar, za odraslega in za otroka, pride dan, ko se mu izpolnijo najbolj skrite želje.

Tudi Boži so se izpolnile. A ne samo njej — vsem so se izpolnile: očetu in mami in babici in dedku in mucu. Ljudje pri nas ne vedo, kdaj in kje jih sreča čaka — Boža pa je natanko vedela.

Kdaj?

Prvega aprila.

Kje?

V ulici Prvi april.

Na kateri številki?

Na številki trinajst.

Torej doma!

Prav doma pa so bili vsi zapovrstjo nezadovoljni!

Zadnjega marca je bilo — Boža se je vrnila iz šole domov. A komaj je odložila torbico, že se ji je začel motati muc med nogami, godrnjal je in godrnjal in Boža se je sklonila k njemu in ga vprašala:

»Kaj pa ti je, muc?« 

»Nič — samo slabe volje sem!« 

»Zakaj pa, muc?« 

»Kaj bi ne bil slabe volje — niti ene same zanikrne miške nisem dobil...« 

»Beži, beži, muc, nalovi si jih! V klet pojdi!« 

A kaj, ko njihov muc ni bil navaden muc, bil je gosposki muc. Posedeval je po blazini, ki mu jo je sešila babica, in s te blazine je šel samo toliko, da se je pretegnil. Nad miškami, ki niso hotele k njemu, pa se je pritoževal.

Tako je bil muc nezadovoljen s svetom in z življenjem.

Prav nezadovoljstvo pa se je v tej hiši širilo kot nalezljiva bolezen. In kar je bilo najbolj čudno — nihče ni vedel, ali je prihajalo od muca na očeta in na mamo in na dedka in na babico in na Bredo, ali od očeta in mame in dedka in babice in Brede na muca.

Božo so poklicali h kosilu. Stekla je, pa je bila že pozna. Vsi razen očeta so bili že zbrani. »Zakaj pa ne prideš, če te kličemo?« je rekla mama sitno in nataknjeno.

Boža ji ni nič odgovorila — kako bi ji mogla dopovedati, da seje pogovarjala z mucem! Sedla je na stol k pogrnjeni mizi. Začela je srebati juho. Medtem je pogledovala okoli. Vsi so jedli in molčali. Držali so se na moč resno.

Stregla je babica.

Tako so vsi jedli in molčali, gledali in poslušali pa so samo njo, Božo. Tudi babica, ki je stregla. Če juhe ne sreblje z žlice in če ne cmoka z jezikom, če drži žlico lepo od spodaj, če ima levo roko pravilno in lepo prislonjeno na mizo, če ne binglja z nogami...

A tudi Boža je gledala okoli sebe: videla je, da je dedek slonel z vso levo roko na mizi. Tenko je poslušala in tako je razločno slišala, kako je mama juho srebala z žlice. Srebala je, da je cvililo — Božo je zabavalo, a srnejj ti se ni smela. V tej hiši se ni smel nihče smejati\ Toda bilo je tako smešno, da se je Boža skoraj skoraj zasmejala, a je raje močno stisnila ustnice. In nihče, ne mama ne dedek in ne babica, ni niti slutil, kako bi bil Boži smeh skoroda skočil izza zaprtih ustnic.

Zato so bili vsi spet sredi svojih vsakodnevnih skrbi. Babica je začela sredi kosila tarnati zaradi denarja, ki ga je potrošila pri mesarju za meso, pri peku za kruh, v mlekarni za mleko in v zelenjadni trgovini za zelenjavo in jajca. Božina mama pa, ki je bila v šoli vsak dan učiteljica, je tarnanje stežka prenesla. Nekaj časa jo je z muko poslušala, potem pa ji je kar zletelo z jezika:

»Daj no, babica! Kaj le večno tarnaš! Denar si porabila, skuhala si kosilo — prisedi in jej!« Babica je kot na ukaz umolknila, pogladila je krilo, da bi sedla, takrat pa seje oglasil dedek: »Od jutra do večera samo toži, naša babica! Babica, čuj — ti bi morala dobiti milijon!« Babica je na te dedkove besede dedka grdo pogledala, odmaknila seje od mize in rekla: »Pa še kako bi ga potrebovala — tvoj milijon — a le za¬pomni si, ne zase...« 

Boža je videla, kako je bila babica, ki je skrbela za vso družino, užaljena. A dedku, ki je bil dobrega srca in ni hotel babice žaliti, je postalo babice žal, prigovarjal ji je, naj prisede. Za dedkom je prigovarjala babici še mama, naj prisede in naj pokosi, a bilo je vse zaman, babica ni prisedla in ni pokosila. Mama pa, ki je bila že sita otroškega živžava, je vzkliknila:

»Nikar se ne prepirajmo! Lepo vas prosim — o, kako rada bi imela vsaj malo miru!« 

Vstala je in z rokami na sencih odšla iz kuhinje.

Tako so ostali samo trije: babica, ki se je jezila na dedka, dedek, ki se je jezil na babico, in Boža, ki je jedla poslastek.

Grizljala je štrukelj in bila čisto tiho. Vedela je, da se bo burja kmalu polegla.

In res, babica je sedla in pojedla kosilo, dedek pa je vzel iz žepa pipo, odprl tobačni mehur, si natlačil tobaka v pipo in prižgal. Potegnil je, pogledal babico in se zazrl skozi okno. Nič več se nista prepirala z babico in rad jo je imel, joj, kako rad!

»Ko bi imela vsaj svojo sobico!« je rekel. »Sama se ne bi nič več prepirala...« 

Boža ga je razločno slišala in že se je zbala. Le kako neiz- rečno pusto bi ji bilo, če bi odšla babica in dedek na svoje! A že se je spomnila, da ni bilo v vsej ulici Prvi april nobenega prostega stanovanja in nobene in niti najmanjše proste sobe ne\ Torej bosta le ostala babica in dedek pri njih! V ulici Prvi april! Na številki trinajst! Babica ni dedku nič odgovorila, pač pa sta začeli z Božo pospravljati umazano in očiščeno posodo.

Takrat je prišel domov oče.

Boža je hotela vedeti, kakšne volje je! Komaj je čakala, da bo prišel v kuhinjo, in ko je prišel, je pogledala samo na nje¬gove brke pod nosom, zakaj očetovi brki so bih za Božo prav toliko vredni kot vremenoslovcu barometer: povedali so ji, kakšne volje je oče ta dan, ta trenutek, zdaj.

A kaj, ko so mu štrleli na vse strani, ko da bi bili med seboj sprti!

Torej je bil tudi oče slabe volje!

Zakaj?

Če drugi niso vedeli — Boža je vedela za veliko očetovo gorje.

Oče je bil dirigent, toda samo kakšen? Takšen dirigent, kakršnega naše mesto nikdar niti videlo ni! Skladal je samo tiste pesmi, ki so mu privrele iz srca. In tudi dirigiral je samo takrat, kadar mu je to narekovalo srce. Ljudje pa, ki so ga sre- čavali, ki so se z njim pomenkovali in peli pod njegovo tak¬tirko, niso vedeli, kakšnega moža imajo. Pevci so peli, kakor so peli pri drugih dirigentih — niso in niso se dovolj potrudili Niso mu peli čisto in natančno ko klavir, kadar je zaigral.

Boža je ta trenutek videla, kako je nesrečen. Hotela ga je razveseliti, skočila mu je v naročje in očetu so se še tisti čas brki polegli, nič več mu niso štrleli vsaksebi. A komaj mu je sedla v naročje, že jo je milo pogledal in jo zaprosil:

»Boža, povej, boš pela?« 

»Bom, oče, bom!« 

»No zapoj, ampak lepo, čisto: La!« 

Boža je vstala iz očetovega naročja, potrudila se je in zapela:

»La!« 

Oče jo je pogladil po laseh, bil je zadovoljen.

»Boža, pazi, zdaj zapoj, ampak lepo in čisto: La la la la la!« 

Boža se je potrudila in odpela mu je lepo in natančno:

»La la la la la!« 

Toda očeta ni njeno petje do kraja osrečilo — še vedno je bil žalosten, saj ji je rekel:

»Ti, Boža, zapoješ lepo in čisto in natančno — moji pevci pa ne znajo! Ne znajo pa zato, samo zato, ker nočejo! O, še sanja se jim ne, kakšnega dirigenta imajo!« 

A Boža je bila deklica, ki je lahko sama zase lepo in čisto in natanko zapela in zato je še in še pela, samo da bi oče ta dan, ta trenutek, zdaj, pozabil na svoje veliko gorje.

»La la la la la!« 

Še in še bi mu bila pela, a morala je narediti domaČo nalogo.

Odšla je v sobo, sedla k mizi in vzela črnilnik, peresnik in zvezek. Odprla je stran in začela pisati. Pisala je in pisala, a kaj, ko se ji je pero vedno znova zatikalo! Na belem papirju so se črnile packel

Začela je prelistavati zvezek, packe so bile na vsaki strani in ko jih je hotela prešteti, se ji je jezik zapletel in ni in ni jih preštela do konca.

Znova je začela pisati, saj še naloga ni bila končana; želela si je, da bi ne delala pack, a bilo je vse zaman! Nesrečno pero se je zatikalo in spet so bile na beli strani drobne in še bolj drobne packe.

Tako je postala nezadovoljna tudi Boža: s seboj, z zvezkom in s peresom.

Ni še minil dan pred prvim aprilom, pa že so bili vsi ne¬zadovoljni: Boža, mama in oče, dedek in babica. Zato so nestrpno pričakovali prvoaprilsko jutro.

Komaj seje drugo jutro zdanilo, so vstali in si vsi zapovrstjo čestitali k svojemu dnevu. Pričakovali so nekaj... nekaj... nekaj posebnega pač!

In res: najprej jih je presenetil zvonček na vhodnih vratih. Zazvonilo je in vsi radovedni so stekli k vratom. Prva je bila seveda Boža. Odprla je vrata, pred vrati pa so zagledali poštarja s poštno torbo čez ramo in z dopisnico v roki. Poštar je poiskal z očmi babico, ji pomolel dopisnico in rekel:

»Vi, babica, ste pa res srečni! Pa še kako srečni! Zadeli ste milijon!« 

Babica, ki je igrala na loterijo že trideset let, je zmedeno in nejeverno pogledala pismonošo, potem pa še vse zapovrstjo. Nasmehnila se je.

»Bežite, bežite — ta je pa bosa!« 

Vsi: babica, mama in oče in Boža so bili tako presenečeni, da še do sape niso mogli. Samo dedek se je toliko zbral, da je vzel iz pismonošinih rok dopisnico, jo mrmrajoč prebral, potem pa ves srečen pogledal sivolaso babico in vzkliknil:

»Babica, res, milijon si zadelal Glej, glej, izpolnila se ti je želja — preobuj in preobleči se — greva po milijon!« 

Torej niso bile sanje — tesnica je bila — babica je dobila milijon! Naenkrat so se vsi vznemirili. Boža je morala pomiti posodo od zajtrka, pri tem pa je skrbno gledala in poslušala, kaj se dogaja. Dedek in babica sta odšla po denar v banko. Vrnila sta se čez čas in s torbo, ki jo je babica rabila za zelenjavo. Postavila jo je na mizo, odgrnila prtiček in vsula iz torbe denar:

Boža je gledala:

Joj, koliko gaje bilo! Kot solate, kot špinače, kot peska — pač milijon!

Babica, dedek in Boža so stali okoli mize, gledali v denar in se čudili — še nikoli ga niso videli toliko skupaj. Kako pa sta se čudila oče in mama, ko sta videla pred seboj tak kup!

»Si zadovoljna, babica?« jo je vprašal oče.

»No, povej, babica, si zdaj zadovoljna?« jo je vprašala mama.

»Kaj bi ne bila,« je rekla babica in se prizanesljivo nasmehni¬la, »še veste ne, kako denar kopni! Kot sneg poleti, kot megla v soncu!« 

Vsi so bili od sile radovedni, kaj bo babica s tolikim denarjem, a prav tega jim babica ni hotela povedati — to je bila njena skrivnost!

Nato sta babica in dedek vzela kar s kupa nekaj denarja in odšla z njim v mesto. Vrnila sta se težko otovorjena, zatem pa sta spet vzela s kupa nekaj denarja in odšla znova v mesto. Tako sta se še in še vračala domov po denar, z mesta pa sta se še in še vračala, vedno bolj otovorjena in s postreščki.

Tistega denarja pa, ki ga je bilo kot solate, kot špinače in kot peska, ni bilo skorajda nikjer več! V resnici je kopnel kot megla v soncu in kot sneg poleti!


Toda njih dom se je prenavljal.

Stare postelje so zamenjale nove. Stare omare so tudi zamenjah z novimi in tako so potem staro pohištvo, vse od kraja, postreščki odpeljali v starinarnico.

Zatem je babica preuredila tudi kuhinjo. Namesto šte¬dilnika, iz katerega seje vedno kadilo, je postavila nov električni štedilnik z električnim pekačem. Najela je delavce in ti so pri- čvrstili nad umivalnikom dve pipi. Ko so ju odprli, je tekla z desne pipe tako vroča voda, da se je kadilo, iz leve pipe pa je tekla mrzla voda. Tako si je uredila babica kuhinjo in bila je vesela: odslej ji bo šlo vse v gospodinjstvu kot po maslu.

Babica pa ni pozabila pri svojem milijonu še na druge gospodinje v hiši. Kupila je pralni stroj, ki so ga postavili v hišno pralnico, pač zato, da se ženske ne bodo več s pranjem toliko trudile — prala in sušila bo elektrika.

Prav tisti čas pa, ko je dedek neusmiljeno preganjal prah s knjig s sesalcem za prah, je znova pozvonilo. Dedek je bil toliko zaverovan v svoje delo, da zvonjenja še slišal ni.

Vsi drugi so slišali zvonec, pritekli so k vratom, odprli so jih, a kako so se začudili, ko jim je ponujala kurirka z občine pismo za dedka! Mama je pismo vzela, ga pretrgala in ga naglas prebrala:

Spoštovani dedek!

Veseli nas, da vam lahko sporočimo: končno se nam je le posrečilo, da smo dobili za vas in za vašo ženo enosobno stano¬vanje v ulici Prvi april in na številki sedem.

Spodaj je bil pečat občine, zraven pečata pa se je nekdo prav nečitljivo podpisal.

Vsi so se ozrli za dedkon in ker ga ni bilo, so ga poklicali:

»Dedek! Dedek! Deeedeeek!« 

Tak vrišč in krik so zagnali, da je dedek odložil sesalec za prah in pritekel k vratom. Povedali so mu, kakšno odločbo je dobil in tudi on je bil neizrečno vesel. Prebral je pisanje in vzkliknil:

»Odslej, babica, bova imela tudi midva svoj kot! Tako sem tudi jaz končno dočakal svoj dan!« 

Boža je pogledala dedka in babico, zatem pa skočila k dedku, ga objela in prosila, naj ne gre nikamor. Toda dedek je ostal neizprosen in vse prigovarjanje je bilo zaman.

»Ne pregovoriš me, Boža!« ji je pravil. »Izpolnilo se mi je, kar sem tako željno čakal.« 

Boža pa seje oklenila babice, zajokala in rekla:

»Babica, kaj ne, da ti ne pojdeš?« 

Babica je Boži posušila solze, jo pobožala po laseh in jo tolažila.

»Nič se ne boj! Ne grem, jaz že ne, to ni po moji volji!« 

»In če ti ne greš, babica, kaj ne, da tudi dedek ne bo šel tja?« 

Toda dedek je ta čas že hodil po stopnicah, ko da bi ga nosila burja.

»Babica, babica, pridi za menoj!« je klical.

Sel je na oglede za njunim kotom. Prišel je pred hišo s številko sedem, vzpel se je po stopnicah in tam, v drugem nad¬stropju so ga že čakali ključi. Odprl je stanovanje in ni se mogel prečuditi. V majhni, svetli in zračni sobi z zračnimi zastori na oknih, sta stala ob stenah dva kavča. Med kavčema je bil na polici radio. Dedek, ki ni mogel verjeti svojim očem, je negotovo pritisnil na tipko in radijsko oko se je zeleno zasvetilo.

»Dragi poslušalci ob radijskih sprejemnikih ...« je slišal.

Sedel je, si prižgal pipo in poslušal. O, ko bi bila zdajle tu babica! Komaj se je premagal, da je ni naglas poklical!

113 Zatem je odšel v kuhinjo in shrambo, shramba je bila od tal do vrha polna raznih jestvin, v kotu pod oknom je bil električni hladilnik s svežim mesom in s surovim maslom. In še sta imela z babico kopalnico, ki je še do zdaj nikdar in nikjer nista imela in kar je bilo najvažnejše: vse brez milijona!


Ta čas sta bila mama v šoli in oče pri svojem zboru.

Mamo so otroci kot vsak dan pričakovali, a danes so bili pridni, gorovili so po vrsti, potem so jo poslušali in spet govo¬rili, a znova po vrsti. Med odmorom niso ne tekali ne skakali po razredu in malico so pojedli pri svojih mizicah, bele kave ni nihče med njimi razlil ne po podu in ne po mizici.

Mama se je čudila, toda že jo je začelo skrbeti, če niso otroci bolni. Zato jih je vprašala: »Ste mogoče bolni otroci? Ali trese koga mrzlica?« 

»Ne!« so zavpili v en glas.

»Ah kuha koga vročica?« 

»Ne! Ne! Zdravi smo!« so znova zaklicali.

»No, če je to res, ah boste potem vedno tako pridni?« 

»Vedno! Vedno! Vedno!« 

Zavoljo tega odgovora je prišla mama domov dobre volje: izpolnila se ji je vroča želja, da so bili otroci v šoli pridni.

Doma pa se je kosilo tako rekoč samo kuhalo in peklo. Babica je samo prižigala in ugašala elektriko, poskušala je jedi in se veselila dobrega kosila.

A tudi očetu je pel ta dan njegov zbor čudovito.

Spodbudno jim je rekel, tako kot vsak drug dan:

»Zapojte v en glas, prosim, res lepo in natančno: ,La!'« Kot da bi to jutro vsak izmed njih na tešče pojedel sveže jajce, tako čisto in natanko in v en glas so mu odpeli: »La!« 

Oče se je zveselil in jim velel spet spodbudno, a že po- gumneje:

»No, potrudite se še enkrat! Natančno, lepo in v en glas mi zapojte: La la la la la!« 

Znova so se potrudili, na prvi migljaj njegove taktirke so mu odpeh v en glas, lepo in natančno: »La la la la la!« 


Oče je bil zadovoljen kakor še nikoli in tudi očetov zbor je bil vesel kakor še nikoli. Bilo je, ko da bi siepci spregledali: naenkrat so vedeli, kakšnega moža imajo in njegova cena je zrastla. Čudili so se, kakšno lepo pesem je uglasbil.

Oče je odšel vesel in pomlajen proti domu in je kar tako mimogrede na poti uglasbil novo pesem. Šel je in šel, mahal z dirigentsko palico in pel predse čudovito novo pesem:

»La la la — le! La la la — le!« 

Ljudje iz ulice Prvi april, ki so se mu zaiadi nasršenih brkov pod nosom po navadi umikali, so bili presenečeni. Brki so veselo gledali v svet, oči so se mu dobrodušno smehljale in naenkrat je bila ozka ulica polna njegove prelepe pesmi in mahanja di¬rigentske palice.

Znenada bi bih tudi oni radi zapeli; stekli so za njim, za cel grozd jih je bilo, in mu klicali: »Tudi mi bi radi peli! Poslušajte nas!« 

Oče se je obrnil na peti in jim rekel:

»Kar pojte!« 

»Že, samo če nam boste vi dirigirali!« 

Oče ni mogel verjeti svojim ušesom. Znova se je obrnil na peti in jih pogledal, če ga nimajo za norca — toda ne — dočakal je dan, ko bo z njim pela ulical Popeljal jih je na dvorišče.

»Samo toliko počakajte, da pokosim!« je rekel in odšel domov, kjer so bili ta čas že vsi zbrani.

Vsi so bili zadovoljni, tudi muc. Sedel je pod novim fo¬teljem, sonce je sijalo, diemuckal je, prav takrat pa seje pospre- hodila miš na moč izzivalno in predrzno mimo treh njegovih brkov. Zbudil se je, pogledal, opazil miško, ki je že izginila v luknjici, se zadovoljno namuzal in rekel:

»Pa sem le dočakal, da je prišla miš k meni! Prepričana bodi, da mi drugič ne uidešl«

To opoldne je bila nezadovoljna pri tej hiši še samo Boža in to zaradi pack. Ravno pred kosilom je pisala spet do~ nalogo, pero se ji je znova zatikalo in v zvezku so bile zdaj spet packe, drobne in še bolj drobne — in bile so ji v sramoto. Slabe volje je postavila zvezek na odprto okno in šla.

Kosilo, ki se je kuhalo in peklo na električnem štedilniku, je bilo res imenitno. A še preden so pojedli, je spet nastal hrušč in trušč. Pevci so z dvorišča klicali na vso moč:

»Dirigenta hočemo!« 

Babico je klical dedek:

»Pojdi z menoj v novo stanovanje!« »O dedek, nikamor ne grem! Ne, ne, kaj misliš, da bi lahko živela brez Bože!« Boža je babico hvaležno pogledala, a dedek je gnal kar naprej svoje:

»Babica, še sanja se ti ne. kakšno stanovanje sva dobila — rečem ti, kot v pravljici ! Tako se je mama zaradi hrušča spomnila, da vendar še ni čisto zadovoljna.

»Pojdiva!« je rekla Boži in jo prijela za roko.

Odšli sta v gozd za hišo. Sonce je sijalo na mlado brstje, svilnati listki so se pregibali v vetru, dišalo je po smoli in po pre¬močeni prsti in mama se je pomirila.

Tiho tiho je bilo, nič nista govorili in mama bi bila najraje ostala v gozdu do samega večera, a kaj ko so Božo skrbele packe!

Odšli sta torej domov, petje pevskega zbora stanovalcev iz ulice Prvi april pa jima je že od daleč prihajalo naproti:

»La la la — la! La la la — le!« 

Oče s taktirko v roki in na zaboju je pred svojimi pevci kar sijal od zadovoljstva.

Boža je potiho odprla vrata v sobo in pogledala na odprto okno, ali kako se je začudila — okoli zvezka in na zvezku so bili škorci. Zobali so packo za packo, morda so mislili, da so jagode!

Pihal je veter in odgrinjal in zagrinjal je strani v zvezku. Škorci so hiteli, zobali so, nekaj pack pa le niso uspeli pozobati. Toda čakali so toliko časa, dokler jim ni nagajivi veter odprl zvezka tam, kjer so še bile packe, nato pa so še te poslednje pojedli.

Boža je bila vesela — tudi njej se je spolnila najbolj vroča želja! V zvezku ni bilo nič več pack.

Zvečer, ko so se prižigale zvezde na nebu, je vsa družina legla in zaspala in še v snu so se smehljali, vsi, razen dedka.

Dedka ni bilo, ostal je sam v svojem kotu. Toda samemu ni bilo lepo, zato se je že drugi dan vrnil k babici, Boži, k mami in očetu, na številko trinajst. Vsi so ga bili veseli, prijeli so ga za roke in se z njim zavrteli. Potem so se ustavili in Boža je vzkliknila:

»Kakšna škoda, da je bil samo včeraj prvi april!«