Zaprišeženi prah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Goltanec pesmi[uredi]

Ne peti, ne molčati. Nič se godi. Biti zaupnost v otroškem goltu. Zlo na nedolžni poti: med korenino in plodom sled premen. Ne biti nem. Lepota je čutna zbranost časa za ljudi.

Le nekaj se nas dotakne, Marku Slodnjaku[uredi]

Le nekaj se nas dotakne bolj kot z obrisi svojih doživljanj. Redkokdo. Komaj kateri se dvigne v naš govor pred molkom. Koliko pa jih je zbranih v blazni tišini, ki ni zavetje nikomur? Tisto, čemur je vzet spomin, zdaj nežno, kar prenežno, resno, kar preresno zre naprej: v skladbo časa, v neskončni metež neslišnih izpeljav. Resno zre, nežno, le zase.

VELIK POSEL ČAKA LJUBEČE[uredi]

Predpesem[uredi]

Začetek je v mir in v red zazibani svet. In knjiga v snegu, brez naslova, brez spomina, brez besed. Vsi se pričenjamo znova, v vsem. Sonce se je vrnilo z velikega lova. Pes, ki se je v noči počutil kot smet, je močan. Z zobmi iz posebnega kova. Dete, ki s sanjami streslo je zibko, gleda mamin smehljaj. očesu mu jutrna ptica spleta brezkrajno mil sijaj. Vse se pričenja znova, v vseh. Pomladi pa ni in ni. Ni je, da bi z imeni se dotaknila stvari. Ni je, da Škrtavcem v kamnu, Sikavcem v mahu, Tresavcem v brezi solzo požene v prosojna telesa in v dremotno kri. Svet je mir. Svet je red. Kdo, le kdo ... preživet?

Človek, iztrošeno seme[uredi]

To je vek visoke lune. Listje plavičasto tli v skoraj brezčasni presnovi. Treba bo strah, ki tehta duše s pinceto, objeti v rotitveni krog. Nekaj je, kar stalno zapušča samoto stvari in naseljuje poglede rastočega reda in preobčutljivost ljudi. Človek, iztrošeno seme. Človek, razsuto vztrajanje, najgloblja brazda tišine, luska čudenja, luščina, igra varovanja skrivnosti, ki vara, da z nami spi. Saj v resnici ne diha izpod odeje in tudi na koži prebujanj ni njenih dokazov niti sledi. Nekaj je, kar nas stalno ljubkuje in spušča v samoto stvari. Nekaj je, kar nam dopušča biti le, kadar nas ni.

Bila je možnost[uredi]

Pod jezikom, v glasilki čutenja: velika krutost. Bila je možnost materi rekati iz otroštva. Označiti čas, ko se človek levi v spoznanje in trmoglavost. Kako se obrniti s celim tilnikom v svojo nalogo: biti ponirek med vekomvečno lepoto in veko, biti nihalo diha, zaslonka prostora za vsepovsod in za tu, za prozodijo neraspoznavnih, za dragi stihec udomačenih stvari? Bila je možnost izreči vse. In vse je bilo povedano. Vse je bilo zaklicano v nepravi hip. Nad rokopisom spomina lebdi stoprsti besedovalec. svojem pajčjem kotu nemarno druži glasove, sestavlja tolmunčast, golgotajoč, vrtinčast škrebet in svet spreminja v škrgo molka. Ali kras ali krasota? Ali kras ali krasota?

Velik posel čaka ljubeče[uredi]

Velik posel čaka ljubeče. Mrtve presejati v svoje ravnanje, zrnca zMta kovati in jih nadeti prstancem, da bi prišli do otrok. Misliti luč iz sijaja nje same, ker vse, kar je smer in sila in smoter, se zgublja v ovadbah izvira in nas, s postano, v gotovost vijugajočo se vero le še kali. Velik posel čaka ljubeče. Brez dna hrepeneti z napetim plodiščem. osišču ženske spoštljivo tkati somerno tišino: biti sonce in biti hkrati planet. Velik posel čaka ljubeče. Zamakati dom, spraskati se v objem sredi devetkrat pleskanih sten, potlej pa zvesto, zvesto veneti sozven.

Samo pomen[uredi]

So bili hudi preroki. Bile ženske, zmamljene v sam životec biti, v prvi dih, ki zgane hrepenenje: da je nekaj novega darovanega času, da se zdaj v njih neznansko mesi v zavest. Čudežna inkantacija praznine, kako prikrita je tvoja napoved in kako sapa tvojih stremljenj strmi tesnobo. Sapa: vdih in izdih, vate in ven in spet in spet. Pa bodi svet. Pa bodi svet preklet. So bile hude prerokbe. Duše, tavajoče med gostolevci in gostosevci. Doklej bo jezik gostoljubje klica v naš rod, tako plah, tako nečimern? Kdaj se povrne zadnja malenkost in nas zapre v dovršeni privid? In kdo bo mesil zavest, če čas zavrže minljivost? Bo polje samo odprta zimi ja? Bo beseda samo pomen ?

Vse, kar stkemo z bolečim stremljenjem[uredi]

Vse, kar stkemo z bolečim stremljenjem, je predpražnik tišine. Sipka zagnanost, s katero izplačamo naročnino smrti, ne da bi se za hip ozrli v svojstvo in tujstvo izpisanih bitij, je komaj rob. A rob ni dom. Ne čudimo se plašljivi igri otrok med zavetjem in ostro daljavo. Še tedaj, ko jih od zunaj obsije krč sveta, so nedolžni. Ampak to vemo komaj napol. Dvomimo v stanovitnost hrasta zaradi počasne rasti, sumimo krošnjo, da ni več zaobljubljena mastni obstojnosti zemlje! Kako slepo je naše licemerje, čeprav nam je enostavnost dana kot navdih za večno in nam je večnost dana kot vračanje istega v premi govor izkušnje!

Čas, nevidni votek[uredi]

Nebo podpre ptico, beseda zapusti človeka. Let traja. Zato, ker pogled mineva. Čas, nevidni votek ljudi, je zmeraj v stvareh. V njihovi spolzki pozornosti. vonju obdobja. Še tako skrbno štetje, izbiranje zrn, pride na koncu. Z ničemer se ne dotaknemo volje po rasti: seme je prej, prej sta popek in kal. To, kar je šlo iz zarodka, najtišje zasnove, iz volje ljubezni v naš prenaglašeni svet, bije le kot odsotnost: skoz nedorečenost otroka, čudež njegovih zastrašenih vek. razmiku svetlobe se oblikuje sporočilo samemu sebi in temi, edini lakoti, ki se ne utrudi biti.

SLEPA PEGICA ČASA[uredi]

Slepa pegica časa[uredi]

Spi, otrok. Dihaj nedolžnost v molk noči. Lice imaš, ki odznotraj svetli. Ne v eni, v sto plasteh, v bajni, hkratni vzporednosti zasnutkov. Koliko možnosti, ki niso moje! Kolikšna volja, seči prek vseh, ki so odživeli in bedijo v smrti kot varuhi: koga? česa? Slepa pegica časa, vsa ljubezen, ki sta jo izklicala edina ženska in edini moški, se je iztočila vate. Slepa pegica časa, ti si edina preglednost vsemirja, edina pot, ki se je izvila iz pozabe, da bi postala njena edina nevestica. Slepa nevestica časa.

Domovi privida[uredi]

tebi bom dozorel, zapreden v mednožje. Gluh za trajanje. Tišina krvi me bo sprejela. Postal bom utripajoči inventar usode. Z očmi, ki ne pijejo svetlobe in teme in nesorazmerja senc, ampak bliskajo ionizirani čudež predoblik v cevčici popkovine, bom tvoj. Tvoj brez konca. Skrit pred vsem, kar ni svojstvo rože, školjke, muzike, minevanja, pa se vseh njih - iz hipa v hipec - dotika. Bivaš spomin. Nadčutnemu daješ podobe smisla. V klasu, deniva, obelisku jeseni, zidaš hripave metropole moj e nestvarnosti. Koliko domov! Za en samcat privid

Igra s Heraklitom[uredi]

Samo še trmasto spevanje iz trme sveta. Popravki, ki govorijo o varljivih potokazih, prepuščenih dedičem. Zaznamki, avtorska prečrtavanja nepotešene zgodovine. Kako je vsak stih zavihan v obrobje časa, v križni šiv strahlj ivo osamljenih stvari! Z opozorilnimi vzkliki zabrisana negotovost skladnje in ritma: zevne otrok, čudostrastni sijaj vpoklicanosti v človeka, in že se polž obsuče še en spiralin krog s spoštovanjem do težnosti in magnetizma, ponavljajoč nek čudež, ki se obrača in vrača, obrača in vrača pred nas, kot posmeh premen, kot karikirani videz istosti.

Prijajo, prijajo te sanjanje[uredi]

Kaj se je pritajilo za navzkrižnim zaslišanjem bitja, zgrbljenega v pisavo? Listanje po sonetih skomin razkrije svečane trenutke izbrane sreče. Prijajo, prijajo te sanjarije kože v dotiku, zvezdne naročilnice zasebne večnosti. Zasople so duše - tja do stopal zasople - v kamrah, ki ne prepuščajo sublimirane smrti. To, kar je zunaj, in kar posvetno svetuje, je pretežko, da bi se moglo prilagoditi obliki. Je pa veljavno: v besedi, v raztolčeni dlesni, v sodbi, ki nasprotuje drugim, ne sebi. Praznina, past ljubezni, ti podčloveška usoda pesnjenja patologija izraza

Kopernikanski obrat[uredi]

V enakonočju, v točki tehtanja severnega in južnega neba, obmiruje kamen v svojem padcu. Svetloba obmiruje, ne presnavlja se v listju v podobe izginevanja. Mehanizem ravnovesja zaprasketa v prvinah življenja, bitja se razvrstijo v povorko moči in slavnih podvigov, znamenja zvezde, polmeseca, križa jim padajo s čel na razdraženo zemljo. Ko ves ta rej, zmagoglasje negibnosti mine, zaškripljejo vzvodi strasti med izmišljijami in dokazljivimi dejstvi. Med razumom in tesnobo raste grmada nepojmljivega ritma, ki ni energija človeka, niti substanca boga. Ne. Mi nismo mera, ampak nemir vseh stvari.

To, kamor zremo[uredi]

Zreti ven, iz naj nežnejšega stika dveh, ki si sledita v ljubezni kakor istozvočnici v slovarju. Ven, mimo in onkraj volje ali nezadoščenosti ali vznemirjenosti, ki ločuje stvari in njihove perspektive. Ven, v popolno razvidnost. Ker cvet ni razumljiv skozi zasnutek brsta, niti skoz plod. Tudi ni bistvo tišine brezzračje. Kakor je človek rojen iz daljave in za razdaljo, je vse pomembno že tu. Zreti ven pomeni gledati v tujost prostora, kajti telo je brezmejna krušljivost duša mu le pripada, tako, kot gori pripada višina. To, kamor zremo, je čas, posebnost kamna, mučni izbris zavesti, tedaj, ko se je zunaj sebe spoznala. Kakor je človek rojen od tu in za tukaj, je vse pomembno daljava. To, kamor gremo, je čas, enotnost stanja.

Pitagori v čast[uredi]

O vek naš, na vekov veke: saj smo kot bela omela med posušenimi dovtipi političnih zijal in med dežurnimi strahovi. Medtem pa pesek škriplje v kolesju naših poželenj in boki naj lepših žensk se spreminjajo v ptičje selitve. Kar je bila visoka preteklost v zasnutku vseh ravnanj, postaja predpis. Nekaj tujega se je zateklo v zastrti dom in že dobiva zločest obris. Tam! Nad nikogaršnjim obrazkom! Nad stativom melanholične pomladi Povsem nezaščitena možnost besede! Hlebec razodetja! Ampak nobeni zbori ne uglašujejo svojih nadarjenih grl po božjih alikvotih.

Prah ali črka?[uredi]

Pravila večnosti so najnatančnejša zgodovina krutosti. poblazneli Galilejevi strasti za brezkončno razdaljo, v njegovi strasti, da bi utopil zveličani svet v mlečni, dvojni vrtenici prostora, je človek zažarel in stopil v ris dovršenosti. Naš pogled ne more preseči popolnosti ogledala. Odsev stvari nadomešča paradoks moči. Kakšno zatišje teles, kakšno postano razodetje razuma! Se bomo sploh še kdaj - tako, za mir in zdravje svoje duše - znali nastaniti v impresionizmu ljubezni? Čaka nas, čaka, čaka nas zadnji prah v Besedilcu nastanka. Pa je to prah, ali je črka, madež pomena

Prilika o poti Martina Heideggerja[uredi]

Najvztrajnejši popotnik je sama pot. Kako zapuščeni bi bili letni časi, menjave sadežev, zajčji strah v grmičju, kako tuji bi si postali ljubimci v podtaknjenih urah brez njene nespremenljivosti. Ker pot kar gre in teče. Njena stanovitnost je enostavna kot bog. Tu se globi kotanja, tam sprhne kamen v tihi prah, nekje spet se v živcu zime in pokajoči pomladni mesečini ostri nagib ovinka. In to je vse. Ker pot ne ve, da je postala prilika v misli starca, sklonjenega nad daljavo svojega časa. On pa ve in razume njeno zvestobo in jo je voljan plačati z življenjem.

NA ODPRTI SCENI[uredi]

Naselil te bom[uredi]

Naselil te bom s svojo nežnostjo kot mnogobožci nezaščiteno ravnino. Tvojo lepoto vidim drugače: nisem krmar, ki mimo svetilnika tisočkrat pluje v večnost somračja in se vrača, ranjen, objahan z boki vode. In ti tudi nisi pristan, zatočišče plahih trgovcev. Če že uprizarjava čisto menjavo besede, nastajava kakor pesem: iz drobcev stvari, ki so obstale ob nama.

Zapriseženi prah[uredi]

Živali s pretesno kožo v sistemu gozdov. Čudim se solzni nabreklini dojk, kakšen pasticcio! Meči se name, zapriseženi prah sem na tvojih dlakah, dleto volje in nejevolje, dvoustničnik tvojih zamisli. Gre, vseh svetih veter, noter v zatrep in zatilje doma. Hiša zanosi z njim, negotova stoka v vezeh, v prostornini kritja. Ga slišiš ? Jo slišiš ? Čujeva, svet sam postaja vedrina razdejanja. Sam. Do zadnje mušice v žargonu lastovk.

Uglasitev[uredi]

Treba bo uglasiti molk. So stvari, ki bivajo vase, tišje od tišine. Tako živi čevelj, ki mu je umrla noga. Tako živi noga, ki jo je presenetila rosa v plamičkastem jutru, v hipu, ko se modrina razstrtosti še ni utegnila dvigniti v nebo.

Polje slike[uredi]

Preveč posvečenosti, premalo posvetnosti. V kolku ljubice biva trepetavčica popolne disonance. O, prekleto beraštvo, biti slečen do sence, ko ti ni dano čutiti lastne čezmernosti! Revščina: pes brez ovce, šiška brez črva, kvas brez kruha, svet brez okvira. Neskončnost v računu, mizerija.

Krajine Senčevcev[uredi]

Ne bojimo se smrti v živem. Živo v smrti, sama možnost zavesti v brezznačju razdalje, tedaj, ko nas jemlje odhod - to nas straši. Popkovitje nekoč že izsanjane krajine Senčevcev. Grozno, če bi bili ene same oči v preletu nič več domačih teles. Koliko nerazumljive lepote vzljubimo, preden lahko zapustimo potomce, preden lahko potomci zapustijo nas.

Del in celota[uredi]

Razrasla sva se v izginevanje. Tako jadro s celoto kože nabrekne v veter. Stvari postajajo neizrabljive, nestrpnost popušča. V hipnotičnih stikih - iz razrahljanosti žit j a verjetno - zreva iz zenice v zenico brez posrednika. Nič ni v naju, ko legava in vstajava, ožuljena od skupnega semena.

Na odprti sceni[uredi]

vezju duše narašča nered. sistemu doma nemir odškrtne čar za novo bitje, zunaj pa zima melje svoj drobtinasti hlad, v ljudi napleta deževno, zahodno poltišino, bega jim sanje s fantomi brez režiserja. Na sceni odprtega krika in privoščljivega smeha je ves čas odsotna smrt edini junak. Vse, s čimer se zavest približa spremenljivosti rože in njenim trmastim ponovitvam, je nov aplavz v igri nenadkriljivega manirista.

Metafizika dejanja[uredi]

Zatemniti svoj lik. Čutiti ljubezen iz gospostva nje same. Izreči stih ženskega spola, natančno s takšno ostrino in takšnim prerezom. Čas je, da zapustimo primero. Kadar se morje spopade s tvojo smrtjo in mojo smrtjo, nabreknejo tudi stvari v zakasneli rasti. Ne zbotanje: anagnorizem. Če zdaj, blodeč med imeni, nežno podležemo zmoti, je to popustljivost biti, je čista navzočnost jemanja.

ZGLED BATERIJE[uredi]

Zgled beletrije[uredi]

Stih: heroizem pršice. Večno stanje smrti se ponuja govoru kot despotizem molčanja. kobuli groze ni odmevanj, tu pade vsako od umevanj. A jesenski svod. popikan s kolcanji trgačev, ostaja zgled beletrije. Izraz, ki ponikne v užitek svojega zvena, žumalistične sanjarije. Stih: pršenje dejanja. Ni sanjača, ki ne bi vsaj enkrat prestopil v resničnost. stih, gradivo preobrazbe, božji Ion stvari, v kodo igranja.

Mestna oda[uredi]

Vsi ti robniki, avenije, straduni spanca, vodeči k spomeniku nazdravljanj: sistem materije zoper osupli gen, carizem globine zoper pijanost točke. Med ustanovami brbljavcev in nabrežji nadrealnih pada zastor, nanj šivamo obročke. Moramo se sprijeti s sladko blodnjo, da bi prispeli v razvidnost sveta. Ljubljenje za ljubljenjem, migotanje za migotanjem. Nežnost neodrešenih.

Ena jesenska šansona[uredi]

Grozdje v prešo, september v oktober. Kaplja v kapljo. Naliv. Nekdo med gostilno in domom z oblakom za pasom. Obzorje nizko kot pri Macbethu. Morala na tleh, pes na pol droga. Kakšna stereotipna jesen! Prsi v usta, beseda v usta. Počasoma hripne z opitega brega bodljikava pesem. To je to. Poklopec skrivnosti. Strelovod smrti.

Vdih, izdih, navdih[uredi]

Skozi gozd gremo in skozi postmodernizem. Kakšno olajšanje, stopiti v čas naj višjega obupa. Šele izvrženi vidimo nebes v dvoumni podobi: z negotovimi ustnicami šolamo udomačenost na novo. Ampak kar spravimo v ljubezen se je - vsaj kot toplota zraka - obdrsnilo ob stvari. Ta nedoumljivost - v približku besede - nas osrečuje z navdihom, z zavestjo, da smo pokriti čez vse, česar ni.

K cenzuri ustenja[uredi]

Še en stopljaj k cenzuri ustenja. Nevednost napada, vkopana v jarek programirane veljave. A v resnici: kaj šteje? Nad otroškim snom zobati smeh Iljiča, snežni semester podženskovanj ? Kakšen nesmisel, seči z razumom v kibernetični spektakel, seči s čuti v vesoljski tabernakelj!

Mesečina v limonadi[uredi]

Iz sveta naj bo izpisana vsa himničnost. Z izjemo leska na tvojem popku. Čista, brez naprezanja in nalog poj deš skoz povzdigovanje moje prisotnosti, bistra, dvakrat žgana tropina. Od tvoje čašaste ženskosti bodo mastni vršički mojih prstov, posluh in misel. Ena sama. Druge so ob žrebičkanju mižanja le postana mesečina v limonadi.

Esprit de finesse[uredi]

Noč, ki se polni nad nočjo. Niti pojav, niti opaženo, le čudež nepopolne teme, dvojni obraz hrepenenja človeka in oljne repice, ki sta v pozornosti vsemirja občutena z enako mero. Na prevešajočem se vzvodu nemoči postaja misel brezskrbna in telo fanatično. Imeni za isto stvar sta nerazumno različni: rojstvo, rojenec.

Poslednja letina[uredi]

Pride čas, ko igralcem kaplja iz nosa in se poetom zaskoči oblič argoja. Še sreča, da zidamo skupaj, ne meneč se za potrpljivost zemlje, ki golt a neumnost razlag. Nagi, da le s trepetanjem spominjamo na misleče trstike, strmimo v svoje kasno zorenje: poslednja letina, naj slajši mošt.