Zakleti mlin

Živel je bogat mlinar. Njegov mlin je bil najlepši in največji v vsej okolici. Ljudje pa so rajši hodili v druge mline, ker so pravili, da melje v tem mlinu tudi hudobec za svojo družino v peklu.
Pa se zgodi, da bi rad imel neki mladenič hčer tega mlinarja za ženo. Zato zaprosi očeta za njeno roko. Mlinar mu odgovori:
»Dam ti hčer, mlin in vse premoženje, če preženeš vraga iz mojega mlina.«
»Dobro,« pravi dečko, »to že napravim.«
Ko zvečer odzvoni večerni zvon, vzame dečko piščalko, palico, velik kovaški primož in tri sveče ter gre v mlin. V mlinu sede na stolec, vzame piščalko in začne žalostno piskati.
Okrog polnoči se mlin naenkrat razsvetli, kolesa se sama zavrtijo, po vsem mlinu nastane velik ropot, vrata se odpro in noter stopi sam hudobec s polno vrečo na plečih.
»Po človeku smrdi!« zavpije hudobec, vrže težko vrečo na tla ter se ozira po mlinu. Pa zagleda na stolu dečka, ki je držal piščalko na ustih in s prsti pritiskal luknjice.
»Črv! Kako si se drznil ostati v mojem mlinu!« zavpije ves togoten. »Takoj te raztrgam na drobne kosce!«
»Zakaj bi me raztrgal, dobri vragec?« mu mirno odgovori dečko. »Poslušaj rajši, kako lepo piska moja piščalka. Pridi bliže, in če hočeš, naučim piskati tudi tebe.«
Hudobec se mu res približa. Dečko je zapiskal veselo koračnico, a tako lepo, da je začel hudobec kar pete dvigovati in plesati. Godba mu je tako ugajala, da se je hotel še sam naučiti piskati, in prosil je mladeniča, naj mu pokaže to umetnost.
»Zakaj pa ne,« pravi mladenič. »Samo pri tebi ne pojde tako lahko, kdr imaš predolge nohte in ne boš mogel dobro zamašiti luknjic na piščalki. Pa veš kaj! Pri sebi imam take škarje, da ti tudi lahko skrajšam nohte, če želiš.«
Hudobec privoli ter obljubi dečku povrh še vrečo penez.
Mladenič vzame kovaški primož ter pokliče hudobca, naj vtakne v primož vseh deset prstov. Potem pa privije vijak, da je rogatec kar zatulil od bolečin. Ko ga je že imel lepo v škripcu, pograbi palico in mlati po njem, kjer je priletelo. Hudobec je cvilil, in lepo prosil, naj ga izpusti. Ko se je dečku zdelo, da mu jih je že dosti naložil, in je hudobec obljubil, da nikdar več ne pride v mlin, takrat ga je izpustil. Pretepeni hudobec je zbežal tako hitro, da je pozabil na vrečo penez, ki jih je hotel mleti.
»Bog ti je pomagal, sinek,« se je razveselil bogati mlinar, ko je zjutraj zagledal mladeniča zdravega v mlinu. Drugi večer spet vzame dečko piščalko, palico, primož in šest sveč ter se napoti v mlin. Zopet sede na stol in čaka kot prejšnji večer.
Okrog polnoči nastane še večja svetloba, kolesa se zavrtijo in povsod začne ropotati. Vrata se odpro in v mlin spet stopi drug hudobec z dvema polnima vrečama na plečih. Vrže vreči na tla in se grdo zadere:
»Po človeku smrdi! Kje si, črv, da te pri priči raztrgam na sto koscev!«
Ves besen skače po mlinu in išče mladeniča. Ta pa mirno sedi na stolcu, preneha piskati in se oglasi:
»Zakaj bi me raztrgal, dobri vragec? Rajši sedi k meni in poslušaj, kako lepo piska moja piščalka!«
Tudi ta hudobec še do takrat ni slišal piščalke, zato je takoj zaprosil mladeniča, naj še njega nauči te umetnosti. Za plačilo mu je obljubil dve polni vreči penez.
»Predolgi so ti nohti, prijatelj; s temi ne pokriješ luknjic na piščalki. Tudi tvoja kozja brada je predolga; zameša se ti med prste in te bo ovirala pri piskanju. Pa temu se da pomagati. Imam takšne škarje, s katerimi ti lahko vse skrajšam, če te je volja.«
Peklenšček je v vse privolil in sam vtaknil vseh deset prstov in še brado v primož. Ko pa je primož že dovolj trdno stisnil hudobčeve kremplje in brado, pograbi dečko palico in udri! – kamor je priletelo. Hudobec je tulil na vse pretege, a to mu ni prav nič pomagalo. Dečko ga je mlatil tako dolgo, dokler mu ni podpisal pisma, da se nikdar več ne vrne v ta mlin.
»Bog ti je pomagal, sinko!« ga spet pozdravi bogati mlinar, ko ga je zagledal prihajati zgodaj zjutraj iz mlina čilega in zdravega.
Tretji večer pride v mlin sam poglavar hudobcev, vrže tri polne vreče na tla in skoči brez besed proti mladeniču, da ga raztrga na sto koscev. Takrat pa je gorelo pred dečkom devet posvečenih sveč. Mladenič se tudi sedaj ni prestrašil. Tudi samega poglavarja je ukanil, da mu je potisnil kremplje in brado v kovaški primož. Njega je še bolj stisnil kot prejšnja in mlatil ga je s težko palico še trikrat hujše.
»Pusti me iz teh klešč, tri vreče penez ti dam!« je cvilil poglavar hudobcev.
»Pismo mi daj, da nobeden tvojih podložnikov nikdar več ne prestopi praga temu mlinu, pa tudi ti ne. Ako pa nočeš, potem te bom tako dolgo mlatil, dokler bom mogel, in pokličem še druge, da mi pridejo pomagat.«
Hudo, hudo je moralo boleti hudobca, ker je vse obljubil, samo da bi se rešil. S krvavimi prsti je sam napisal pismo, pritisnil nanj peklenski pečat, potem pa odletel kot strašen vihar.
Tako je dobil mladenič mlin, šest vreč denarja in lepo mlado ženico. Bog ju živi, če nimata krivične merice!«