Pojdi na vsebino

Zakaj znašajo čebele strd?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zakaj labod med vsemi pticami najdlje živi? Zakaj znašajo čebele strd?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj slave čebele sveti večer?
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ko sta bila Adam in Eva še v raji, kapljala je strd z dreves; ljudem ni bilo treba drugega nego podstaviti roko ter si je nabrati.

A to veselje ni trajalo dolgo. Adam in Eva sta se pregrešila, in Bog ju je izgnal iz raja. V potu svojega obraza sta si odslej pridelovala svoj kruh.

S človekom pa so bile kaznovane tudi živali; tudi te so morale iz raja. S tem pa je izginil sveti mir, kateri je do sedaj vladal med ljudmi in živalmi. Volk je začel daviti ovce, kragulj golobe, lisica kokoši, vrabec hrošče, in tudi ljudje so klali živali ter uživali njih meso in kri. Raj pa so pozabili čimdalje bolj.

Le Adamovi otroci so bili žalostni in so globoko vzdihovali po izgubljenem raji, o katerem so slišali toliko lepega. Sosebno so žalovali za strdjo, o kateri jim je toliko pripovedovala Eva. Pogostima so držali odprte roke pod to ali ono drevo, toda zastonj! Nobeno drevo jim ni dalo strdi, odkar sta se pregrešila Adam in Eva.

Žalostna sta sedela nekega dne dva Adamova otroka v senci košatega drevesa ter se menila o izgubljenem raji in o strdi. Kar pribrenči čebela in takoj za njo vrabec, da bi jo požrl. Toda deček prestraši vrabca, deklica pa skrije čebelico v velik cvet, češ, da je ne najde nobena ptica. Ko čebelica vidi, da je oteta, odpre nežna usteca in reče s tankim glasom: »Hvala ti, deklica, da si me otela! Glej, zadnja sem kraljica čebel (matica)! Ko bi me bila požrla ona velika rjava pošast, izumrle bi bile vse čebele. Za tvoje dobro delo te tudi poplačam! Razodeni mi najsrčnejšo željo, pa ti jo izpolnim, če je le mogoče!«

Vesela zašepeče sestrica bratu: »Povej ji ti, jaz nečem, sram me je. »Ne,« odgovori bratec, »ti si jo otela, ti ji razodeni najino željo!«

Sestrica nato reče čebelici: »Ljuba kraljica! Ako bi nam pripravila strdi, o kateri sva toliko slišala. Bilo bi nama najljubše.«

»No,« pravi čebelica, »tej želji skoro ustrežem.« To rekši odleti. Skoro je priletelo na tisoče čebelic, ki so takoj jako marljivo preiskavale cvetko za cvetko, srkale iz njih sladščico in jo znašale v bližnje votlo drevo.

Ko se je zmračilo, poklicala je kraljica otroka k sebi in jima rekla: »Vajina želja je izpolnjena! Poskusita!« In otroka ližeta strd. Oj, kako je sladka! Oj, kako se njima topi v ustih! Menila sta, da sta v raji.

Kraljica pa jima reče: »Ker vama strd tako tekne, nista je dobila danes zadnjikrat, nego dokler bode živel moj rod na svetu, zbiral in znašal bode človeku strd, da ne bode tolikanj žaloval po raji.«

Zato pregledujejo in preiskujejo čebele še dandanes cvetko za cvetko, nabirajo slaščice in napravljajo človeku strd. Človek pa jih lepo oskrbuje in varuje.