Zakaj svinje rijejo?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj sovražijo svinje pse? Zakaj svinje rijejo?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj je medved zver?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Neka gospodinja si najame mlatičev, da ji omlatijo žito. Pridno se lotijo dela, in daleč na okrog se razlega njih veseli; pika poka, pik pok!

Da jih razveselí, vzame kmetica moke, mleka in jajec ter napravi veli kolač, češ. Da jim ga da za malo južino. Ko je kolač vzkipil, potisne ga v gorko peč, da se ondu speče. Ko mu je pa v peči pregorko, skoči hipoma iz nje in zbeži na dvorišče. Vsa prestrašena ga poskuša zopet ujeti in vtekniti nazaj v peč. Dolgo tekata po dvorišči, naposled se posreči kolaču smukniti skozi slabo zaprta vrata na polje.

Ko gospodinja vidi, da kolača sama ne more ujeti, pohiti k mlatičem in jim zakliče: »Hej mlatiči, tam beži vaš kolač! Ujemite si ga, ker vam drugače za malo južino ne morem dati drugega nego črnega kruha.« Mlatičem ni bilo treba dvakrat reči, nego kar najhitreje steko za svojim koačem. Ta pa teče vesel dalje in pravi:

»Če gospodinji iz peči sem mogel uiti,
Tudi, mlatiči, ne morete vi me dobiti!«

Toda tako lahko mu le ni bilo uiti, kakor je misli. Oral je prav hitro teči, da ga niso dohiteli. Sosebno oni dolgopeti Jurij, ki je tekel za dva in jedel za štiri, bil mu je nekoč že tako blizu, da je mahnil s cepcem po njem, toda k sreči je udaril po tleh; kolač pa je stekel zdrav dalje. Polagoma so mlatiči drug za drugim opešali in naposled so se vrnili brez kolača na delo.

Ko kolač vidi, da ga mlatiči ne preganjajo več, misli sesti in si nekoliko odpočiti. Zgodi pa se drugače! Ne daleč je imela lisica svojo votlino. Ker si ta lisica minulo noč ni ujela drugega nego dve miški, krulilo ji je prav močno po želodci. Kaj čuda, da ji je kolač zadišal že od daleč. Takoj se spravi na noge, da ga ujame. Ko kolač to zapazi, steče, rekoč:

»Če gospodinji iz peči sem mogel uiti,
In me mlatičev nobeden ni mogel dobiti,
Tudi lisica, ne bode me mogla prijeti.«

Lisici, ki je že marsikaterem lovskemu psu srečno odnesla pete, zdelo se je za malo, da bi se izkušala z ubogim kolačem, zato se iz početka ni trudil mnogo. Ko pa vidi, kako hitrih nog je kolač, napne vse žile, da ga dohiti. Tekla je, da ji je jezik visel iz gobca, ali vse zaman, kolač je bil še urnejši. Po dolgi borbi spozna lisica, da je trud zastonj, da ga ne more dobiti in se vrne v svojo votlino.

Vender ubogi kolač še nima mirú. Prikaže se nov sovražnik, s katerim se mu je boriti za ubogo življenje. Tik ceste v zelniku je namreč čepel zajec. Ko vidi, kako sopiha kolač mimo njega, obide ga želja, da bi tudi okusil kaj toplega. Takoj plane za kolačem. Kolač bi si bil mislil vse prej, nego da mu bode tudi plahi zajček stregel po življenji. Toda obupal ni, nego tekel je, kar so ga nesle noge, rekoč:

»Če gospodinji iz peči sem mogel uiti,
In me mlatičev nobeden ni mogel dobiti,
Ako lisica me zvita ni mogla prijeti,
Zajček, ti tudi še bodeš me pustil živeti!«

Zajec pa položi ušesa na vrat, povzdigne repek ter brusi pete za kolačem, kakor bi ga sam veter nesel. Tekel je mnogo mnogo hitreje nego kmetica, mlatiči ali lisica. Kolač pa je bil že utrujen od vednega preganjanja. Toda ker je kolaču šlo za življenje, napel je zadnje svoje moči, da uide tudi zajcu. In res! Po hudi borbi ostane zajec za njim.

Ko kolač to zapazi, vzklikne: »Hvala Bogu, sedaj sem menda otet! Dolgo bi itak ne mogel več teči!« Začne torej korakati počasi in si brisati pot raz čelo. Slučajno pa pride po poti svinja, kateri se takoj vidi, da se ji godi slabo; suha je namreč kakor treska. Mislite si lahko, kako rada bi bila pojedla kolač. Tudi ona plane za njim. To pa se kolaču venderle zdi preneumno, da ga hoče ujeti takšna žival. Gre torej brezskrbno dalje in reče:

»Če gospodinji iz peči sem mogel uiti
In me mlatičev nobeden ni mogel dobiti,
Ako lisica me zvita ni mogla prijeti
In me i zajec uhati je pustil živeti,
Pujsek, ne misli, da mogel bi tebe se bati!«

Svinja se pa tudi nikakor ni hotela izkušati s kolačem, nego poskusila ga je dobiti zvijačno. Zato stopa počasi za njim in pri vsakem koraku zaječi, kakor bi ji bilo hoditi jako težko. Za nekaj časa se zagrohoče kolaču: »Kaj si rekel prej ? Povej mi iz nova na uho, zakaj slabo slišim!« Kolač, nič hudega sluteč, pride k nji. Svinja vzkloni glavo, nekoliko povzdigne suhi uhelj in mirno posluša, kar ji pravi kolač na uho:

»Če gospodinji iz peči sem mogel uiti
In me mlatičev nobeden ni mogel dobiti,
Ako lisica me zvita ni mogla prijeti
In me i zajec uhati je pustil živeti,
Pujsek, ne misli, da — — «

Dalje ni prišel, v tem hipu hlastne svinja po njem in ga prime čez sredo. Sedaj seveda se ji ni bilo treba meriti s kolačem. Predno se le-ta prav zave, že ga svinja pregrizne. Dočim pa hrusta in je jedno polovico, zleze druga polovica v mišjo luknjo. Ko svinja svojo polovico poje in vicli, kako dober je kolač, išče še druge polovice in rije zemljo. A zaman! Druge polovice ne najde, da si je išče dan za dnevom do smrti.

Pred smrtjo je povedala to zgodbo tudi svojim tovarišicam, in sedaj je iščejo vse ter razrivajo zemljo na vse strani, da bi našle drugo polovico kolačevo.

Kadar jo najdejo, poročim vam.