Zakaj sovraži pes mačko in mačka miš?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj sovraži pes lisico, mačko in zajca? Zakaj sovraži pes mačko in mačka miš?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj se psi vohajo?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Že v starodavnih časih sta se oklenila pes in mačka človeka. Pes je hodil ž njim na lov in mu varoval dom, mačka pa je preganjala drobne živali, katere so delale nadlogo po polju in pri hiši. Zato so jima bili ljudje hvaležni in so ž njima delili jedila svoja. Ko pa so se ljudje množili čimdalje bolj in teže tudi živeli, pozabili so svojih zvestih četveronožnih služabnikov, ki sta dobivala kmalu namesto mesa zgolj kosti. Zato gresta pes in mačka k sodniku tožit človeka. Sodnik pregleda ljudem in živalim zobe in razsodi tako-le: »Pes in mačka sta bolj ustvarjena za uživanje mesa nego človek, ki živi tudi ob zeliščih; človek dajaj torej psu in mački tudi mesa!« — To razsodbo zapiše sodnik na pergamen in jo izroči tožiteljema, češ da se takoj lahko skličeta nanjo, ako bi jo človek svojevoljno prekršil. Vesela se vrneta pes in mačka domov.

Na poti pa se prvič spreta. Pes je vzel namreč listino in si jo naložil na rep, češ, tu jo bode nosil najvarneje. Mačka pa, katera bi jo tudi rada nosila, zbije mu jo na tla. To psa tako razjezi, da hoče mačko ugrizniti; a mačka, ne bodi lena, zgrbanči hrbet, puhne mu v gobec in ga poskuša opraskati. Vendar se zopet pomirita in neseta in neseta listino skupno v gobci domov. Tukaj jo je bilo treba varno shraniti pred človekom. Ko jo hoče pes skriti pod velik kamen, reče mačka: »Ne tako! Tu jo ali najde človek ali pa nama zgnije v vlažni zemlji. Ponesem jo rajši visoko pod streho, kjer je suho in kamor ne more človek.« Pes je bil s tem zadovoljen, in mačka spleza visoko pod streho ter skrije pergamen za lato.

Nekaj let so ljudje zvesto izpolnjevali razsodbo in delili s psom in mačko jedi, katere so dobivali za mizo. Sčasoma pa so bili vedno zanikarnejši in naposled so razsodbo popolnoma pozabili. Pes in mačka sta dobivala zopet le kosti.

Da bi človeka opomnila njegove dolžnosti, spleza mačka pod streho po razsodbo. Toda, oj nesreče! Miši so pergamen tako oglodale, da ni bilo moči razločiti nobene besede. Brez pergamena pa nista mogla človeku dokazati svoje pravice in tako morata še danes biti zadovoljna z golimi kostmi.

Ker pa je mačka s svojim nasvetom zakrivila, da se je pergamen ugonobil, zato preganja pes mačko, kjer jo vidi; mačka pa se maščuje mišim, ki so ji zgrizle pergamen. Zakaj pa nista zopet šla k onemu modremu sodniku? — To ni bilo mogoče, ker je že davna umrl.