Zakaj sovraži pes lisico, mačko in zajca?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj je Bog psa ustvaril? Zakaj sovraži pes lisico, mačko in zajca?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj sovraži pes mačko in mačka miš?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pes, ki je čuval hišo svojega gospodarja, govoril je ob lepem poletnem večeru sam v sebi: »V tako lepi noči je pač dolgočasno sedeti pred hišo in jo čuvati. Danes gotovo ne bode tatú v hiši; zatorej je boje, da grem v mesečini nekoliko pogledat okolo hiše.« 

Ne pomišlja dolgo, kam bi šel; hitro steče po bližnjem travniku proti gozdu in ondu veselo zalaja.

Ko mu iz gozda odmeva njegov glas, misli si, da ga nekdo oponaša in mu nagaja. »Gledat grem, kdo me neki oponaša,« reče sam v sebi in odhiti s travnika v gozd. Takoj pod prvim grmom najde spečega zajca. »Ali si me ti oponašal?« zadere se pes nanj.

»Ne, jaz ne! Sladko sem spal in sanjal o lepi zelnati glavi, katero sem hotel ravno načeti v zelniku, a ti si me prebudil,« zavrne ga zajec.

Pes pohiti nejevoljen dalje in pride so mačke, katero tudi vpraša: »Ali si me ti oponašala?« Mačka mu odgovori: »Kaj neki misliš! Kaj nimam drugega dela? Prežala sem ob gozdnem robu na lepo miško, a ti si mi jo prepodil. To ni bilo lepo od tebe!« 

Kipeč od jeze pohiti pes dalje po gozdu in najde lisico. Tudi njo vpraša, ali ga je oponašala. »Preveč te imam rada, ljubček moj,« odgovori mu lisica priliznjeno, »da bi si upala kaj takega; a mislim, da te je oponašal jazbec, ki tiči ondu v jazbini pod hrastom.« 

Naglo skoči pes tja in glasno zalaja. Ker mu ni odgovora, stopi pred luknjo, ki pa ni jazbečeva, nego lisičja, toda tukaj ga zgrabi za nogo past, nastavljena lisici.

To videč, zasmeje se lisica od veselja ter pokliče mačko in zajca rekoč: »Sedaj idita z menoj, gremo krast; čuvarja in izdajalca našega se nam ni treba bati, ker cvili ondu pred mojo luknjo; zgrabila ga je past, katero so nastavili meni; nocoj si izberimo vsak, kar nam najbolje diši.«

Šli so naravnost v hišo gospodarjevo, čigar pes je bil ujet.

Skoro se vrnejo. Lisica je prinesla najlepšo kokoš, mačka iz kuhinje najdaljšo klobaso, a zajec iz zelnika najlepšo zelnato glavo. S tem plenom obstopijo vsi trije ujetega psa. Lisica izpusti kokoš na tla in tako-le poučuje ubogega psa: »Da si storil svojo dolžnost, vse to bi se ne bilo zgodilo; a sedaj moraš trpeti ti bolečino in sramoto in tvoj gospodar veliko škodo. Ostani čuvar in bodi zvest gospodarju svojemu.« To rekši, izgubi se svojo družbo daleč v gozd.

Šele proti jutru si izvije pes siloma nogo iz nastavljene pasti in krvaveč prišepa domov. Gospodar ga je kaznoval zaradi kvare, ki se mu je zgodila ponoči vzpričo njega nezvestobe.

Siromak pes ni svojemu gospodarju ničesar povedal o tem, kar se mu je dogodilo ponoči, a povedal je to vsem drugim psom v svarilen nauk. Ljudje pravijo, da so od tistega časa psi mnogo zvestejši svojim gospodarjem, negoli so bili prej, in da so lisicam, mačkam in zajcem največji sovražniki.