Zakaj se topol (trepetlika) vedno trese?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj zasajamo lipe k cerkvam? Zakaj se topol (trepetlika) vedno trese?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj se orehi drevesa otepajo?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>Mati božja rajskomila Iz nebes je šla na Zemljo In kjerkoli je hodila, Vse ljudi je in živali Ljubeznivo pozdravljala, Vsem je stvarcam z belo roko Sveti blagoslov dajala. Glej, in vsaka stvar pod nebom Nji naproti je hitela, Priklanjala se je k zemlji, V slavo pesem ji zapela. Ptice glasne v senčnih vejah, Slavca milega iz gaja, In skrlico izpod neba Jedna misel le obhaja, Da z nižave in višave Pred popotnico hitijo, In ji tamkaj z galdkim grlom Sladke pesmi žvrgolijo. Iz pečevja divja koza, Iz goščave brzi jelen, Slon in tiger iz puščave, Vse, kar ima gozd jih zelen, Vse zveri hite do Deve, Do Marije blagokrasne. Tam klečijo na kolenih, Molijo molitve glasne. Iz potokov in studencev, Iz morja, iz rek šumečih, Stezajo glavé na suho, Kar je manjših rib in večih, Krog in krog se Zemlja smeje, In glasno ji svet prepeva; Krog in krog narava uka, Da od gor do gor odmeva. Hrast kamniti, hoja mlada Pripogibljeta mladike; Vekovite krepke cedre Vrh klonijo velike. Ni je šibe, ni cvetice, Da se ne bi priklonila. Glej, in božja Porodnica Vse jih je blagoslovila. Samo topol kraj potoka Glave neče upogniti, Iz napuha v trdem srci Neče Blažene častiti, Ampak drzno pregovarja: »Jaz, ki dvigam se v nebesa, nikdar se ne bom klanjala; naj se druga ji drevesa, ki so brez peres srebrnih.« Bliža se ji božja Mati, Tako milo jo pogleda, Da začne vsa trepetati, Trepetati kakor rosa Na cveticah pomladanskih.

Topol se je tresti jela, Vstaviti se pa ne more; Zato nje peresa bela Gibljejo od dne do zore, Večno bodo jih gibala, Dokler tu na Zemlji pela Bode se Mariji hvala.«

M.Vilhar