Zakaj se orehi drevesa otepajo?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj se topol (trepetlika) vedno trese? Zakaj se orehi drevesa otepajo?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj vise žalobni vrbi veje k tlom?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Barbka je bila ljubezniva deklica. Nje srce je čutilo veliko ljubezen do vseh stvarij na svetu. — Izkazovala je vsaki stvarci, vsaki živalci in sleharnemu človeku dobrote po svojih močeh. Kadar je srečala ubožca, takoj mu je vesela dala vse, kar je imela pri sebi, najsi je bil morda zadnji krajcar. — Pridno je pletla volnene nogavice in rokavice, katere je potem za božič podarila ubožnim svojim součenkam. Pozimi je ubogim lačnim ptičkom metala zrnca in krušne drobtinice, ki jih je prej skrbno nabirala v ta namen. Če je videla pozimi konja, stoječega brez odeje pred krčmo, zasmilil se ji je, in želela ga je odeti s svojim velikim zimskim ogrinjalom. Če je poleti priletela čebelica v sobo, takoj ji je odprla okno, da bi šla zopet srečno na svoj dom — iz kratka: Barbka je ljubila vsako tudi najmanjšo stvarco, in zato so tudi njo vsi ljudje radi imeli. Nobena žival ji ni storila nič žalega, ker tudi živali dobro poznajo svojega dobrotnika. Celo kosmati medved je čislal Barbko in jo hvalil povsod, kamor je prihaja med zveri.

Kaj čuda, da so živali Barbko rade imele in jo lepo pozdravljale na vseh njenih potih. Dehteče svetlice so ji nastiljale pota s cvetovi, in sadno drevje ji je sipalo najlepše sladko sadje v naročaj. Samo nekovo staro orehovo drevo je bilo tako nerodno in ošabno, da ji je nekega dne, ko je počivala v njegovi senci, največji oreh z zeleno grenko lupino vred vrglo ravno na oko, da je hipoma osivelo in jo je zelo bolelo.

Barbka je zaradi bolečin bridko jokala; njen jok se je slišal po gorskih pečinah in dolinah, slišal se je po vsi okolici daleč na okrog. Prestrašena čebelica in čmrlj sta žalostno brenče naznanjala nesrečo dobre Barbke. Zajček na žitnem polji je migal z dolgimi ušesi, srna v zeleni dobravi je privzdigovala čedno glavico in poslušala. Potem se naglo vzdigne in vzame s sabo še jelena. Tema dvema se pridruži divja koza, in celo jazbec prikima zraven; ta dolgi živalski izprevod končata medved in lisica. Vsi skupaj pohite tja, kjer nesrečna Barbka bridko vzdihuje, in jo tolažijo, kakor vedo in znajo. Naposled se še posvetujejo o zdravilih, ki bi Barbki povrnila zdravje. Zajec, najzvedenejši zdravnik, stopi k nji, pogleda ji oko, potiplje žilo, zaviha nos, zmaje z glavo in reče: »Dragi tovariši! Tukaj je vsaka pomoč zastonj, oko je izgubljeno, in uboga deklica oslepi.«

Ko pogumni jelen to začuje, potisne zajčjega preroka v stran in reče: »Vsak zdravnik, ki tako govori kakor zajec, ni drugega nego bojazljivec. Mi drugi še ne obupamo; poskusimo rajši, ali ne bi pomagali ubogi Barbki. Sreča, da ima moje rogovje dobro zdravilo v sebi; rad ga dam dobri deklici v pomoč.« To rekši, butne z rogovjem ob bližnje drevo, in takoj se pocedi iz njega tako imenovani jelenovec, ki ima zelo močen duh, in vzbudi brezzavestno deklico. Sedaj pride vrsta na divjo kozo, ki mora prinesti hladilnega snega z visokih snežnikov. Bliskoma zdirja na bližnji snežnik in skoro se vrne. Sneg pokladajo Barbki ni ranjeno oko, i bolečine prestanejo, tudi oteklina se polagoma izgubi, in oko je zopet zdravo. Sedaj pristopijo živali in žele Barbki srečo, da je ozdravela hitro. Zahvaljajo tudi jelena za njega izvrstno zdravilo in tako naglo pomoč. Jelenu pa vzrase za njega milosrčnost še večje in lepše rogovje.

Končno mora zvita lisica še vso to dogodbo popisati, a medveda kosmatinca jednoglasno izvolijo za sodnika hudobnemu drevesu. Razsodil je, naj se orehovo drevo ostro kaznuje, in sicer tako, da se mu odslej orehi, s katerimi je ubogi Barbki ranil oko, ne pobirajo z rokami, nego otepajo s prekljami in krepelci. To se je tudi natančno izpolnilo. Vsi so začeli s suhimi krepelci in palicami neusmiljeno udrihati po hudobnem orehovem drevesi, tako da je listje in sadje padalo z njega.

Odsihdob tudi ljudje ne obirajo več orehov z drevesa, nego klatijo jih s prekljami in krepelci.