Zakaj ptica pivka dežja prosi?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj je slavec najboljši pevec? Zakaj ptica pivka dežja prosi?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj ima krivokljun kriv kljun?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zemlje voda je vplahila,
V dve, tri morja se je zlila.

Gora vode ni dajala,
Grozna žeja je nastala.

Vsi ljudje in vse živali,
Žeje konec so jemali.

Klice njihne Bog začuje:
»Vaše sem slišal nuje.

Gora vodo bo dajala
In studence trdna skala.

Samo pretoke skopljite,
Je do morja prevodite.«

In ljudje so in živali
Prihiteli in kopali.

Moški z rovnico, lopato,
Kopljejo zemljó robato.

Ženskam ropota motika,
Pridnost je povsod velika.

S klinci rujejo otroci,
Prst odnašajo koj v roci.

Delala je tud′ živina.
In pa divja vsa zverina.

Krave, junci in pa voli
Zemljo so z rogovi boli.

Konj teptal je tak’ togotno,
Da vso polt imel je potno.

Pes in mačka vkupaj stala
In sta s tacami kopala.

Krt s podgano in pa miško
Ril je prst od spod na kviško.

Medved tacar, kosmatinec,
Volk ovčar in vsak divjinec,

Lev mogočni, tiger hudi
Bili so kopači tudi.

Brskale so s kremplji kure,
S kljuni race, goske, pure.

Vrabci, orli, vrane, sove,
Vse, vse delalo je rove.

Ena sama, sama pivka,
Lena tam na strani čivka.

Pa jih gleda, zaničuje,
Delavcem se posmehuje.

Vodotoki so do morja,
Rek dovolj priteče z gorja.

Vse gase si silo žeje,
Sama pivka le ne sme je.

Bog je vklel jo, da od zemlje
Nikdar vode si ne jemlje.

Sam edini dež sme piti,
Kar ga mor v kljun vloviti.

In kadàr jo žeja stiska,
‘Piv, piv’ proti nebu vriska.

Bog pa čuje njene stoke,
Kmalu dežja dá potoke.

In ti, ko jo slišiš vpiti,
Kosec, z mrvo vkupe hiti.

Sploh pa, ki jo čuješ pivko,
Pomni ter jo ’mej znanivko:

Bog nikol’ se ne prekane,
Nikdar dolžen ne ostane;

In se vender rad usmili,
Kadar prosimo ga v sili.

Ne želi pogube grešnih,
Dokaj potov ima rešnih.