Zakaj nekatere ptice pojo, druge pa ne.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Ko je Bog ustvaril svet, so ptice kričale, kakor je katera znala in kakor je bil kljun vzrasel. Letale so semtertja, skakale po vejah, se veselile, a v njih vpitju in zvižganju ni bilo nič lepote. Hvalile so namreč Boga, da jih je dal v tako lep in krasen svet; a ta hvala ni bila ubrana in ni ugajala Bogu. Mislil si je torej Bog: »Naučim jih petja!« Kar je sklenil, je tudi storil.

Nekega jutra so zaslišale ptice od spodaj nekaj tako sladkega, da se niso upale niti dihati. Niso vedele, kaj bi bilo. Pogledale so nizdol in so uzrle tri angeljčke, ki so peli tako sladko, lepo in ljubo, da še nihče ni slišal takšnega petja in ga tudi ne bode, dokler ne pride v raj, iz katerega so prileteli ti trije angeljčki. Ves gozd je takrat ves začuden utihnil in poslušal.

Angeljčki so končali in poklicali ptičice: »Ne bojte se in pridite bliže. Ako hočete, tudi vas naučimo petja!«

Sraka se porogljivo nasmeje in pravi ponižnemu slavčku: »Zleti tja, ti grdin, in nauči se, da bodeš moder! Jaz ne verujem tem trem!« Rekši odleti.

Tihi, ponižni slavček, katerega so takrat zaničevale vse ptice zaradi njegove grde barve, zleti prvi in sede enemu angeljčku ravno na rame. Druge ptice zlete za njim. Nekatere sedejo bliže, druge dalje; nekatere ostanejo na drevesih, kakor se je pač vsaki poljubila. In angeljčki so zapeli, da se je razlegalo daleč na okolo.

Pisana šoja, prevzetni fazan in lepa papiga reko: »Čemu pa potrebujemo petja, saj smo itak lepe!« Nato odlete. – Vrabec je videl od daleč rdeče črešnje in pozabil petje. Zletel jih je obirat; ž njim je odletelo še več ptic. In glejte! Vse ptice, katere so odletele, se niso naučile peti; tako krasno, da se je razlegalo po vsem gozdu, in ponižni slavček, ki je sedel najbliže, poje sedaj lepše nego vse druge ptice!

Zap. Svečan.