Nebeška ptica.

← Zakaj nekatere ptice pojo, druge pa ne.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Pred davnim davnim časom je živel v samostanu mlad menih po imenu Vincencij. Hodil je vsak dan izpehajat v gozdič, nedaleč od samostana. V tem gozdu je vedno premišljal božjo modrost in vsemogočnost, katera je tako razločno zapisana na obrazu vsakega stvarstva. Iz vsakega cvetu, iz vsake bilke in trave, ki jo je vzel v roko, je čital resnico, da je Oni, ki vlada vsemu stvarstvu, izvir večne slave in brezkončne modrosti.

Zdaj je opazoval neutrudne bučele, kako nabirajo med, zdaj se je čudil marljivim mravljam, zdaj je zopet poslušal sladko gostoleče ptičke. Vse to mu je dvigalo duha in srce nad rajske višave.

»O Bog, kako krasen je Tvoj svet!« je vzkliknil nekoč; »vse Te časti, vse slavi Tebe, ki umeš jezik vsake živalce, Tebe, ki veš za pota najmanjše žuželke!«

Te besede so bile ljubemu Bogu tako všeč, da je sklenil zvestemu služabniku prirediti še večje veselje. Pošlje namreč angelja iz nebes v podobi prekrasne ptice. Ta sede pred mladega redovnika ter začne prepevati tako krasno, tako milo, da Vincencij kar omamljen zamiži in kakor v sanjah posluša te čarobne glasove.

Spev rajske ptice je bil lepši od vse glasov navadnih ptičev. Ves gozd je utihnil in strmeč poslušal.

Čas hiti in tudi mine; a Vincencij tega niti ni opazil. Vedno še je stal oprt ob star javor, poslušal in se ni mogel načuditi prekrasnemu petju.

Sedaj se ptica vzdigne in odleti nazaj v nebesne višave. Pobožni menih se prebudi in odide proti samostanu.

Pa kako se začudi, ko najde tukaj vse drugače, nego je bilo dopoldne! Stene po posameznih celicah so bile vse drugače poslikane, in v njih so bili čisto tuji menihi. Nihče ni poznal njega, on nikogar. Vincencij jim naposled pove, kako se je ravnokar vrnil iz gozdiča, kamor je šel dopoldne na izprehod. Redovniki vprašajo opata, in ta gre v samostansko knjižnico. Ko se vrne, pravi: »Odkar stoji ta samostan, je stanoval v njem samo eden menih po imenu Vincencij, a ta je – kakor je čitati v zgodovini tega samostana – nekega dne izginil in se ni več vrnil.«

Ko Vincencij to zasliši, se ozre po sebi in zapazi, da je že star, silno star. Brada mu je bila prirasla do kolen in je bila bela kakor sneg.

Zdajci obide starega meniha posebno čustvo, da radostno vzklikne: »Bratje dragi, glejte čudo božje! Jaz sem oni Vincencij in poslušal sem dosedaj v gozdu petje nebeške ptice!« Straček je hotel še dalje pripovedovati o rajski ptici, a v tem hipu se je zgrudil na tla in duša njegova se je vzdignila na nebeških oblakih tja, kjer bode večno poslušala petje angeljskih zborov!

Nebeško ptico je bil poslušal pobožni menih na zemlji dolgo sto let, misleč, da jo je poslušal samo nekoliko ur!

Da, nebeško veselje mora biti neizrečno veliko. Saj govori o rajskih lepotah Sv. pismo: »Oko ni videlo, uho ni slišalo, niti v srce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«

Zap. Anton Kosi