Zakaj moramo dajati psu kruha in mački mleka?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj ima osel križ na hrbtu? Zakaj moramo dajati psu kruha in mački mleka?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj sovražijo svinje pse?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Svoje dni je bilo pač prijetno in dobro na svetu. Vsega je bilo več nego dovolj, in malo se je bilo truditi. Kako bi se pa ljudem ne godilo dobro, saj je žitni klas segal od tal do vrha, in vime je krava nosila po vsem trebuhu, od prednjih do zadnjih nog. Trud je bil majhen, vender so ljudje pridelovali obilo žita, mleka pa so imeli, da niso vedeli kam ž njim. Toda človek je slaba stvar, ki ne pozabi ničesar rajši nego dobroto in dobrotnikov. Tako so tudi takrat popolnoma pozabili boga, darovatelja vseh dobrot. Ošabni in prevzetni so bili, plesali so, živeli veseli in razkošno, Boga pa se niso spominjali. Nihče ni več molil, niti posvečeval praznikov in drugih svetih časov. »Kaj bi živeli tako sveto,« dejali so, »saj nam ni treba; vsega imamo dovolj, uživajo dokler je čas!« 

Boga pa ta grda brezbožnost užali tako hudo, da sklene spokoriti nehvaležni rod. Na žitno bilko položi prst, in ga vleče, od tal počenši, vedno dalje in dalje proti vrhu; pod prstom pa izgine klas. Rekel je pa, da ne prestane vleči, predno ga kdo ne naprosi. Zato je z roko večkrat postal na bilki in se oziral po stvari, ki bi prosila. Kjer je postal, tam se je prikazala grča (kolence) na steblu. Že je s prstom blizu vrha, toda nihče ga ne naprosi; le psiček prihiti in reče: »Gospod! Vsaj tako dolg klasiček, kakor je moj jeziček.« Bog ga usliši, in od tega časa ima žito le ped dolg klas.

Prav tako vleče tudi po kravi. Takoj pod prstom se vime osuši. Nihče ga ne naprosi, da bi odjenjal, le mačka pride in pravi: »Gospod! Vsaj toliko vimena ostani, kolikor ga je treba meni in mojim mladičem.« Bog jo usliši in pusti kravi majhno vime. Tako nam je pes izprosil kruha, mačka pa mleko.