Zakaj kralj Matjaž ni umrl, nego le spi?
| ← Zakaj morajo slovaški dečki (piskrovezci) po svetu? | Zakaj kralj Matjaž ni umrl, nego le spi? (Zakaj? Zato!) Anton Brezovnik |
Zakaj jedo Kranjci repne olupke (alelujo)? → |
| |||||||
I.
[uredi]Pred mnogo sto leti je bila slovenska zemlja obrastena z gostimi gozdi; po njih so živele strašne zverine. Tedaj je kraljeval pri nas kralj Matjaž. Bil je jako dober kralj.
Nekdaj zapove kralj Matjaž svojim vojakom, naj posekajo gozd za gozdom po vsi deželi. Sekali so in sekali, dokler niso prišli do Svete gore, da bi tudi po nji posekali šumo. Pod goro je bil studenec, okolo njega pa gost les. Tu se ustavijo vojaki, ali nobeden ne upa posekati tega drevja. Matjaž jih vpraša: »Zakaj pa ne posekate drevja?« Vojaki mu odgovore: »Na tej gori so Vile; gorje mu, kdor poseka tu kakšno drevo!«
Kralj Matjaž se jim nasmeje, vzame vojak sekiro iz rok in gre k studencu. Ondu je rasla lepa tanka jelša. Kralj zamahne s sekiro po nji. Sekiro hoče izdreti, da bi vsekal drugič, ali ne more je izdreti. Z gore pa se začuje strašna grmljavica, in nekdo zakriči: »Joj, tebi, kralj Matjaž!« Zdajci zagrne Sveta gora kralja Matjaža in vse njegove vojake. Ubila jih ni, samo otlina se je naredila nad njimi. V tej otlini spe vsi, kralj Matjaž in vojska njegova.
Vsakih sto let prileti zlata ptica in leta okolo Svete gore. Zdajci se vzdrami kralj Matjaž in posluša. Toda vse je tiho okolo njega; zato drugič zaspi.
Kadar bode največja sila na svetu, vstane kralj Matjaž. To bode takrat, kadar premaga Turek ves svet. Tedaj prileti zlata ptica in zapoje tako žalostno, da se odpre Sveta gora. Kralj Matjaž se vzbudi s svojimi vojaki. Vile bodo Matjažu zopet prijazne in mu pomorejo premagati Turka.
II.
[uredi]Bil je kralj Matjaž dober kralj. Dal je kovati zgolj zlatnike. Drugega denarja niso poznali. Zato so bili takrat res zlati časi. Pod košatimi lipami so se naši očaki vsak dan veselili in natakali rujno vince v svetle kozarce. V starem Krnu na Koroškem je imel svoj prestol. Noč in dan so bila odprta grajska vrata; vsak siromak si je lahko izprosil milosti in pravice.
Ker pa je bil kralj Matjaž jako imovit, bili so mu drugi kralji zavidni. Nekdaj pride iz onega kraja, kjer solnce zahaja, sovražnik in pokonča v krvavem boji Matjaževo vojsko do sto zvestih junakov. Vender kralj ni bil ubit, ker je bil pravičen. Ko ga bežečega sovražnik že misli ujeti, odpre se skala v gori Peči in ga skrije bridkim mečem sovražnikovim.
Ondu počiva sedaj s svojimi junaki. Vsakih sto let se vzbudi in vpraša, ali še letajo po svetu one ptice, ki imajo belo in črno perje na perutih; to so srake. Ako mu povedo, da še letajo, zmaje žalosten z glavo in zopet zaspi. Kadar pa ne bodo več letale srake po svetu, vzbudi se s svojo vojsko, pridre na svet in premaga vse sovražnike.
III.
[uredi]Kralj Matjaž se je oženil z Lenko. Skoro po poroki se je vojskoval z vsemi kralji sveta, pa je vse premagal. Zaradi tega je bil tako ponosen, da je pozval samega Boga, naj se gre ž njim vojskovat.
Bog je poslal h kralju Matjažu svojega angelja, kateri ga je še jedenkrat vprašal, ali se res želi vojskovati s samim Bogom. Ker se je kralj Matjaž le hotel vojskovati, začelo se je bliskati. Hitro vpraša Matjaž angelja, kaj je to ? Angelj mu odgovori, da so to božje sablje. In ko je začelo grmeti, rekel mu je angelj, da je to ropot božjih bobnov. Tega se kralj Matjaž tako prestraši, da naprosi Boga milosti. Bog ga res pomilosti, a samo, če poj de tja, kamor Bog hoče. In Bog ga je poslal med dve gori, kateri sta se zdajci stisnili.
Tam spi kralj Matjaž ob zlati mizi, in kadar mu brada devetkrat prirase okolo mize, takrat vstane. Tudi njegova vojska je tam. Pešci kleče na jednem kolenu in spe, konjiki pa sede na svojih konjih, podpirajo si z jedno roko glavo in spe.